Če bi jih vsi uresničili, se ljudem res ne bi bilo treba bati prihodnosti. Ta bo prežeta s skrbjo za človeka. Mladega in starega, za invalide in okolje, zdravstvo, socialo, pravično pravosodje in policijo, celo učinkovite in hitro delujoče inšpekcije. Skratka, za državo brez izkoriščanja in korupcije.
Kaj pa kaže naše letno poročilo, ki je bilo včeraj predano predsedniku državnega zbora, danes bo predsedniku republike in v ponedeljek še predsedniku vlade?
Neka gostja je rekla Winstonu Churchillu:
"Prav gotovo se morate počutiti nekaj posebnega, ko vidite, kako silovito se prerivajo ljudje, da bi slišali vaš govor."
"Seveda je to zelo laskavo," je priznal državnik, "vendar pa ne smete pozabiti, da bi bila gneča še trikrat večja, če bi me obešali."
Moje delo varuhinje je zanimivo in hkrati naporno, kajti ugotovitve o kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin predstojnikom oblastnih organov niso povšeči. Vsakdo bi raje slišal, da deluje v skladu z ustavo in zakonodajo ter temeljnimi mednarodnimi standardi varovanja človekovih pravic. Vsako leto me novinarke in novinarji, pa tudi politiki ter ljudje na poteh širom Slovenije, sprašujejo, kaj ugotavljam kot varuhinja, ali je več pobud za obravnavo in več kršitev, pa tudi ali je oblast naredila dovolj za odpravljanje ugotovljenih kršitev. Težko je enoznačno in kratko odgovoriti.
Naše delo je večplastno in poročilo o stopnji spoštovanja človekovih pravic ter o pravni varnosti v državi nastaja celo leto, z obravnavo nekaj tisoč zadev in analizo več kakor tri tisoč pobud. Prav vsako pismo skrbno preberemo in v telefonskih ali osebnih pogovorih prisluhnemo vsakomur, ki zatrjuje, da so mu kršene pravice. Analiza nam razkrije, da je bilo v skoraj 15 odstotkih njihovo zatrjevanje upravičeno. Na prvi pogled se zdi malo, vendar poudarjam, da število in delež utemeljenih pobud med rešenimi nista prava kazalnika stanja varstva človekovih pravic v Sloveniji. Že ena utemeljena pobuda lahko razkrije sistemsko nepravilnost in pomeni kršitev pravic več sto ali celo več tisoč oseb. Odkriti kršitve človekovih pravic pa je včasih lažje, kakor njihovo odpravljanje. Soočeni smo namreč s trdovratnimi nepravilnostmi in neučinkovitostjo nekaterih organov. V poročilih vsako leto ugotavljamo, kje je bolje in kdo stopica na mestu, morda celo hodi "rakovo pot".
Varuhinja človekovih pravic sem že pet let in sedaj razumem kolege varuhe po Evropi in nekatere moje namestnike z dolgim stažem, ko tarnajo, da so siti ponavljanja enih in istih stvari, pa tudi opozarjanja na številne nepravilnosti, malomarnosti in nespoštovanja temeljnih ustavnih načel. Je to res potrebno? Če pozorno prisluhnemo politiki in vsem, ki bi radi vstopili vanjo, bi kaj hitro dojeli, da so prav pred volitvami najbližje ljudem, razumevajoči za potrebe in interese vseh, še tako marginaliziranih in socialno izključenih skupin. Po volitvah pa kakor kdo. Podpisan je koalicijski sporazum in v njem je marsikaj, kar se sliši lepo in obetavno.
Potem pa, kot da ne gre za iste ljudi. Govorijo drug čez drugega, se kdaj celo žalijo, nasprotujejo rešitvam, ki niti niso slabe, a ne ravno njihove. Nekateri k sreči ohranijo dostojanstvo in etični govor. Volivci in volivke nato ugotavljamo, da so nekatere poslanke in poslanci večkrat videni in slišani, si prizadevajo in dopovedujejo, drugi pa so povsem varno "skriti" v poslanskih klopeh ali jih na seje parlamenta kdaj kar ni. O odgovornosti tovrstne abstinence ne bi zgubljala besed, vendar priznavam, da kljub zavzetemu spremljanju njihovega dela, jasnih in glasnih mnenj nekaterih izmed njih sploh ni bilo slišati ali vsaj ne pogosto.
Na političnem prizorišču ostajajo nekateri uveljavljeni akterji in prihajajo novi obrazi. Imeli bomo možnost izbire. Sprašujem pa se, kakor se najverjetneje večina, kako razbrati resničnost njihovih zatrjevanj, lepih besed, njihovo pravo namero in vrednost povedanega. Verjeti ali ne verjeti, to je včasih vprašanje. Resnica je tista častna gospa, ki dela kar govori in govori kar dela. Skladnost dejanj in govora je pri njej kar največja in ni je sram pred obličjem zgodovine.
Zato sem še toliko bolj vesela vseh posameznikov, ki držijo obljube, ki vložijo veliko znanja in energije v to, da se razmere na polju spoštovanja človekovih pravic vendarle, počasi in vztrajno, s posamičnimi in sistemskimi ukrepi izboljšujejo. Moti le to, da je počasno spreminjanje razmer in pogojev spoštovanja človekovih pravic za posameznike nesprejemljivo, kajti na popravo krivic nihče ne bi smel predolgo čakati. In vse dokler ne bo bistvenih premikov in bodo naši statistični pokazatelji zrcalili kršitve, ne bo letno poročilo nič krajše, kljub temu, da sem to že obljubila.
V prostore Varuha sem vztrajno vabila ministrice in ministre ter njihove sodelavce, direktorice in direktorje direktoratov in predstojnike organov v sestavi ministrstev, predstavnike sodne veje oblasti in lokalnih organov. Povečini je bilo sodelovanje z njimi dobro. Dobivali smo tudi odzivna poročila vlade, kar je vsekakor pohvalno. Žal pa na nekaterih področjih še ni premika. Zadovoljna pa sem, da je bilo sodelovanje z nevladniki dobro, zlasti na področju okolja in prostora. Z njimi sem se srečevala na številnih dogodkih po Sloveniji in ni tedna, da ne bi bila vsaj na treh zelo različnih koncih Slovenije. Prav nevladniki vedo največ o tem, kako ljudje resnično živijo, saj z njimi delajo z velikim zanosom in prostovoljno. Včasih z neverjetno vnemo in željo, da se razmere spremenijo na bolje. To pogosto manjka nekaterim državnim organom in lokalnim oblastem.
Izgovorov številnih, da se ne da nič storiti, je preveč, kajti prepogosto bledično zrejo v predpise, ki so sicer temelj vsake pravne države, vendar ob tem mrtvo in neživljenjsko ter brezčutno puščajo ljudi pred vrati pravičnosti in človečnosti. S slabim delom in odmikom od načela dobrega upravljanja marsikoga potisnejo do roba obupa. To pa ni sprejemljivo, kajti vsi državni in lokalni organi smo tu zato, da delamo za ljudi in ne proti njim. Vemo, kako bi lahko in tudi morali uradniki delati, pa žal ljudem prepogosto povzročajo sive lase, dodatne poti in celo stroške. Zato bi se moral vsak odločevalec zavedati, da ima pred seboj ljudi, ki ne prihajajo k njemu, ker ne bi imeli drugega dela, pač pa, ker zares rabijo rešitve, nasvete in pomoč. Ni nujno, da jim ustrežejo, a narediti morajo prav vse, kar je v njihovi moči, hitro in strokovno. Če kje, se odlog uresničevanja pravic pozna na socialnem položaju posameznikov. Revež, ki čaka in ne dočaka, je še enkrat večji revež. Socialna država je pogosto na težki preizkušnji. Ljudje ne vedo ne kod ne kam, prosijo, rotijo, čakajo in celo zbolijo. Trpijo, ko morajo kazati svojo revščino in moledovati.
Je vsem, ki bodo kandidirali za državnozborske in lokalne volitve resnično mar, kako živijo ljudje na robu? In če jim je, kaj bodo storili in za katere ukrepe si bodo prizadevali? Ni dovolj, da v predvolilnem času obiščejo domove za brezdomce in kasneje zanje nič ne storijo. Če zlorabijo tovrstne teme za svoj boljši volilni izid, je to nesprejemljiva manipulacija z nami, volivkami in volivci. Seveda morajo imeti posebej ranljive skupine tudi sogovornike med politiki, vendar ne le pred volitvami. Spreminjanje pogojev bivanja vseh na družbenem robu, ki živijo brez vode in elektrike, v smradu in hrupu, brez doma in osnovnih pogojev človeka vrednega življenja, naj postane prvorazredna predvolilna tema, na katero naj politiki odgovarjajo z vso iskrenostjo. Kar bodo povedali, si bomo zapomnili. In čez leta, ob zaključku mandata bomo lahko mirno ocenili njihovo delo. Lahko pa že danes pregledamo obljube, ki smo jih bili deležni ob zadnjih volitvah. Nekaterim se lahko za opravljeno delo, tudi uresničevanje človekovih pravic najlepše zahvalimo in jih povabimo, da delo nadaljujejo. Drugim odrečemo podporo, ker so predolgo sejali le prazne obljube.
Kdo je v prvi skupini in kdo v drugi, lahko razberete tudi iz
poročila Varuha za leto 2017.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
