Morda znameniti in večni Aristotel v knjigi Politika res ni popisal prav vsega, kar je pomembno za organizirano življenje ljudi v politično urejeni skupnosti, v funkciji demokracije in glede na izzive ekonomije. A popisal in utemeljil je toliko reči, da je spregled njegove filozofije najslabša drža, ki bi si jo smeli privoščiti, dovoliti. Seveda se nam ni treba učiti na pamet zapisov v knjigi Tomaža Akvinskega Država, ki so tudi filozofske opombe in komentarji k politični filozofiji Mojstra. A v pozornem branju teh zapisov ni ničesar škodljivega in je veliko zelo koristnega. Današnji svet ni takšen, da bi se prilegal utemeljitvam Supiota v knjigi Duh Filadelfije, a ne omahujem s trditvijo, da bi moral biti. Predvsem pa, da bi izvedbeno in upravljavsko lahko bil prav takšen. Že dolgo tega smo prešli točko preloma, ko se nam je družbena realnost izvila iz oprijema nadzora, da bi jo krojili tako, da svarila Croucha v knjigi Postdemokracija ne bi bila sprejeta kot utopično sanjaštvo. A ker je družbena realnost vselej posledica političnih odločitev, se je tja, kjer smo tako grobo in usodno skrenili s poti, vsakič znova mogoče vrniti. Med vračanjem bi lahko iskali navdih v nepregledni množici knjižnih del, ne le v Sedlačekovi knjigi Ekonomija dobrega in zla, ali Graeberjevi knjigi Dolg. Tudi ne le v knjigi Berardija z naslovom Duša na delu. To bi bilo lažje, če bi funkcionarje v bruseljskih in luksemburških institucijah pekla vest in bolel želodec ob branju knjig Craiga in Elliota Ukradena Evropa, ali Judtovi Velika iluzija. Pa če bi kot družboslovno berilo uporabljali Judtovo delo Deželi se slabo godi, ali Varufakisovo knjigo Globalni minotaver. Metodološko in jezikovno se nam ne bi bilo treba naprezati pri branju Štefančičeve Črne knjiga kapitalizma. Da je na koncu kapitalističnega predora močna luč bi lahko spoznali ob branju Masonove knjige Postcapitalism. In tako dalje, ne sicer v nedogled, a dolgotrajno in izčrpno, s vsebinsko polnostjo idej in vizij.
Našega državljanskega časa in naše politične pozornosti je vsekakor vredna tudi knjiga patra Dr. Karla Geržana, ki v knjigi 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma pojasnjuje tisto, čemur bi velika večina ljudi zelo verjetno izrazito prikimala, četudi se v življenju ravnajo drugače in četudi v mislih preigravajo druge idejne vzorce. Z njo se lahko vrnemo na začetek, če si dopustimo spregovoriti spominu na Aristotela, ki je v Politiki pojasnjeval dve vrsti ekonomije. Prvo, ki temelji na oikos in je ekonomija po meri človekovih potreb, skrbi za dom in za primarne potrebe vsakega posameznika, vezane ne dom – kot duhovni, politični in socialni koncept, torej tudi kot na vrednoto. Tudi Aristotel ni učil, naj med ljudmi velja enakost, pač pa enakopravnost – zlasti tista, v kateri imajo vsi ljudje dovolj tistega, kar potrebujejo. Brez lakote, brez brezdomnosti, brez pomanjkanja zdravniške oskrbe, brez odsotnosti solidarne pozornosti in pomoči drugih, brez revščine. Druga oblika ekonomije pa je tisto, kar pater že lep čas izpostavljeno poudarja – hrematistika. Pri njej gre za tisto, kar je srčika neokapitalistične odsotnosti zmernosti in obvladanosti; za bogatenje, ki je samo sebi namen. In ne le samo sebi namen, ampak tudi tehnika izrabljanja maloštevilnih na račun kvalificirane množice. Izbranci proti deprivilegiranim. Gospodarji proti sužnjem.
Od tu izpelje dejstvo, da je zavladala svetu »izrojena ekonomija«, torej hrematizem. Razglaša se, bila je razglašena (politično in navsezadnje celo »znanstveno«, po definiciji, kolikor si ekonomija pripisuje značaj znanstvenosti) za edino možno obliko ekonomske ureditve. Definicja tako definirane »vednosti« je enostavna: na eni strani enormno bogastvo, na drugi strani moralno in umno nedojemljiva nesreča, neenakost in uničujoče krize.
To ni evangelij. To je realnost, človeka nevredna resnica. Ima pa status evangelija temeljna značilnost sodobne družbe, ki jo neizpodbitno utemelji Graeber kot »evangelij nebrzdanega in samonamenskega kopičenja, izvajanega s tehniko birokracije in papirologije kot procesa totalnega reduciranja in ponižanja ljudi na praktično raven absolutnih idiotov.
V enem od svojih zapisov dr. Geržan pravi:
»Papež Frančišek je v Apostolski spodbudi Veselje evangelija zapisal: »Pozivam finančne strokovnjake in oblastnike raznih dežel, da premislijo besede nekega modrijana starega veka: “Če svojih dobrin ne delimo z ubogimi, pomeni, da uboge okrademo in jim odvzamemo življenje. Dobrine, ki jih imamo, ne pripadajo nam, ampak njim”« (čl. 58). Prav to misel je poudarjal tudi na srečanju podjetnikov: »Ekonomsko dejavnost je treba preusmeriti v evangelijskem smislu, in to tako, da bo služila osebam in skupnemu dobremu.« »Podjetništvo je dobro skupnega interesa.« »Denar mora služiti in ne vladati!« (Čl. 58.)
Na nas je – na slehernem izmed nas je, da se prebudimo in jasno ločimo kaj je delovanje za javno dobro in takšno ravnanje jasno ločimo od zločestih principov zaradi katerih je toliko gorja. Hrematistiko, ki se je tako spretno prikriva in izdaja za ekonomijo, da izraza hrematizem ne najdete več niti v slovarju tujk, bo potrebno razkrinkati in se povrniti v model delovanja v katerem bo zavladala resnična ekonomija v pravični skrbi za slehernika.«
Saj tega ni mogoče zanikati s premislekom in razpravo, ki vznika in črpa moč iz čistosti srca, odprtosti duha in umne odgovornosti za človekovo bitnost in pred njo.
S kolegom pravnim zastopnikom ljudi dela sva se pogovarjala o molku in odsotnosti odmeva, ki spremlja vsako novo javno izražanje filozofije socialnosti, ali vsako ponovitev starih dognanj o socialni državi kot konceptu in vrednoti. Med drugim je tudi rekel:
»Morda nam manjka miselnosti, v kateri bi bilo tudi opažanje, videnje poštenih delovnih ljudi, ki se s plačo ne morejo preživeti, revnih zaposlenih. Vsaj v zahodnem svetu naj bi od plače in po plačilu položnic in življenjskih stroškov ljudem še kaj ostalo. Ne veliko, sploh KAJ. Saj človek mora v svoji srednji dobi kaj ustvariti, da bo lahko od tega živel, ko bo starejši. A dogaja se, da ravno v tem obdobju ljudje živijo od danes do jutri, životarijo, so živi mrtveci. Kakšen zločin je, če si prav zaradi tega kdo, ki je živ, želi, da bi bil mrtev.«
Če bi naju opazovali, bi nama morda ponovno očitali, da sva jezna. Morda. A s katerim čustvom naj človek zamenja jezno, gnev … ob dejstvu, koliko je tudi visoko izobraženih ljudje, ki so se izobraževali do svojega 26. ali 30. leta, pa lahko zaslužijo, če sploh imajo delo, enako, kot bi proces institucionaliziranega formalnega izobraževanja končali z osnovno šolo. In jih v primeru, da so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje kot prejemniki dodatka za brezposelnost pozovejo k obvezni udeležbi na seminarju o tem, kako spisati življenjepis in prošnjo za delo, ki si ga ne želijo, ker jih kot osebnost žali, ponižuje. To, da na ta način nikoli ne morejo nadoknaditi vloženega časa v študij, očitno in res nikogar, ki bi ga to moralo zanimati, ne zanima. Slišala sva jih že glasno govoriti o tem, da bi »v tem času nekdo, ki je šel za mehanika s 15 letom, verjetno že imel hišo in razvito dejavnost ob svojem 26 letu.«
Dejstvo je, tudi o tem soglašava s kolegom, da so mladi izobraženi po 26 letu starosti prisiljeni sprejemati službe za minimalno plačilo, tudi preko agencij, ker nimajo izbire. Ne zmorejo si ustvariti družine. Kupiti stanovanja. Če bi pred njimi glasno prebrali člen v ustavi, da je država »zavezana ustvarjati možnosti, da si vsakdo lahko priskrbi primerno stanovanje«, bi jih s tako neumestno in porogljivo provokacijo upravičeno razjezili. Veliko jih gre zato tudi v tujino... Ministrstvo za finance pa jim sporoča, da jih z dodatnimi 11 evri in ignoranco do politike delovnega okolja kot takšnega za najbolj izobražene ljudi vabi k življenju v Sloveniji. Katero oznako naj prilepimo kot etiketo prepoznavnosti na tako družbo, ki izgublja mladi in perspektiven kader, ki ga je ta ista družba šolala in ki jim ta družba nudi pravico do rednega izobraževanja, plačevano od državljanov? Predstavniki monopola v strankarski politiki, večina s funkcijami za »nedoločen čas«, pa jim v obraz meče puhlice o zavedanju problema »znanja, ki gre v tujino« in »padajoče rodnosti.«
In me je vprašal: »Ali ne misliš, da je naš cilj, da pri delodajalcu zaposlene kolektivno včlanimo v sindikalno organizacijo in v imenu zaposlenih uveljavljamo dostojno plačilo, poštene pogoje dela in spoštovanje delavskih ter socialnih pravic, dober cilj? Pravi cilj.« Je.
»Socialna demokracija morda ne predstavlja idealne prihodnosti, toda med možnostmi, ki jih imamo na voljo danes, je boljša od vsega drugega,« je večkrat zapisal tudi pokojni Tony Judt. Seveda ni imel v mislih politične stranke. Mislil je na filozofijo in etiko politike. Z živostjo miselnega procesa o tem sem bil nedavno potrpežljivo pozoren na predvolilno kampanjska dogodka dveh »levih« političnih strank in predvolilne samopredstavne koalicije »desnih« političnih strank. Kar sem slišal – bilo mi je skoraj všeč. Predvsem mi je bilo všeč tisto, kar sem slišal od najvišjega predstavnika stranke, ki je bila nedavno razbremenjena, skoraj osvobojena prejšnje predsednice. Seveda jim bomo, vsem njim, spet dali priložnost. Drugače ne gre – druge kratkoročne alternative ni. In potem …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
