Informacije so valuta demokracije. (Thomas Jefferson)
Oni dan smo spet potovali. V eno najmanjših slovenskih občin - z le 700 prebivalkami in prebivalci. Tik ob slovensko-hrvaški meji, ki v nasprotju z nekaterimi informacijami, ljudi ne deli na "naše" in "njihove", pač pa le na dobre in slabe. Ob vseh praznikih se srečujejo, tudi tik pred novim letom. Pogrešajo, ker k njim ni medijev, pa čeprav jih vedno povabijo. Tarnajo, da so predaleč. A ljudje povedo, da bi zagotovo prišli, če bi se zgodil kak škandal.
Tudi meja ni več to kar je do nedavnega bila, saj je tik ob občinski stavbi že moč videti žico. Da, prav tisto s televizije. Hiteli so jo kazati in se hudovati. Ima pa tudi vrata, ki pa so preko noči sedaj zaklenjena. Kako naj ljudje obiščejo svojce, ki živijo le nekaj korakov stran, a je žica sedaj tista, ki jih usodno deli?
Vanjo se ujamejo tudi nesrečne živali, ribiči pa ne vidijo velikega smisla ribolova, saj je ta precej otežen. Kritika je bila namenjena oblasti, ki zmanjšuje turizem in ljudem, ki že tako težko živijo, jemlje pogosto celo zadnje upanje. Spraševali so nas, kako naj bi begunci prišli čez Gorski Kotar. Predel je namreč zelo težko prehoden.
Si lahko predstavljate, da v teh krajih nekateri živijo tudi in celo brez vode in elektrike ?
Vsako leto sicer Varuh državo opozarja predvsem na romska naselja, ki nimajo osnov za normalno življenje, saj v nekaterih ni vode in elektrike. Ljudje si oboje zaslužijo, saj je težko verjeti, da bi otroci lahko hodili povsem normalno v šolo, če niso umiti in se ne morejo doma niti primerno in ob svetilki učiti. A, zagotovo si nismo predstavljali, da imamo še druge kraje, kjer ljudje živijo le ob dnevni svetlobi ali svečah, voda pa je zanje le deževnica. V občini Kostel sta dva taka zaselka in s tem se nikakor ni moč hvaliti, še zlasti, če pomislimo, da je Kostel dežela vode. Poslušali smo in razmišljali; kaj narediti, kako oblastnikom in javnim službam povedati, da ni vse v denarju in ocenjevanju ali se priklop glede na majhno število ljudi sploh splača.
Seveda pa ni moč iti mimo mnogih ljudi, ki na terenu prihajajo k nam na pogovore, izpostavljajo pa tudi druge zelo boleče teme, ob katerih se vprašaš, kje živimo in zakaj kljub ustavi in jasni zakonodaji, doživljajo take krivice.
Revščina se zareže v vse pore tistih, ki jo bližje spoznajo in z njo izgubljajo predvsem dostojanstvo. Težko jih je vprašati ali redno odhajajo po pomoč v hrani in obleki k dobrodelnim in humanitarnim organizacijam, saj veš, da bi morala v prvi vrsti zanje poskrbeti država s svojim bogatim aparatom. 290 evrov oziroma sedaj malo več, je zanje miloščina, s katero ne moreš ne živeti in ne umreti.
Prihajajo volitve in mnogi trdijo, da se bo obljubljalo marsikaj, celo nemogoče.
Spominjajo nas na mnoge silno nepravične rešitve, zlasti na nakup študijskih in vojaških let, ko so denar pravzaprav podarili in jih ne prepriča prav nobena ustavna razlaga. Sprašujejo zakaj jim pokojninski zavod ne vrne vplačanega, saj so kupili le in samo "mačka v žaklju". Nikomur in ničemer več ne verjamejo, saj so bili nekateri celo ob vplačan denar za bančne obveznice. Kdaj bodo bankam spet zaupali?
Invalidi ne morejo razumeti, da je zanje pogosto preslabo poskrbljeno, še vedno ni podzakonskih aktov mnogih predpisov, pa čeprav jih pristojni obljubljajo. Predolgo.
Seveda pa na skoraj nobenem zunanjem poslovanju ni moč iti mimo kršiteljev delavskih pravic, celo sodb, ki jih mukoma dobijo, a ne prinašajo denarja, pač pa le neizterljiv papir. Kažejo fotografije hiš z bazeni in velikih avtomobilov, pa tudi sezname novih podjetij tistih, ki so jih ogoljufali in spravili v propad. Seveda pa mnogi ne pozabijo dodati, da si njihovi nasprotniki vedno vzamejo najmanj enega svojega odvetnika, ki išče izhode v sili, da bi jih rešil odgovornosti, čeprav je ta vsakemu laiku povsem jasna. Težko jih je prepričati, da bo razsodba pravična. Sploh pa ne vedo kdaj bo do nje prišlo. Taki ljudje se izmikajo celo sojenju.
Sprašujejo kdo bo odgovarjal za slabe zakone in bančno luknjo, v katero smo kar vsi "padli", saj je bila tako velika. "Hobotnica" ljudi, ki so vpleteni, je zanje le seznam nekaterih znanih in vplivnih, ki imajo še vedno dom in denar, če ne pri nas, pa v mirnih in varnih oazah. Tudi kazni, ki jih nekateri po silnih mukah pravosodja, razveljavitvah in mnogih procesih morda dobijo, zanje niso pravične. Mnogi obdolženci sploh niso "pošteno" zaprti, pač pa imajo vse ugodnosti, nekateri celo hišni pripor, kasneje vikend zapor, ničesar pa nimajo, da bi ogoljufanim vrnili. Vsi premeteni imajo več vpisanega zemljiškega dolga kot je vrednost njihovega premoženja, krediti, ki so jih dobili, pa so bili vedno vsem običajnim ljudem povsem nedosegljivi. S čim so si jih zaslužili, nas sprašujejo.
Opozarjajo, da njim zarubijo sleherni evro, banka pa vedno zaračuna še stroške, celo večkratnih vpogledov v prazne račune, tistim, ki dolgujejo milijon davčnega dolga, pa se ne zgodi nič. Nekateri celo od daleč uspešno svetujejo. Morala je torej na psu, pravijo ljudje.
Prihajajo tudi starejši, s palico ali še brez nje. Pokažejo odrezek od pokojnine in sprašujejo, kako bo v domu starejših. Nekateri doma zmrzujejo, pozabljeni celo od najbližjih, so žrtve zlasti ekonomskega in psihičnega nasilja. Ko gredo v dom in pred tem vse kar imajo, pustijo otrokom, nekateri zanje ne želijo doplačati niti treh banan, ki si jih je mati "privoščila" mimo domske oskrbe. Silijo jih, da jim dajo zadnji evro. Ali ni vse to nasilje, ki ga mora domsko osebje prijaviti ali s prijavo takim svojcem vsaj zagroziti? Ali Zakon o preprečevanju nasilja morda ne velja? Ali bomo končno prepoznali tudi ti dve vrsti nasilja in ne bomo čakali le na buške in rane? Tudi tam zunaj, za štirimi stenami.
Tarnajo tudi nad zdravstvom in kažejo skoraj brezzobe čeljusti, ki so prvi pokazatelj samoplačništva. Ne morejo razumeti, da je lahko med belimi haljami toliko nerazumevanja in velikih "egov". Zakaj niso vsi taki kot tisti, ki dobesedno živijo za ljudi in so kot veliki strokovnjaki prepoznani doma in v svetu?
Denar, denar, kolikokrat ga omenijo reveži in vedno je še kako pomemben, pa se zaradi njega nekateri že delajo "norca". Z njim kupijo ali mislijo kupiti vse. K sreči so tudi drugačni, ki tako ne mislijo.
Kaj pa deložacije? Novi zakon mora narediti red in pomagati tistim, ki imajo nizek dolg in jim bo izredna pomoč centra za socialno delo preprečila prodajo edinega doma, ki ga še imajo. Bo to res zaživelo?
Brezdomstvo in pro bono ambulante so odraz slabe skrbi države za vse, ki verjamejo v 2. člen ustave. Nedopustno je nenehno zbiranje pomoči v različnih oblikah, pri čemer vedno za to prispevajo revni ali malo manj revni, bogatih se take zgodbe običajno ne dotaknejo. Ali pa zelo redko.
Tudi zato so medijske zgodbe o kriminalu in kriminalcih tiste, ki morajo dobiti ustrezen epilog, da bodo tudi "navadni" ljudje verjeli, da so zakoni za vse enaki. Da se barabije kaznuje in da ni "zasilnih izhodov" za bogate in vplivne.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
