In se okrog nas, ali med nami vselej znova izrekajo iste besede, ki se ne bi smele več izrekati, tvorijo se isti stavki, ki bi jih morali zaupati sporočilnemu molku zgodovinskih arhivov, vehementno se kričijo iste obtožbe, ki niso vredne izpostavljene pozornosti, iste grožnje, ki se ne smejo zliti z duhom časa, isti kategorični zaključki, ki vselej znova ne prikazujejo ničesar drugega, kot nevednost, ostro obrušeno z intelektualno ožino in lepljivo premazano z etično slepoto. Posebej, prav posebej, ko gre za temeljno človekovo in ustavno pravico do svobode izražanja. Ves čas, vselej znova, z utrujajočim ponavljanjem in izčrpavajočim mrtvilom.
Molčati ob tem? Morda. Ponoviti ob tem že tolikokrat ponovljeno. Verjetno. Bolje. Zakaj? Ker tako pač je in ker je to pač treba storiti in početi. Včeraj, danes, jutri, pojutrišnjem in za časa enega človeškega življenja. Slehernika – prejšnjega, sedanjega in prihodnjega.
Ponavljanje ponovljenega … V tem primeru prilagojena ponovitev avtorsko zapisanega pred osemnajstimi leti in knjižno dopolnjenega pred enajstimi leti, vmes in po tem pa še nekajkrat ponovljenega. Začenši s ponovitvijo spoznanja in formalnega (pravnega) priznanja, da človek svojih čustev, idej, mnenj ali prepričanj pač ne izraža zgolj z besedami, ampak tudi z določenim dejanskim ravnanjem, s fizično aktivnostjo. Z uporabo določenih predmetov, stvari, v katerih išče simboliko, ali jih uporablja kot simbole za sporočanje, postavljeno v izbrani kontekst. ustavnopravna teorija takšno izražanje imenuje "simbolično izražanje".
Odziv javnosti, politike, pravne stroke, medijev, predstavnikov javne oblasti, policije in sodišč na različne primere simboličnega izražanja je vselej bilo in ostaja odraz in znanilo stopnje razvoja politične in pravne kulture družbe. Seveda tudi stopnje njene demokratičnosti, pogojene s splošno omikanostjo, vednostjo in sposobnostjo mišljenja. Posebej v primerih, ko gre za simbolično izražanje s politično vsebino. Pri nas, v Sloveniji, nam ti odzivi na takšno izražanje sporočajo isto, skoraj brez izjeme: svobode izražanja, splošne svobode ravnanja, demokracije, etike politike in nenazadnje umetnosti preveč ljudi predolgo časa in preveč ne razume, noče razumeti, ne uspe razumeti, ne zmore misliti in ne misli. Četudi gre za temeljne predpostavke, prvine in bistvene predpogoje politike, etike, prava, demokracije in svobode. In četudi gre, leta 2018, za lahka vprašanja z enostavnimi, že zdavnaj oblikovanimi odgovori. In za njihovo normativno kategoričnost, vsebinsko enoznačnost in etično neizpodbitnost.
Pred leti sem posebej pisal o primeru, ko je neki slovenski državljan na ploščadi pred Cankarjevim domom zažgal zastavo Republike Slovenije, pri tem pa navzoči javnosti pojasnil, da želi na ta način opozoriti na problem politično korupcijo v vladi. Mediji so poročali o njegovem policijskem prijetju – zaradi domnevne kršitve javnega reda in miru, pa tudi zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja po 174. členu Kazenskega zakonika RS (KZ): »z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta se kaznuje, kdor javno sramoti zastavo, grb ali himno RS«.
Leta 2002 sem pisal o podobnem primeru, ko je neki mladenič na zunanji del ograje ameriške ambasade v Ljubljani pritrdil ameriško zastavo, na kateri je bil narisan kljukasti križ. Storilec je o dogodku predhodno obvestil medije in javno pojasnil, da želi s tem dejanjem izraziti nasprotovanje ameriški zunanji politiki "bushizma", ki ga je, kot je sam pojasnil, spominjala na obdobje druge svetovne vojne in na vojaške agresije. Slovenska policija je ob tem dogodku sprožila akcijo iskanja storilca, zaslišala domnevne priče dogodka in navzoče novinarje, storilčevo dejanje pa ocenila za kaznivo dejanje po 175. členu KZ: »z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta se kaznuje, kdor javno sramoti zastavo, grb ali himno tuje države«.
Seveda v nobenem od obeh primerov ni šlo za takšno kaznivo dejanje, ampak za legitimno in ustavno dopustno obliko svobode političnega izražanja. V drugem primeru je šlo celo za dejanje, ki tudi v ZDA, po osemdeset let starih precedensih Vrhovnega sodišča ZDA, ni ne kaznivo, ne ustavno sporno.
V sodobni demokratični državi in ustavni demokraciji bi moralo biti prav vsakomur že kristalno jasno, da zaščita fizične integritete nacionalnih simbolov ne more in ne sme imeti prednosti pred uresničevanjem pravice do svobodnega izražanja. Seveda obstajajo primeri ravnanj, ki dejansko pomenijo pravno nesprejemljivo »sramotitev« neke države, ali njenih najvišjih simbolov. A dostojna demokratična družba, utemeljena z ustavo in ustavnostjo, bi morala odlično razumeti, kdaj lahko gre in kdaj očitno ne gre za kaznivo »sramotitev« državnih simbolov. Zlahka bi jih morala prepoznati, ene in druge.
Vsakomur bi moralo biti dobro razumljivo, da goli poseg v fizično integriteto ustave, utemeljen z umetniškim ali političnim kontekstom, ne pomeni njene »sramotitve«. Ne pomeni ne zanikanja njene posebna vloge, ne čustev, ki jih zastava navdihuje. Prav nasprotno, gre za utrjevanje simbolne vrednosti zastave, saj se tako potrjuje ustavno načelo o univerzalni državljanski svobodi, ki jo zastava predstavlja. Popolna toleranca do takšnih ravnanj pomeni tudi zagotovilo, da toleranca do politične kritike, izražene v obliki posega v predmetno celovitost zastave, predstavlja znak svobode in izvor moči ustavne in demokratične družbe. Posebne vloge, ki jo ima zastava za vsako državo, seveda ni mogoče ohraniti s kaznovanjem tistih, ki mislijo in čutijo drugače, temveč z njihovim prepričevanjem, da se v svojih čustvih motijo. Dejanja poškodovanja fizične integritete državnega simbola ni dopustno inkriminirati, če je inkriminacija usmerjena k tej obliki simboličnega izražanja na temelju vsebine izražanja, ki jo dejanje sporoča. Še manj, če je inkriminirani že goli poseg v predmetno celovitost ustave.
To je ameriški javnosti sporočilo Vrhovno sodišče že na polovici prejšnjega stoletja. Zvezno Ustavno sodišče Nemčije je to storilo leta 1990. Soglašalo je sicer s prepričanjem države, da zastava predstavlja pomembno sredstvo državne integracije in da bi njeno onečaščenje državi lahko odvzelo potrebno avtoriteto. Vendar pa je poudarilo, da zaščita, ki jo pravni red namenja državnim simbolom, države ne more izolirati od izražanja kritike njenega delovanja in njene politike. Še manj se sme prepovedati uporaba ustave za umetniško izražanje, ali za satiro. Uporaba emblema ali zastave neke države za sporočanje ideje ali prikazovanje osebnosti pomeni ustavno dopustno bližnjico pri posredovanju informacij in krepi izraženo sporočilo.
Dejanje umetnice Simone Semenič, ki se je fotografirala s slovensko zastavo, iz katere je del krožno izrezala tako, da je v izrez postavila nosečniški trebuh, seveda pomeni ustavno absolutno dopustno obliko simboličnega izražanja. Javna, ali celo oblastna razprava o tem, ali je takšno dejanje pravno dopustno, ne sodi več v naš čas.
Ponovimo tudi na koncu: v demokratični in ustavni državi je treba prav izražanju mnenj, prepričanj, idej, stališč ali vrednostnih sodb, ki jih državna oblast, družba ali del njene populacije sprejemajo kot drzne, šokantne, nepriljubljene, radikalne, nekonformistične, pa tudi žaljive, priznati učinkovito (ustavno)pravno zaščito. Odnos državne oblasti in javnosti do te oblike izražanja (sežig državne zastave, izrezanje njenega dela, napis ali skica na zastavi ipd., torej določen poseg v njeno fizično integriteto, narejen v legitimnem umetniškem ali političnem kontekstu) odraža stopnjo dejanske demokratičnosti družbe, njenega razumevanja ene od najpomembnejših pravic, odprtosti duha, pluralizma in splošnega odnosa do koncepta svobode.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
