c S

VI./131. Pravim moškim resnično v bran

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
14.02.2018 O moških in ženskah beremo, govorimo, modrujemo, ene in druge kritiziramo, hvalimo, poveličujemo. Najpogosteje se to dogaja ob praznikih, ki so jim posvečeni, pa ob ubojih in umorih, ki doletijo zlasti ženske, pa pred volitvami, ko nekateri še vedno iščejo ženske kvote, v zadnjem času pa tudi ob odkritju številnih skrivnosti nekaterih tujih filmskih zvezd, ki so spregovorile o spolnem nadlegovanju.

Ali mislite, da se to dogaja le njim? In potem neko januarsko soboto prebereš zanimivo kolumno z naslovom Moškim je težko. Ob prav posebni vsebini razmišljaš, da je to lahko zgolj in le provokacija! Zame pa tudi prava priložnost za razmišljanje. Na uvoženo valentinovo in tik pred mesecem, posvečenim ženskam in njihovemu položaju.

                          Ženske so močne, a se morajo delati šibke.
                                   Moški so šibki, a se delajo močne.
                                                                          (Lisa Fitz)

Sploh ne vem, kje naj začnem. Morda kar pri opisu nekaj primerov »ubogih« moških, ki »jim je bilo še včeraj dovoljeno žensko v pozdrav potrepljati po zadnjici, danes pa se tega dela telesa ne sme niti omeniti, saj je lahko le en kompliment stran od obtožbe za spolno nasilje«, kar vse pripiše »napadu podivjanega tropa feministk«. Slovar slovenskega knjižnega jezika jasno precizira, kaj je feminizem: v meščanski družbi je bilo to gibanje žensk za enakopravnost z moškimi. Seveda je vsako pretiravanje, na kar zagotovo namiguje avtor, ko govori kar o »podivjanosti«, škodljivo tudi za gibanje samo.

Vsemu, kar bereš, pa le ne gre kar tako verjeti. Zato bodimo realni in predvsem nevtralni. Osvetlimo zadeve brez tarnanja, kako so se časi spremenili. K sreči so se res.

Le katera ženska ne bi rada doživela pohval, prijaznosti, dvorjenja, a seveda od osebe, ki ji je blizu, ki ji vse to dovoli, ne pa od morda osladnih gostov v lokalu, kjer si težek kruh služi kot natakarica in pač ni na voljo še za izpolnitev seksualnih nepotešenosti tistih, ki jim ima pravico reči ne. Ti si trepljanja po zadnjici pač ne smejo privoščiti in pika. To nima nobenega opravka s feminizmom. Gre za spoštovanje ženske. Vsake, tudi tiste za strojem ali ob računalniku. Od kod ideja, da bi moralo to ženski ustrezati, če se »ubogi« moški pač ne more zadržati, ker ima to v genih?  Ste morda že kdaj videli ženske, ki bi v lokalu otipavale mlade natakarje po mednožju ali zadnji plati? In tega niso počele nikoli v zgodovini in niti danes. Ženske niso tarnale, da jim to ni (več) dovoljeno, saj jim nikoli niti ni bilo. In prav je tako. Nihče ni blago, s katerim si glede na svoj trenutni primanjkljaj kar postrežeš.  

Zato vsa namigovanja na spolne napade v takih primerih jemljem z veliko, res veliko mero prizanesljivosti, ker to pač ne more biti prav nič drugega kot velika provokacija.

Še vedno so namreč tudi povsem dovoljene šale o blondinkah, saj jih pripovedujejo celo same, pesem Žena naj bo doma in čaka naj na moža je povsem neaktualna, saj skoraj ni več moža, ki bi preživljal ženo, da bi lahko bila doma, pač pa je prej obratno, žal pa jih veliko še vedno čaka na može, ki si vzamejo malo več časa za šport in druge opravke, nepovezane z družino. Izvzeta so seveda dobro vzdrževana dekleta, ki v najetih stanovanjih res čakajo na 30–50 let starejše moške, a oboji točno vedo, zakaj. Danes pa mediji celo slikovno in opisno predstavljajo tiste redke ženske, ki živijo z veliko mlajšimi moškimi, zlasti izpostavljena in dolgo obrekovana je bila gospa Macron, o veliko moških, ki bi lahko bili celo dedki svojim trenutnim izbrankam, pa skoraj ni govora oziroma požanjejo odobravanje in zavist, pa čeprav mnoge od teh nesrečnic pogosto vidiš s sebi primernimi mladci. Preračunljivost na eni in neumnost (beri: naivnost) na drugi strani, bi mirno rekli. Denar je še vedno sveta vladar. Če mogoče ni vzrok v denarju, je pa zagotovo v položaju.

Morda je še najbolj zanimivo razpletanje o tem, da je »še generacijo ali dve nazaj pri nas vladal patriarhat, ki se ga ne bi sramovali niti najhujši islamisti, da je treba moške razumeti, saj jim je danes težko. Družbeni napredek naj bi bil prehiter, da bi mu lahko sledili. (Imajo kak poseben primanjkljaj?) Kar je bilo še včeraj dovoljeno, te danes izobči, in kar je dovoljeno danes, te bo jutri odpeljalo v zapor«.

Prosim? Ne, to ni res. To je velik izziv, da bi se nam moški morda celo zasmilili in bi skušali razumeti njihove zgodovinsko pogojene travme. Da bi jim kljub zaposlitvi in skrbi za otroke dovolile, da živijo enako, kot so njihovi očetje in dedki, ko pa so bile njihove žene takrat res doma – ob ognjišču in ne v službi. Da bi torej zjutraj skuhale zajtrk, odpeljale otroke v vrtec ali šolo, nato delale polnih 8 ur, hitele po otroke, pa v trgovino in na sestanke v šolo, kuhale, prale, likale in vesele pričakale utrujene moške, ki bi nato le sedli za obloženo mizo, pojedli, vzeli pivce in  daljinski upravljavec, sedli pred televizijo, morda še malo legli in nato v miru, brez stresa, dočakali noč, ko bi jim bila ženska na voljo še za več kot le trepljanje. Spočita, prijazna, polna miline in ljubezni. Pa ne mislite, da se to ne dogaja. Tu in še marsikje. Danes, v 21. stoletju.

Ker očitno še ni prave enakopravnosti spolov in morajo ženske kljub enaki izobrazbi ter zaposlitvi tiho opravljati večino gospodinjskih del, skrbeti za otročad in starejše, ker jim to zgodovinsko gledano pritiče. Ker morajo jemati bolniške dopuste za otroke, ker je nekaj normalnega, da to stori mati, saj je otrok nanjo bolj navezan in ker ti dnevi niso najbolj prijetni. K temu so pripomogle le in samo ženske, nikakor ne moški, ki so svoje sinove v preteklosti vzgajale v močne moške, ki ne smejo jokati, ki jim je treba kosilo in večerjo postreči, ki jim je treba vse oprati in zlikati, ker oni tega ne znajo, ker jim pritiče svoboda, ker se ne spodobi, da bi enakopravno delali, saj bodo sicer prav ženske proglasile za copate. K sreči je prav tu narejen velik napredek in lahko se zgodi, da sta potlačenost in izkoriščanje žensk zdaj že obrodili veliko nasprotnih pojavov, ko se nam moški, ki znajo kaj skuhati in celo oprati, hudo zasmilijo.

V kolumni sem prebrala: Ti, pravi moški si največja žrtev našega časa. Pravi moški je večja žrtev od ženske, ki si mora zakrivati obraz, od ženske, ki jo kamenjajo zaradi prešuštva. Pravi moški je večja žrtev od posiljene ali kako drugače spolno nadlegovane ženske! Pravi moški je večja žrtev od ženske, ki jo silijo v prostitucijo, od ženske, ki pada po stopnicah, od ženske, ki jo njena družina prodaja kot kokoš! Pravi moški je večja žrtev od ženske, ki je za enako delo plačana manj od moških kolegov, od ženske, ki redkeje in počasneje napreduje! Pravi moški je večja žrtev od vsake ženske in pika. Pardon, klicaj!

Tu bi se lahko vsul hud, zelo hud plaz obtožb, a nujno, zelo nujno je treba počasi prebrati in citirati še zadnji odstavek: Pravi moški so žrtve in pravi moški zato ne naseda tistim, ki trdijo, da moški nima prav nobene pravice do statusa žrtve, da mu to ne pripada in da je to morda edina krona v zgodovini človeštva, ki ni bila ustvarjena za moško glavo. Pravi moški ne naseda njim, ki trdijo, da moški ne morejo in ne smejo biti žrtve, ker so resnične žrtve zgolj in samo ženske. Ker pravi moški se namreč še predobro zaveda, da so pravi moški ženske 21. stoletja.  

Prav tu pa je treba dvakrat zajeti sapo in trezno razmisliti ter odgovoriti zelo počasi. Razmisliti je treba tudi o tistih, sicer redkejših primerkih, ki so jih razočarane ženice prijavile za dejanja, ki jih niso prav nikoli storili, a se bodo za nedolžnost hudo trudili. O tistih, ki so jih vzele kot projekt, pa bi zdaj rade delile povsem njihovo premoženje, o tistih sila redkih, a vendar, ki so jih institucije pognale v besen tek, da so jim pomagale priti celo v varne hiše, da bi zares dobile vsaj otroka in živele od preživnine zanj. Ker so vendar »zaznale« celo spolno zlorabo. Ne zatiskajmo si oči, kot da jih ni, takih, ki so uničile poštene možakarje, ki so imeli nadvse radi svoje otroke, a jih ne vidijo več let. Ki si uničujejo življenje z boji za pravico, ki je kar ni. Tudi taki žal obstajajo in krvavi pot potijo, da bi dokazali, da ni res to, za kar so osumljeni.

Joj, kako težko je vse to prepoznati, ko pa umirajo predvsem ženske in matere, ko ima močnejši vse v rokah, ko marsikomu niti ne gre za otroka, pač pa zmago, pa čeprav čez leta na evropskem sodišču. Priznam, tudi moški so lahko žrtve, a redkeje. A prav zato potrebujemo nepristranske socialne delavke in delavce, izvedenke in izvedence, sodnice in sodnike. Da ločijo zrnje od plev in razsojajo pravično. Prav pri pravičnosti pa se marsikaj in marsikdaj celo ustavi.

A kolumna nam da še kako misliti. Nas razburi, razžali, spravi v pogon, a tudi trezno ustavi. Prebrati jo moraš večkrat, da doumeš njeno provokacijo. Da začneš iskati tudi tiste prave moške.

Se morda motim in je vse resnica ali zgolj laž? Berite in globoko razmišljajte. Svet ni le bel, je tudi črn in črno-bel. Zato pa so še vedno potrebni prazniki, kakršni prihajajo v marcu, ko ne bo dovolj uvela rožica ali bombonjera, pač pa veliko več.


                                    K življenju lahko pristopimo le na dva načina -
                            kot žrtev ali kot plemenit bojevnik. Odločiti se moramo,
                                     ali bomo delovali ali se bomo odzivali,
                             si sami mešali karte ali igrali s sumljivim kupom.
                           In če se ne odločimo, kako se bomo igrali z življenjem,
                                        se bo življenje igralo z nami.
                                                                                         (Merle Shain)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.