Novela, ki naj bi uresničevala odločbo Ustavnega sodišča in ki naj bi sledila priporočilom Računskega sodišča, je namreč paradigmatični primer zanikanja temeljnih načel vladavine prava. Še več, ker na temelju deklarativne uresničitve odločbe Ustavnega sodišča zakrivlja nove in dodatne kršitve ustave, pomeni očitno zlorabo prava.
Na vse to smo opozorili in še opozarjamo. Pa ne samo tisti pravni strokovnjaki, ki delujemo na visokošolskih zavodih, ki – ko bo novela sprejeta in uresničena – de facto, zahvaljujoč blagodejnemu dotiku premile oblasti, ne bodo več obstajali. Na očitno protiustavnost novele so opozorili javni pravniki vseh barv in provenienc.
Povedali s(m)o, da:
1. Predlog novele ZViS ne uresničuje odločbe Ustavnega sodišča U-I-156/08 iz leta 2011. Pojem javne službe v predlogu novele je opredeljen povsem nedoločno in kontradiktorno, po vsebini pa votlo in predstavlja nomotehnični pleonazem.
2. V ostalem delu predlog novele na številnih mestih krši temeljna načela vladavine prava, še posebej načelo določnosti ter prepoved retroaktivnosti. Predlog novele tudi ne zasleduje nikakršnega javnega interesa.
3. Predlog novele je v nasprotju z nomotehnično doktrino, ker spreminja večji obseg zakona, kot je za pravno obliko novele še dopustno.
4. Predlog novele je nesklepčen in v več delih nasprotuje samemu sebi. Tako, na primer, predlog poudarja, da se z javno službo v Sloveniji zagotavlja trajno in nemoteno izvajanje visokošolske dejavnosti, hkrati pa predlaga, da se koncesije za izvajanje javne službe v visokem šolstvu podeljujejo le za 8 let. Taka ureditev je nevzdržna z vidika študentov ter visokošolskih zavodov in predstavlja podlago za politično kontrolo nad visokošolskim izobraževanjem s strani vsakokratne oblasti.
5. Predlog novele je tudi nomotehnično povsem neuravnotežen, saj v nasprotju z zahtevami ustave bolj regulira zasebne kot javne visokošolske zavode. Več kot 90 odstotkov določb predloga novele je tako posvečenega nejavnim visokošolskim zavodom, iz česar izhaja očiten ciljni namen predlagatelja v smislu poslabšanja njihovega dosedanjega, že tako ali tako prekarnega položaja.
Odziv oblasti je bil: nikakršen. Najprej je bilo rečeno, da novela sploh še ni v javni obravnavni, zato naj ne hitimo s svojimi (kritičnimi) zaključki. Ko je bila objavljena, pa so nas pristojni mirili, da predlog novele zakona sploh še ni pisan v pravnem jeziku. To, če ga preberete, drži – a kaj naj bi to sploh pomenilo? Je Ministrstvo objavilo prosti, doživljajski spis? Morda pesmico za lahko noč?
Najbolj neverjetno pa je dejstvo, da drugi deležniki pri pripravi novele zakona – torej najvišji predstavniki najbolj uglednih slovenskih univerz - povsem flegmatično izrečejo, da je predlog zakona zanje sprejemljiv. Pa čeprav ni niti pisan v pravnem jeziku in čeprav na celi črti krši temeljna načela slovenske ustave?
Povedano pomeni eno samo. Pri nas je pravo totalni instrument tistega, ki vlada in ki je pri koritu. Očitno obstaja široko sprejeto prepričanje, da se v pravni jezik lahko zapakira prav vse, za kar med zainteresiranimi deležniki pač obstaja bolj ali manj skupen interes. Če pri tem koga uničimo, zato da za druge ostane več denarja, toliko bolje. Da pri tem lomastimo po ustavi, ni le drugorazredna tema, to niti tema več ni. Važno je, da delamo za naše in za svoje ter hitro. Pred volitvami se namreč mudi in takrat lahko pravo še bolj trpi!
Škoda, ker ne vidimo, da tako, kot delajo ti zdaj, bodo, seveda, kasneje delali neki drugi oni. Slovenija zato ni in ne bo pravna država. Ampak zverinjak.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
