Na Osankarici je predsednik republike, še enkrat več in med drugim, govoril takole: »Prav zato, ker smo ljudje različni in različnih prepričanj, se moramo spoštljivo pogovarjati in graditi zlasti na tistem, kar nas povezuje.« Tisti, ki so prišli na Osankarico, vsaj po slikah sodeč, ga niso niti slišali, še manj poslušali, in še najmanj razumeli. Našemili so sebe in svoje vnuke v ideološke klovnovske oprave, se obdali z zastavami bivše totalitarne države in podpihovali prav tisto, česar po predsednikovih besedah naj ne bi: ideološko razklanost.
Ampak, kdo bi jim lahko zameril. Ideološka razklanost v slovenskem narodu je največja potuha neumnosti v javnem prostoru in najbolj priročno sredstvo za njegovo obvladovanje ter za manipuliranje z ljudmi. Če vam uspe, kot je uspelo slovenskim politikom in njim zvestim družbeno-političnim delavcem bistvo javnih zadev, vse, kar kakorkoli presega domet vaših štirih domačih zidov, zreducirati na naše in vaše, ste se osvobodili bremena intelektualnega napora in obveznosti argumentiranja vaših stališč.
V javnem prostoru, kot je slovenski, je prvo vprašanje, že od nekdaj, kdo je nekaj povedal in komu ta pripada, namesto da bi se osredotočili na prepričljivost njegovih stališč. Razumljivo. Prvo je vendar laže početi kot drugo. Ukvarjanje s prvim, na primer s pripadnostjo Kučanu ali Janši, je aktivnost tabloidnega značaja, razburljiva dejavnost, ki za sabo potegne teorije zarot ter na nadvse lahkoten način burka vašo domišljijo. In kar je najbolj pomembno: za to tabloidno politično dejavnost ne tisti, ki jo ustvarjajo, ne oni, ki so je deležni, ne potrebujejo nikakršnega znanja.
Povsem drugače je, če je javna razprava, njeni ustvarjalci, njeni subjekti in objekti, osredotočena ad rem. Na vsebino. Ne na priročne ideološke bližnjice, komunistov in ne-komunistov, ampak na prepričljive, v družbeni znanosti utemeljene javne argumente, ki svojo moč črpajo ne iz opevanih titul njih govorcev, pač pa iz deklarativne in dejanske znanstveno-strokovne-moralne koherentnosti stika gornjih in spodnjih argumentativnih premis na srednji in dolgi rok.
Ko bi tako ravnali, ko bi se v javnem prostoru spustili v opisani dialog, bi jasno ugotovili, da smo prežeti, kot pravi predsednik republike, z razlikami in da je prav ravnanje s temi razlikami tisto, kar je vir zdrave družbe. Tega na Slovenskem nismo znali nikoli. Patologije, ki smo jim v javnem prostoru priča na dnevni ravni in ki vztrajno izpodjedajo temelje naše vladavine prava in izčrpavajo naš BDP, so dokaz prav tega.
Veliko laže se je zateči pod okrilje lastnega ideološkega plemena in se v njem podpihovati, kako dobri in sposobni smo mi, in kako slabi ter nesposobni so oni. V ideološkem plemenu je udobno, ker med nami ni razlik in z njimi konfliktov. Če bi se razlike pojavile, jih v prid nečesa večjega, kar presega naše pleme, zatremo in gremo naprej. Tako počnejo naši in vaši. Zato živijo sicer vsak v svojih ideoloških, vse bolj plehkih in resigniranih svetovih, tvorijo pa eno samo veliko ter nesrečno plemensko družbo.
Pobegniti iz nje nikakor ni lahko. A pobeg pomeni stopati po poti svobode, znanja in integritete.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
