1
Odgovarjam kolegu in javno pojasnjujem, da ne mislim tako, kot je mogoče razumeti iz navedenega stavka. Ne zavračam poučevanja o krščanski veri in verouka v javnih šolah kot takšnega in kot možne prostovoljne izbirne vsebine. Kategorično pa zavračam morebitno idejo, prepričanje, predlog ali namero - kogarkoli -, da bi bil samo krščanski verouk tista vsebina, o kateri bi se poučevalo ali bi se lahko poučevalo tudi v javnih šolah. Poučevanje, učenje ali seznanjanje o cerkvah, verskih skupnostih in svetovnih religijah bi moralo biti v primeru, da bi bilo del vzgojnega in učnega programa v javnih šolah, ustavno demokratično: nobena religiozna filozofija ne bi smela imeti izključevalnega monopola in nobene ne bi smeli apriori izključiti. A to velja tudi za t.im. laično moralo: ni ustavno demokratično, če se ta, kot jo določa državna oblast, v javnih šolah poučuje enostransko, izključevalno in monopolno, torej dogmatično. Tudi pri vzgoji, izobraževanju in razvoju človekove zavesti in osebnosti ne sme biti vsiljenih/prisilnih monopolov, izključevanj in diktature.
Ustavniško razumljivo, demokratično očitno in politično logično (v smislu etike politike), navsezadnje pa tudi moralno prisiljujoče nujno se mi zdi zagovarjati prepričanje, da mora imeti vsak človek temeljno in neodtujljivo pravico do samostojne in avtonomne odločitve, kako in kje se bo izobraževal. Starši pa, kako in kje bodo izobraževali svoje otroke; v javni ali zasebni šoli. Zaveza, ki ji je treba pri tem slediti, se mi zdi jasna in normatično kategorična: v ustavni socialni demokraciji, ki je temeljska demokracija, ustvarjati in razvijati politiko, ki bo za vse ljudi naredila dostopne najboljše možne šole, z najboljšimi učitelji in najboljšimi programi. Javne ali zasebne, a kakovostne in v pristni funkciji maksimalnega znanja kot vrednote. S ciljem, da bo na tem področju Slovenija prevzela mesto Finske.
2
Dodajam del javne izjave o Neustavni spremembi ustave, ki smo jo v sredo 23.11.2017 napisali – objavilo pa jo je več medijev - trije univerzitetni profesorji ustavnega prava.
Parlament je z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev začel postopek spremembe ustave. Njen namen je razveljaviti učinke odločbe ustavnega sodišča v zadevi U-I-269/12.
… Vladajoča koalicija, ki jo vodi profesor ustavnega prava, je več kot tri leta odločbo ustavnega sodišča preprosto ignorirala. Pravice slovenskih otrok in staršev do enakopravne obravnave na področju obveznega osnovnošolskega izobraževanja so tako ostale kršene. Tako ravnanje je ustavnopravno nevzdržno.
… Gre torej ne le za nespoštovanje odločbe ustavnega sodišča, za kršitev temeljnih ustavnih pravic otrok in njihovih staršev, gre za kršitev bistva ustavne demokracije. Ta bi bila, v primeru svoje uresničitve, pred ustavnim sodiščem sankcionirana z ugotovitvijo neustavnosti ustavnega amandmaja.
Spodaj podpisani zato pozivamo slovenski parlament, še posebej pa predsednika vlade, da ta ustavnopravno nesprejemljiv in moralno zavržni postopek spremembe slovenske ustave ... nemudoma ustavi.
Dr. Matej Avbelj, Dr. Andraž Teršek, Dr. Jurij Toplak
3
V članku Meje ustavnosodnega nadzora, objavljenem na tem portalu 6.4.2015 (/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=139836), kasneje pa v daljši različici v razpravi Meje ustavnosodnega nadzora – pristojnosti Ustavnega sodišča za presojo aktov ustavne ravni (Zbornik z 41. Dnevov slovenskih pravnikov, Portorož, 2015) sem pojasnil ustavnopravno doktrino o neustavni spremembi ustave in kriterije za presojo, ali gre za primer takšne – neustavne – spremembe besedila ustave. V teh dveh spisih, ki jih zaključuje napotilo na pomembno literaturo, sem v sklepnem delu zapisal naslednje.
Menim, da je ustavno sodišče načeloma in v določenih primerih pristojno tudi za presojo pravnih norm ustavnega ranga. Tezo utemeljujem tako na značilnostih nacionalnega modela ustavne demokracije (temeljski model ustavne demokracije) kot tudi na temelju primerjalnega sodobnega ustavništva.
Ne odrekam pristojnosti slovenskega ustavnega sodišča za presojo norm ustavnega ranga, če:
(1) imajo te jasen in očiten – le - namen zaobiti odločbo ustavnega sodišča,
(2) za nazaj spreminjati temelje ustavne ureditve in s tem posegati v pridobljene pravice in svoboščine pravnih subjektov,
(3) ustvarjati notranjo neravnovesje v besedilu ustave ali
(4) zniževati raven ustavnega varstva pravic in svoboščin pod strasbourški minimum.
Napovedana in od vladajoče koalicije želena sprememba besedila ustave pomeni prav te razloge – vse štiri. Pomenila bi očitno in grobo zlorabo forme ustavnega amandmaja. Ustavno sodišče bi v primeru, če bo do napovedane spremembe besedila ustave na koncu res prišlo, moralo takšen pravni akt opredeliti kot neustavnega in ga razveljaviti. Če tega ne bi storilo, bi imeli zainteresirani pravni subjekti (naslovniki odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-269/12) odprto pot na Evropsko sodišče za človekove pravice. To lahko razveljavi tudi pravni akt nacionalnega ustavnega ranga, če je ta v funkciji negiranja odločbe ustavnega sodišča, če sam po sebi pomeni nasprotovanje že uveljavljeni in utrjeni vsebini ustave, če uvaja protislovni ali ustavno anahronistični element v ustavni red in če pomeni kršitev temeljnih ustavnih pravic ali svoboščin.
Bi takšno ravnanje premierja, koalicije in podpornikov v parlamentu torej pomenilo očitno in grobo kršitev ustave? Bi.
4
Zelo zaskrbljujoče je vselej znova ugotavljati in aktivno opazovati predstavnike pravne stroke, kako se jim še naprej in zelo izmika poznavanje in razumevanje temeljne abecede pravne filozofije in ustavnopravne teorije. Seveda tudi politične. In tudi družbeno najbolj prepoznavnim pravnikom na najvišjih državnih funkcijah. Leta in leta, od osamosvojitve dalje, prepogosto dnevno in ponavljajoče, zato zelo iritirajoče, a tudi družbeno zelo škodljivo. Zanimivo je tudi ugotoviti, da so javna ravnanja prevelikega števila oseb na poslanski parlamentarni funkciji, pa celo na najvišjih položajih v ministrstvih, zelo podobna določenemu tipu ljudi, ki radi objavljajo svoje komentarje na spletnih omrežjih, na primer na Facebooku. Preveč ljudi se pretirano rado in prepogosto ne more upreti potrebi, da javno komentira tudi strokovna pojasnila in prepričanja o temah in vprašanjih, o katerih vedo zelo malo, ali sploh ne vedo ničesar in jih zato sploh ne morejo misliti, kaj šele pravilno misliti. A ti ljudje tega pri sebi ne prepoznajo, tega si sploh ne priznajo. Zato se ne osredotočijo na vsebino, ki se pojasnjuje pred njihovimi očmi in na tistega, ki jo pojasnjuje. Ne posežejo po – dostopnih- kakovostnih in verodostojnih virih in literaturi, s pomočjo katerih bi poskusili vsebinsko odkrivati tisto, kar jim ni znano ali kar ne razumejo. Se torej ne učijo in ne podučijo. Na to sploh niso pripravljeni, to jih sploh ne zanima. Pripravljeni so samo na to in zanima jih samo to, da bi brez mišljenja govorili, da bi jih pri tem vsaj kdo poslušal in da bi zasebno ali javno komentirali tudi vse tisto, česar zaradi pomanjkanja znanja in razumevanja niti približno ne morejo komentirati. In zato tega tudi ne bi smeli početi, kljub ustavni in človekovi pravici do svobodnega izražanja.
Povsem enako velja za preveliko število poslank in poslancev v parlamentu, javnih funkcionarjev in njihovih strokovnih pomočnikov.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
