Tako je zapisano v III. odstavku Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL). Ta dokument zaseda ustavnopravno raven, celo – in smiselno - nadustavno raven (supraustavno), pomeni izhodišče ustavnosti in državnosti Republike Slovenije kot samostojne in neodvisne države. Slovenski narod je, v sodelovanju in sožitju z drugimi prebivalci (imetniki dovoljenja za prebivanje) kasneje ljudstvom (imetniki državljanstva Slovenije), končno politično, pravno in socialno zaživel v enotni državi – kot nacija. Kot taka je TUL »edini v preambuli izrecno navedeni pravni izvor nove ustave« (tako prof.dr. P. Jambrek, v Komentarju Ustave RS, 2002, str. 33).
V TUL je pred tem tudi izrecno zapisan eden od temeljnih razlogov za nastanek nove države Slovenije: SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in v njej so se (pre)hudo kršile človekove pravice. Zato sta nova slovenska ustava in država nastali z izrecno, neposredno in kategorično normativno zavezo zagotavljati spoštovanje in zaščito človekovih pravic in svoboščin »vsem osebam na ozemlju RS.« Seveda in z logično nujnostjo: v demokratični državi in v pravni državi kot državi vladavine prava. Tudi v socialni državi. Tako, izrecno tako in samo tako, kot to določata prva dva člena Ustave Republike Slovenije.
V zadnjih letih, dejansko od leta 2009 (z objavo prvega članka na to temo v 9. številki revije Revus), sem na več mestih argumentirano utemelji model slovenske ustavne demokracije kot temeljske ustavne demokracije. (Tudi s poudarkom in opozorilom na ohranjeno napačno – učbeniško in fakultetno – učenje o suverenosti naroda in oblasti ljudstva; slednja pač in očitno ni isto kot prva!) Ta model ustavne demokracije v središče - kot najvišjo vrednoto, smoter, cilj, s politično in pravno kakovostjo suverenosti – postavlja temeljne pravice in svoboščine. (Podrobneje o tem v knjigi Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo). Tiste, ki so zapisane v ustavi; tiste, ki so razviti in utrjeni del nacionalnega ustavnega reda; tiste, ki izhajajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice; pa seveda tudi tiste, ki izhajajo iz vseh drugih mednarodnih pravnih dokumentov, ki po ustavi in po mednarodnem pravu zavezujejo Slovenijo.
Podlaga zanje, za njihovo vsebinsko razumevanje (filozofsko, teoretično, politično in pravno) je predvsem filozofija razsvetljenstva. Gre za t.im. neokantovske vrednote. S spogledovanjem z antično filozofijo. Študijska literatura o tistem, kar imenujemo in razumemo kot sodobni koncept in doktrina temeljnih človekovih pravic in svoboščin, poleg primerjalne ustavnosodne prakse in sodobne ustavnopravne in ustavniške literature, obsega predvsem dela od Platona, Sokrata in Aristotela, preko Locka, Rousseauja, Hobbesa, Spinoze in Grotiusa, do Kanta, Hegla, Marxa, Heidegerja, pa Schmitta, Habermasa, Radbrucha, Dworkina, Rawlsa, Harta … In drugih.
Pisal sem tudi že o pomembnem konceptualnem razlikovanju med demokracijo in republiko. Tudi v eni od prejšnjih kolumn, prav s tem naslovom. V knjigo Socialna ustavna demokracija, ki je izšla to jesen, sem vključil tudi ta pojasnila o pomenu in nujnosti vsebinskega – političnega in pravnega – razlikovanja med obema konceptoma. S kategoričnim poudarkom, da je Slovenija z Ustavo, pred tem pa z TUL, izrecno normativno določena kot demokracija. In sicer kot socialna ustavna demokracija. Te pojme, ki so hkrati koncepti, celo vrednote, sem v knjigi vsebinsko povezal.
Naj povzamem, kar je že zapisano tam in drugje (predvsem v knjigi Možnosti politike danes, urejeni skupaj s prof. T. Kuzmanićem). Republika je (kot tam jasno pojasni Kuzmanić) rimska iznajdba. Grška iznajdba pa je demokracija. In ta ne pomeni istega kot republika.
Študentje prava, ki se – sicer popolnoma legitimno, na mestu in koristno – učijo rimsko pravo, tega, po mojih izkušnjah, ne vedo dovolj dobro. Berejo Platonovo Državo (v angleškem jeziku se delo imenuje »The Republic«, kar vsekakor ni isto kot »država«) in Poslednje dneve Sokrata, ne pa natančno tudi Ariostelove Nikomahove etike in Politike.
Republika kot rimljanska res-publica si prizadeva, da bi bila ena, velika in največja, kar se da vseobjemajoča in globalna. Demokracija, kot naj bi jo razumeli, pa predpostavlja, da je demokracij veliko, da torej ni ena sama in da so demokracije tudi različne. A vsekakor in vse usmerjene k uresničevanju temeljnega smotra: življenje, svoboda, dostojanstvo, spoštovanje, politična enakost in pravna enakopravnost vseh. Republika je torej rimska (rimljanska) res-publica. Zato predstavlja družbeno in družbenost. To – in v tem smislu – pa je dejansko nekaj drugega kot politika in političnost. Je celo nekaj anti-političnega. 'Neskupnostnega.' Predvsem pa je nekaj ne-moralno-skupnostnega. Stavi na moč zakonov in zakonodajo, na prisilo in pravne sankcije, utemeljene z etničnimi razlogi in etnično moralnostjo (virtue), ne pa s politično etiko (ethos). Zato se republika izključujoče – in diskriminatorno – sklicuje na Nas, Naše, na Našost. Poudarja torej »etnično skupnost«, osredotočeni in izključevalni Nas in Naše.
Tega pa ne počne demokracija, kot bi jo morali razumeti. Ona predpostavlja odmik od takšne izključevalne etničnosti, obdane z zidovi in bodečimi žicami (da, zdaj tudi zidovi Evropske Unije in bodečo žico na slovenskih državnih mejah!). Kajti že v teoriji demokracije takšen odmik sploh omogoča, pogojuje pristno politiko in s tem pristno demokracijo; utemeljeno prav s politično svobodo in enakostjo. Demokracija mora torej pomeniti politično pluralnost. Republika pa lahko pomeni izključevalnost. Prav zato gre, ponovimo, pri republiki za »družbenost«, pri demokraciji pa lahko gre (!) za pristno »političnost«. Za etiko politike skupnosti.
V republiki gre za tisto, za kar gre tudi in očitno v EU: za tehnično upravljanje, administriranje, urejanje, vodenje«, birokratizem. To pa so antipolitične tehnike gospostva. Ne gre pa za pristno vladanje. Seveda tudi ne za državništvo ali državnikovanje. Za to mora iti v demokraciji.
Republika je vsekakor nižja stopnja – političnega in etičnega - razvoja, ki temelji na postavljenem pravu in moči zakona kot prisili: ne pa na etiki. Administrativni in upravljavski aparat republike vsiljuje upravljanje kot politično tehnologijo, kot t.im. socialni inženiring – namesto pristne, prave politike.
Demokracija mora pomeniti razcep Našega, Našosti, po-naše-etničnega (teleološko razumevanje) v enakost (deontološko razumevanje). Njen demos pomeni sklic na pluralnost kot na politično, ne pa na etnično kot t.im. skupnovanje. Tako razumljena demokracija ne more in ne sme biti imperialna, republika (republikanskost ZDA!) pa je prav to. Republika s pravom in zakoni skrbi predvsem za civilnost in poslovno učinkovitost, za trg in poslovno tržnost. Osredotočena je na produkcijo in produktivnost. Demokracija pa temelji (naj, bi morala) na etiki in na skrbi za političnost, odprto skupnost, enakost in enakopravnost. Demokracija je zadeva bolj zadeva majhnosti politične organizacije (primer polis), republika pa postane zadeva nečesa ozemeljsko velikega. Praksa to potrjuje.
Demokracija se zato osredotoča na političnega državljana in na njegovo moč (po Habermasu na komunikativno moč, glej eno od prejšnjih kolumn), nanju pa kot na svojo enoto. Naslanja se na svobodo in na enakost, ki ne temelji na sili in vse prežemajočem nasilju. Republika, nasprotno, onemogoča prav politično pluralnost in dovoljuje, celo zapoveduje –le- družbenost. In vztraja pri čim večji homogenosti. Stavi na državljana/državljanko v republikanskem smislu, kot na družbeno bitje. Ne pa nanju kot na (aristotelovsko) politično žival.
Republika temelji na svobodi dostopa do družbenega imetja, na prilaščanju. Neomejenem. Prav politična, socialna in ekonomska enakost pa so koncepti demokracije. Demokracija hoče družbeno pluralizacijo, ne politično pluralnost. Demokracije brez politične enakosti ni. Republika pa enakosti ne prenese. Vrh republike je tako formalna, pravna enakost, ne pa tudi dejanska enakost – kot politična.
Komentar Ustave Republike Slovenije (Ur. Šturm, FPDEŠ, 2002) navaja (avtor prof. P. Jambrek), da je Slovenija »država z republikansko ureditvijo.« Bistveno za razumevanje oznake »republika« v Ustavi pa da je – le - formalno razumevanje republike kot pojmovnega nasprotja od monarhije. Od tod je država, »ki ima republikansko obliko vladavine, v bistvu ne-monarhija … Pojem republike ima lahko tudi vsebinski pomen v smislu javne skupnosti (res publice), v kateri oblast ni v interesu posameznika ali določene skupine ljudi, ampak se izvaja v skladu s skupno voljo. Republika v tem pomenu ni oblika vladavine, ampak politična ureditev, katere nasprotni pojem ni monarhija, ampak despotija. V tem pomenu je demokracija v tesni zvezi z republikansko ureditvijo.«Oba pojma pa sta povezana s tretjim pojmom – s svobodo. Ustavna ureditev je v funkciji zagotavljanja svobodne demokratične družbe. Svoboden pa je subjekt, »ki sam odloča o lastnem mišljenju in delovanju na podlagi pravice do avtonomije in samoodločbe.«
Na dlani je, da TUL in besedilo Ustave RS uvaja demokracijo, ne republiko! Celo pristno demokracijo: človekove pravice, svoboščine in svoboda kot taka za vse ljudi na slovenskem ozemlju, torej pod jurisdikcijo Slovenije: v skladu z (naprej) ustavo in (potem) z mednarodnim pravom. Prepričan sem in to trdim, da zato nobeno pravilno branje in razumevanje ustavnega reda Slovenije ne more pripeljati do sklepa, da je treba tujca izgnati iz države, če npr. bruseljska oblast ne zahteva, da oseba ostane v Sloveniji. Nasprotno, vsakemu tujcu, pri katerem je mogoče za to prepoznati razumne in dobre razloge, stvarne razloge, je treba na njegovo prošnjo politično in pravno zaščititi v Sloveniji, z dovoljenjem, da ostane v Sloveniji; v skladu z očitno in jasno vsebino slovenskega ustavnega reda, izhajajoč iz TUL, v skladu s pristno demokratično politično etiko, humano in v funkciji človečnosti. Tujcu država Slovenija ne sme ponuditi zaščite in zatočišča le tedaj, kot naj bi to morala po nareku/ukazu od nekoga drugega, ampak vselej tedaj, ku mi to lahko nudi. In tedaj mu to mora nuditi. Iz razlogov ustavnosti, kategoričnih imperativov temeljnih človekovih pravic, pristne demokratičnosti, politične etike, humanosti in človečnosti. Tako mora biti v temeljski ustavni demokraciji, v Sloveniji.
Drugače misliti in ravnati je po mojem prepričanju v nasprotju z TUL in Ustavo. A če mislijo in ravnajo drugače vsi, od uradnikov javne uprave in zaposlenih v okviru resornih ministrstev, preko (grozljivo) sodnic in sodnikov rednih sodišč, do (še bolj grozljivo) sodnic in sodnikov ustavnega sodišča, končno pa vlada in premier, potem se s formalnimi orodji in mehanizmi pravne države proti temu ni mogoče učinkovito boriti. Ostaja samo možnost neformalne, brezzobee, simbolične in virtualne 'ustavne obtožbe' vseh – pred ustavo in pred ljudstvom.
(Članek je delno preurejen in dopolnjen avtorjev prvotni članek, prvič objavljen v reviji Mladina, 23.11.2017)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
