V peklu je več nebes, kot so nam povedali

Ob koncertu – filozofsko umetniškem performansu, neinstucionalizirani umetniško glasbeni maši, glasbeno dramaturški transcendenci, navsezadnje pa ob pristni etiki čiste politike kot fizične, misleče in čuteče udeležbe v moralni skupnosti - Nick Cave & The Bad Seeds v Ljubljani (30. oktober 2017).

»Prišel sem do zaključka, da je trpljenje, splošno gledano, neko relativno občutenje, ki človeka najmočneje obide v soočenju z radostjo.« (1)

Seveda ne bom pisal o biografiji, diskografiji in statistiki. To me najmanj zanima. Zanimata me izoblikovana filozofija in vsakokratna izkušnja. (2)

Prepričan sem, da ima Nick Cave prav, ko (nedvomno tudi kot misleča - politična žival) pravi, da je bolje imeti kakršnokoli idejo, še tako majhno, kot biti brez idej/e. Pomen in veličina ideje se pokažeta šele v procesu njenega uresničevanja. In da aktivno razmišljujoči človek sčasoma izgubi zanimanje za tisto, kar že razume. Zlahka se poistovetim z njegovim strahom, da bi izgubil spomin. Spomin, spomini so tisto, kar nas določa. (3) In – obvladano ustvarjalna – domišljija: »Postavimo otroka v sobo s psihopatskim morilcem in opazujmo, kaj se bo zgodilo. Morda se ne bo nič zgodilo.« Pravim si, da razumem.

Travma

Dvajset tisoči dan na zemlji je bilo tako. (4) Spal je, jedel in pisal-ustvarjal-glasboval. Potem se je zgodilo, nenadoma, nepričakovano, kot vselej, kadar se zgodi prav to na ta način: smrt otroka. Travma. Nenadoma ni več logike. Ali pa je ta, v najboljšem primeru, zmedena. Izgubi se, oh, sama želja pa »naraciji.« Ni več dogajanja zdaj. Zdaj postane nič. Vse je samo nametano. Prognoze, vraževerje, anksioznost… Preteklost, sedanjost in prihodnost postanejo isto. Reči postanejo nevidne, izgubljene, nastopi nered, z občutkom velike teže. Velikost je tisto, kar ga določa. Gre za bolečino. Ogromna je. Ljubljena oseba ustavi čas, ko odide. Bolečina je vse, kar ostane. Katastrofa te spremeni, skozi dan, en sam dan. Svet zunaj sicer ostane isti. Začnejo pa se tvoja nova pogajanja z njim o tvojem mestu v njem. Ustavi te oseba, znana ali neznana, morda znani neznanec, prižigaš si cigareto, vprašan si: »Kako si?« Ne veš. Zajokaš. To ni prijatelj, neznanec je. Vprašaš se: »Kdaj si postal objekt pomilovalne prijaznosti?« Vprašaš se, če verjameš? Veruješ? Kaj verjameš, kaj sta objekt in vsebina tvoje vere? Začneš razumeti, da življenje ni zgodba, četudi ljudje upamo, da je. Je rojstvo in je smrt. Počasno minevanje je. Dokler ne izpuhtiš. Za boj gre. Boj, ki terja več napora. Tipkarski stroj je še tam, na mestu. Hišna muha jen prisotna, nedvomno. Tudi solze. Bi pel bolečino? Bi želel in zmogel? In Bog… Da. »Bog je velik, ni pa nujno dober.«

Opaziš »te vreče pod očmi. Od kje so?« Rečeš si: »Moram se spomniti biti prijazen.« Opaziš nekaj pomembnega. »Nismo je zahtevali, pa je lepota vseeno okoli nas. Ne glede na to, ali jo opazimo ali ne. Svet kot tak je vendarle čudežen.« Tedaj se – morda – le zgodi nekakšen preskok. »Ni nesreč. Obstaja prostor magičnosti, ne védenja. Obstaja melodija drugih ljudi. Določa jo tisto, kar veš. Izraža jo moč besed.« In se zaveš, da v tvojem življenju ne gre za nekakšen »dnevnik življenja«, ampak za »stik z ljudmi.« Ne smeš se odločiti za odtujitev. Travma res ni najboljša za ta korak, tega se zavedaš, ker to čutiš. Celo škodljiva je za ustvarjalnost. Pa vendarle. In vendarle. »Kaj je najhujše, kar se mi lahko zgodi?«

Ona

Tu je tudi ženska. Tu je ona. ONA je tu. Pomisliš, večkrat, da so moški oblikovani v dveh dimenzijah, ženske pa v treh, v nekakšni 3D tehniki. Znajo, uspejo, zmorejo stopiti izven okvira. Tudi pri prenašanju bolečine. Spet si rečeš: »Moram se spomniti biti prijazen.« Dve telesi, v odnosu. Dve ločeni telesi. A s pravo povezavo. Resnično povezavo. Razumeš: ženske so praviloma tiste, ki premikajo pohištvo. Nekaj moraš storiti.

Odločitev

Domišljija rabi prostor. Travma ga odvzame. Ampak … Ni konec. Ker ne sme biti. Tega človek ne sme dovoliti – da bi bilo kar konec, vsega. »V peklu je več nebes, kot so nam povedali.« Korak … Ni drugega, kot to, kar je bistveno in odločilno: samozavest glede bolečine. Res je: ko je ljubezen končana, ko ljubljena oseba 'odide' (»one is gone«), se zdi, prav zares, da nič ni več pomembno (»nothing really matters anymore«). Kajti, še toliko bolj – ljubimo tiste, ki jih ne moremo. In zato – »in zdaj, zdaj te potrebujem!« (»I need you«).

Enostavno treba je … NAJTI … SMISEL. Treba je najti smisel v travmah, v bolečinah, v kaosu! Četudi ljubljena oseba »ne živi v srcu. Ne. Tam samo JE. A ne živi!«

Strašljivo je ugotoviti, da je človek pred katastrofo »predvidel občutke, zdaj pa jih ne.« A nemara odgovor, nekakšen ključ nečesa, do tistega, tiči v ZAVESTI (»consciousness«). »Ne počnem nič pomembnega in trajnega. Le zavest imam. Tu-in-zdaj.«

Zatorej si človek reče, Nick Cave si pravi: »Zgodilo se je nam, kar se je njemu. A stvari se nadaljujejo. To je dobro in ni dobro« (»Things continue. It's ok and it's not.«). (5) Predvsem pa – »nič ni zastonj!» (»nothing is for free«). Še več: »Vse je za en drek (All is bulshit). Od tega ne moremo stran.« Zato:

»Izgubil sem sebe. Izgubil sem srce. Izgubil sem vero vase. Vera vase in v svet se je izgubila. Potem pa sva se ODLOČILA – biti srečna. Kot upor in maščevanje. Biti ljubeča in previdna drug do drugega.« (6)

Esej sem spisal pred koncertom. Takoj po koncertu ga ne bi mogel spisati. Takoj po Dogodku, Izkušnji, Prezenci, Spoznanju … Transcendenci. Takoj po tem ga ne bi želel spisati. Ne bi želel storiti takšne – nekakšne – demistifikacije. Niti ne bi zmogel. (7)

Preuranjeno, površno in nepremišljeno bi bilo meniti, da to, za kar pri tem gre, nima ničesar opraviti s pravom. Nasprotno, vse ima opraviti tudi s pravom. Tistim – in tistim -, za kar res gre. A to mora prepoznati, občutiti in ugotoviti vsaka oseba sama. Izključno. Bog je bil spet v hiši. To je bila svoboda. Osvobojenost od vsega v transcendentalnem doživetju Dogodka. Do tega ima človek pravico. Kajti, glasba je civilna religija. Tudi ustavništvo je civilna religija. In oboje gre skupaj, s sklenjenimi rokami: nezmožnost slišanja glasbe in Ljubezni, ki jo navdihuje, je tudi nezmožnost dojemanja, za kaj res gre pri ustavništvu. (8) Pretiravanje?

S posvetilom (drtb.) K.P.

(1) Nick Cave: Ko je oslica zagledala angela. Modrijan, 2011, str. 104.
(2) Predlog branja. Ian Johnston: Bad Seed. The Biograpfy of Nick Cave. Abacus, 1995; Nick Cave: The Complete Lyrics 1978-2013. Penguin Books, 2013; Mat Snow: Nick Cave. Sinner Saint: The True Confessions. Thirty Years of Essential Interviews. Plexus, 2011.
(3) Razumljivo in prepričljivo razlago o pomenu spomina sem zadnjič bral v knjigi Daniela Gilberta, Spotikanja o sreči. Lisac & Lisac, 2013.
(4) O tem, da kako se smrt ljubljene osebe zgodi »nam«, enkratno razmišlja junakinja v romanu Javier Marias: Zaljubljenosti. Cankarjeva založba, 2013.
(5) O tem, kako se smrt drugih »zgodi nam«, pronicljivo razmišlja junakinja v romanu Javier Marias: Zaljubljenosti. Cankarjeva založba, 2013.
(6) Glej Nicka Cave and The Bad Seeds: One more time with feeling. Film. Andrew Dominik. Iconoclast, JW Films, Pulse Films. 2013.
(7) Odlično pa je koncertni dogodek, kot »mašo« in transcendenčno izkušnjo glasbe, opisala Ana Jurc: Nick Cave in transcendenca glasbene izkušnje. Portal RTV MMC, 31. oktober 2017.
(8) Prim. Harry G. Frankfurt: Razlogi ljubezni. Krtina, 2009.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.