Ni nemogočih sanj,
je samo naše omejeno dojemanje
vsega, kar je mogoče.
(Beth Mende Conny)
Že pet let vsako jesen sama, skupaj z namestniki ali pa oni sami predstavljamo ugotovitve vseh letnih poročil Varuha. Prvič, leta 2013, sem to storila za predhodnico, ki se ji je iztekel mandat ravno sredi pisanja poročila. Vsako leto pripravimo dve poročili, poleg osnovnega še letni pregled dela državnega preventivnega mehanizma, ki nadzoruje institucije, v katerih so ljudje z omejeno ali odvzeto možnostjo svobode gibanja. To seveda niso le zaporske institucije, temveč tudi psihiatrične klinike in domovi starejših občanov. S spremembo nalog in organizacije imamo zdaj strogo definiran oddelek, ki vsako leto opravi več nadzorov; tako jih je lani že 80. O tem javnost zagotovo ve premalo.Letos smo poleg prevodov skrajšanih različic obeh omenjenih poročil v angleščino septembra pripravili še posebno poročilo o kršitvah človekovih pravic oseb z duševno motnjo pri njihovem neprostovoljnem nastanjevanju in obravnavi v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov. Za posebno poročilo se odločimo redko – kadar kljub večkratnemu opozarjanju (še) nismo bili slišani in na nekem področju ni pravega napredka. Tokratno posebno poročilo je deseto v 22 letih delovanja naše institucije.
Tudi 22. letno poročilo vsebuje predvsem kritiko organov oblasti, pohval je veliko manj. Bistvena ugotovitev je nedvomno premalo dobrega upravljanja in povezovanja različnih deležnikov, kar je za dobro delo in rezultate vsekakor nujno.
Nemški pregovor pravi, da kdor zagreši krivico, to hitro pozabi, tistemu, ki mu je storjena, pa ostane dolgo v spominu. Prav o tem nam pogosto poročajo naši pobudniki in pobudnice.
Ljudi namreč boli predvsem pošiljanje »od vrat do vrat«; nihče ni pristojen. Kako naj se neuk človek znajde v labirintu predpisov? Odpove lahko celo pravna pomoč. Ljudje so vedno prepričani, da bi jim denar odprl marsikatera vrata pravice, saj bi lahko najeli najboljšega odvetnika, ki bi bil kos vsem zakonom, pravniškim manevrom nasprotne strani in vrzelim v že sicer luknjičavi zakonodaji. Upajo do zadnjega trenutka in prisegajo na pravičnost. Toda vsak jo vidi po svoje. Vsak trdi, da je pravica na njegovi strani, in je o njej prepričan, da »sodi z zavezanimi očmi«, vendar so ljudje na koncu pogosto razočarani. Boli jih predvsem nepredvidljivost zaključkov postopkov, še zlasti, kadar na eni stopnji zmagajo, na drugi pa jim ne pritrdijo. Sprašujejo, ali bi se bilo treba obrniti kar na evropsko sodišče, toda tam bodo morda spet razočarani. Tudi zato se pogosto obračajo na nas. Včasih pričakujejo povsem nemogoče stvari, na primer razveljavitev sodnih odločitev na najvišjih instancah.
V našem letnem poročilu je veliko priporočil, a niso pomembna samo ta. Celotno poročilo je treba razumeti kot eno samo veliko priporočilo, saj daje jasen pregled dela državnih in lokalnih oblasti, s poudarki na napakah in kršenju človekovih pravic, včasih pa pokaže tudi na zgledno delo, premike, opravičila, torej napredek.
Kadar je za rešitev problema treba uskladiti delo več služb, se zagotovo zatakne, rešitev pa se oddalji. Zato smo še toliko bolj veseli nove prakse Vlade RS. Doslej so vsako leto pripravili odzivno poročilo, vendar smo ga navadno prejeli šele septembra, letos pa kar dve, drugo sredi poletja. Na naslednje, ki se obeta za februar volilnega leta 2018, bom nestrpno čakala in se mu potem v celoti posvetila. Bo namreč zadnje v nizu odzivov te vlade. Pomenilo bo nekakšen obračun njenega dela in omogočilo resen pogled na pravice vseh, ki smo od nje veliko pričakovali.
Prihodnje leto, tik pred iztekom šestletnega mandata, bom s kolektivom pripravila temeljit pregled vsega, kar smo državi priporočili, od nje zahtevali in iskreno pričakovali.
Ali se je socialna stiska ljudi povečala ali zmanjšala? Ali je dejstvo, da imamo »samo« okoli 80.000 brezposelnih oseb, vidno tudi pri izplačevanju socialnih transferjev? Zakaj prav ti brezposelni ne najdejo zaposlitve? So med njimi res predvsem starejši in dolgotrajno brezposelni in koliko je mladih? Jim zavodi za zaposlovanje vsaj v kakšnem primeru lahko ponudijo povsem konkretno in primerno zaposlitev? Zakaj v resnici ne dobijo zaposlitve? Ali je res in kako si razlagati, da nekatera podjetja iščejo delavce v tujini, ker jih doma ne dobijo? Kaj je za to krivo, koga iščejo, ali ponujajo tako nizko plačilo, da se to »izplača« le revnejšim in manj zahtevnim delavcem iz tujine? Navsezadnje bodo pozneje za njimi v Slovenijo prišle še njihove družine. Koliko bo to stalo državo? Gre torej le za korist nekaterih delodajalcev, ne glede na poznejše stroške države? Ali je res, da so naši nezaposleni taka dela odklonili, in kaj so bili razlogi? Se jim morda »ne izplača« delati? Ali imajo zdravstvene težave in ne morejo opraviti ustreznega pregleda? So morda prestari ali pa premladi in brez delovnih izkušenj? Ugibanja in natolcevanja je veliko. Ali to vpliva na poznejše prejemanje socialnih transferjev? Kolikokrat lahko ponujeno zaposlitev odklonijo?
Kako izobražujemo mlade in ali jih usmerjamo v deficitarne poklice? Nekaterih profilov je absolutno preveč, celo z diplomami in magisteriji, in mnogi mladi s tako izobrazbo so veseli, če dobijo vsaj začasno službo prodajalca, kar pa zagotovo ni bil namen večletnega študija. Bi morali vpis na nekatere programe omejiti?
Bo nova delovnopravna zakonodaja kos prekarnim zaposlitvam, ki imajo vse elemente delovnega razmerja? Bo delovnih inšpektorjev kdaj dovolj, da se jih bodo delodajalci bali? Če jih je premalo, je namreč vse skupaj le pisno »strašenje«, brez realnih posledic. Za preventivo smo marsikje žal že prepozni in take delodajalce lahko spremeni le hitra kurativa. Ljudje namreč pogosto računajo na prepočasno delo pristojnih.
Še vedno je veliko težav na področju okolja in zaradi tega tudi na področju zdravja. To dvoje je pogosto usodno povezano, zato skrb za zdravo okolje pomeni tudi boljše zdravje v prihodnosti. Ali nas prihodnost morda niti ne zanima?
Ali so v pravosodju res odpravili zaostanke in jih še vedno uspešno obvladujejo? Kdo jih povzroča? Morda pogosto celo same stranke, ki si ne želijo tako hitrega zaključka sojenja? Kako je z disciplinskimi postopki, med drugim v zbornicah odvetnikov in notarjev? Vprašanj je precej več kot odgovorov.
Politika pogosto hiti s sprejemanjem in spreminjanjem zakonov, ki jih potrebujemo, so prestari in nesodobni, pomanjkljivi, neskladni z zakonodajo EU. Ko zakonodajalec novi predlog ponudi v sprejem, marsikomu ni niti malo všeč, vedno se najdejo glasovi proti sprejetju. Pomislimo samo na zdravstveno zakonodajo. Vsak minister jo obljubi, vendar pride in potem odide brez zakona, s »praskami« vseh vrst. Kakšna bi ta zakonodaja sploh morala biti, da bi šla skozi vsa »sita«? Koliko in kdo naj bi za kaj plačeval, doplačeval, za koga, če ne le zase ...? Na reforme vsakdo gleda s svojega stališča. Kje so strokovnjaki, ki bi jim lahko vsi verjeli i jih ne bi takoj povezali s »stricem iz ozadja«? Če je tak strokovnjak iz zasebnega sektorja, mu takoj pripišejo predvsem skrb za dobiček, če je iz javnega, pa zaslutijo slabše delo. Mnogi pozabijo na vse dobro, na to, da so ljudje taki in drugačni, ampak samo kritizirajo in tarnajo. Plačevali bi le takrat, ko bi potrebovali sami, nič pa solidarnostno. Zakaj? Predvsem zato, ker so jih razočarali in zdaj ne zaupajo več nikomur.
Kako odpraviti akutne probleme, če pa politika, pa naj bo državna ali lokalna, nekaterih tem še zlasti pred volitvami ne upa načeti, ker bi to utegnilo vplivati na volilni izid? Čakanje na boljše čase in ljudi pa stane. Problemi se poglabljajo. Marsikaterega bi reševali kar na referendumu. Hudo mi je ob misli, koliko stane vsak tak dogodek, hudo, ko pomislim na ljudi, ki jim ponujamo v odločitev nekaj, o čemer imajo tako različna mnenja vrhunski strokovnjaki, kaj šele politiki vseh barv. Kot bi hkrati eni videli dan in drugi noč, pa čeprav smo v istem geografskem pasu.
Naj odloči ljudstvo, pravijo pobudniki. Katero in čigavo ljudstvo? Teh nekaj odstotkov, ki bodo prišli na referendum? Če se politiki s stroko vred ni uspelo poenotiti, bodo zdaj odločili delavci, kmetje, umetniki …? Ne rečem, če bi šlo morda za tako preprosto vprašanje, kot je bilo zaprtje trgovin ob nedeljah. Na takratnem referendumu smo našli enotno stališče, toda ni bilo spoštovano. Trgovine so še zdaj odprte ob nedeljah. Če bi tiste milijone evrov, ki smo jih porabili, dali prepotrebnim pomoči, bi vsaj ti imeli korist. In zakaj za vse te težke odločitve ni določen en referendumski dan v letu?
Pred nami je volilni čas. Ljudje zahtevajo marsikaj, vedo, kako bi kaj moralo biti urejeno, na volitve pa ne gredo. Nekatere odvrne že slabo vreme, drugi pa pravijo, da so vsi kandidati zanič, da ne vedo, koga bi volili, ne spremljajo predvolilnih soočenj, hkrati pa bi radi nekaj spremenili. Da, demokracija ni lahka, zanjo moraš nekaj žrtvovati ali vsaj prispevati. Večkrat je dovolj že zdrava kmečka pamet, vendar nam žal tudi te pogosto primanjkuje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
