Nacionalna televizija je, skorajda, pozivala k podpisu peticije v podporo katalonskemu narodu. In na tej peticiji imate kaj videti. Poleg the usual suspects, ki bi jih tam tako ali tako pričakovali po naravi stvari, namreč idejnih in dejanskih očetov slovenske državnosti, ki so v katalonskem boju še enkrat več doživeli potrditev za svoj prav, so na papirju tudi imena, ob katerih vam zastane dih. Res, papir vse prenese. In nedostojnost ne pozna meja. Toda, zakaj moramo vse to stoično prenašati tudi slovenski državljani?
Ali res nismo vredni, kaj šele sposobni, dostojnega javnega diskurza, ki bi stvari kritično, in zato kar se da objektivno, postavil na svoje mesto? Kako je mogoče, da razen redkih izjem, ni nihče zastavil vsaj dveh javnih vprašanj. Kaj pa je zdaj to, da tisti, ki so bili, vsaj na začetku, zelo zadržani do lastne slovenske osamosvojitve, nenadoma v falangah podpisujejo peticije v prid Kataloncem? In drugič, kako to, da v prid katalonskega separatizma in nacionalizma pred španskim veleposlaništvom najbolj maširajo pripadniki tistih političnih strank, ki imajo sicer v svojih programih poplavo internacionalizma ter polna usta odprave nacionalnih meja, s tem pa tudi izdelanih, samo-odločenih narodov v svojih državah?
Če ne bi bilo vse skupaj tragično, bi bilo še smešno. Toda taka, v nebo vpijoča logična protislovja v zgodovinsko potrjenih stališčih izbranih uglednežev ter programih anti-nacionalnih političnih strank, si vendar zaslužijo javni premislek, razpravo in kritiko. Ne pa, kot že rečeno, povabilo k podpisu. In ta podpis, glej ga zlomka, je bil naperjen tudi, to pa ne tako nepričakovano, zoper zlo Evropsko unijo in njene institucije, ki niso, na kratko, preprosto takoj priznale še nerazglašene katalonske države. S podnapisi: zahodne imperialistične sile so spet na delu in v tesnem zavezništvu zoper ponižane in razžaljene. Enkrat tlačijo nas, drugič, torej zdaj: pa uboge Katalonce.
Dejstva so ob tem, seveda, jasna. Z vidika španske ustave je referendumsko dogajanje s težnjami po osamosvojitvi protiustavno. A to je le en vidik. Z vidika katalonskega pravnega samo-razumevanja je zaključek točno nasproten. Kompromis med tema, na različnih pravnih premisah utemeljenima, pravnima trditvama ni mogoč. Vse dokler vsaka od strani, ki imata obe prav, vztrajata izključno na svojih pravnih robovih. Evropska unija, tam od zunaj, nima lahkega dela. Opraviti ima s svojo nadvse pomembno državo članico, ki od znotraj razpada. Ko in če se postavi za mediatorja med obema stranema, je tehtnica, hočeš nočeš, že na katalonski strani.
Tako imamo opraviti s skrajno pravno zapleteno in politično delikatno zadevo, ko znotraj že tako ali tako skrhane EU, ki jo z vseh strani nažirajo desni in levi populisti, razpada še ena od največjih držav članic in to uporabljajoč brez dvoma nesorazmerno policijsko silo. Ad rem smo pri nas o tej kompleksnosti slišali bore malo. Smo pa skočili na katalonski osamosvojitveni vagon. Pa ne zaradi krepostne slovenske izkušnje. Temveč predvsem, ali pa samo, zaradi politične ideologije.
V Kataloniji so na oblasti leve stranke in tem dolguje svojo solidarnost tudi naš levi politični pol. In obratno: Španijo obvladuje španska ljudska stranka, ki ji štango, ker so pač njihovi, drži Evropska ljudska stranka. Pri vsem tem, malokoga res zanima, kaj je pravzaprav prav. Važno je, da so naši na pravem mestu in da imajo prav. Najprej politika. Vse ostalo pride na vrsto pozneje. Če sploh kdaj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
