Besedilo pišem v nedeljo, 3.9. Zaradi višje sile. A to dejstvo ne vpliva pomembno na pomen in aktualnost teme. Ta pa zadeva članek, ki sva ga s kolegom dr. Jurijem Toplakom nedavno objavila v Pravni praksi št. 30-31: Kje v Sloveniji sodišča kršijo ustavne pravice - kršitve ustavnih pravic po območjih višjih sodišč. Moje - tudi najino - javno delo pretežno določa pravoslovna vsebina. Marsikdaj, tudi prepogosto vsebinskega dela ni najlažje vpeti v univerzitetna dogajanja, oblastne komunikacijske tokove in institucionalizirani družbeni sistem, ki prevladujoče deluje z logiko, jezikom in tehnikami gole statistike – niti (in tudi žal) ne matematike. Javna uprava in sodna veja oblasti pri tem nista izjema. Daleč od tega, da bi bili izjema. Tudi daleč od tega, da bi kazali na to, ali dajali vtis, da bi želeli biti v tem oziru izjemi – pozitivni zgled, institucionalna avantgarda.
S kolegom soavtorjem vsa se odločila javno objaviti besedilo, ki ga določajo statistični podatki. Brez revolucionarnih zaključkov, obtoževanj, induktivnih kategorizacij, alarmantnih apelov ipd. Predvsem pa brez kakršnekoli želje ali namere po spektakolarizaciji statističnih podatkov v javnem prostoru. Eden od slovenskih časopisov je s (sicer pravilno in nujno, a neposrečeno izvedeno) pozornostjo na omenjeni članek in njegovo sekundarno javno izpostavitvijo žal to storil. To ni po mojem okusu, tega ne odobravam in temu se upiram.
To pa ne pomeni, da se mi zdi katerakoli statistika povsem nepomembna, ali da se mi zdi statistika, navajana v članku, nepomembna. Gre za poskus drugačnega tipa pravoslovnega javnega komuniciranja (ponavljam – takšnega, kot ga prevladujoče uporablja javna oblast, tudi sodna), ki pa ga stvarno določa in motivira ena in ista, trajna in nespremenjena namera: po svojih najboljših pravoslovnih močeh prispevati k javnemu komuniciranju prava in o pravu, prevpraševanju problemov delovanja pravnega sistema in sodne veje oblasti, uresničevanju ustave, zaščiti in razvoju ustavnosti in, a ne končno, vztrajanju pri želji in poskusih sprožanja javne razprave pravnikov o pravu – nujnega in bistvenega elementa razpravljajoče ustavne demokratične države kot koncepta.
Kar mi je bilo sporočeno o odzivu – menda zelo jeznem in že sovražno nastrojenem, z elementi sicer in morda le afektivnega glasnega izjavljanja besed o nekakšnem »maščevanju«, a ne nepomembnega - nekaterih predstavnikov sodniškega poklica na objavljeni članek, ne more biti popolno presenečenje. A tudi ne more poroditi kakršnega koli dobrega vtisa v pravniški zavesti.
Ob tem bi kdo nemara pomislil ali celo rekel, da je takšen odziv boljši kot popolni molk, da je negativni odnos do kritike na račun oblastnega odločanja boljši od njegove totalne ignorance, ali da je slednja včasih samo zaigrana. Ne vem, kaj točno naj mislim o tem.
V vednost mi je bil posredovan uradni pisni odziv na novinarsko vprašanje, vezano na omenjeni članek. V njem je zapisano – navajam izrezke (seveda gre za informacijo javnega značaja, ne zasebno komunikacijo). Tiste, kjer ta odziv označuje vsebino članka kot nepomembno, puščam ob strani. Morda bo ali je v tem času bil tudi kje objavljen.
»Odločbe Ustavnega sodišča praviloma ne pomenijo takih kršitev, ki bi morebiti celo predstavljale kazniva ali etično sporna ravnanja sodnikov, kar bi terjalo promptno reakcijo pristojnih organov znotraj sodstva…
… Pravna sredstva ter posledično možne razveljavitve sodnih odločb so del pravnega sistema in odraz delovanja pravne države. Kršitve ustavnih oziroma človekovih pravic se lahko najdejo v marsikateri razveljavljeni sodni odločbi, vključno s tistimi, ki jih razveljavijo sodišča sama, in jih je mogoče interpretirati tudi v tej smeri. Vendar pa praviloma ni mogoče takih kršitev obravnavati izolirano od drugih vprašanj izven okvira procesnih in materialnih kršitev, ki se obravnavajo oziroma ugotavljajo v posamezni razveljavljeni zadevi. Zato tudi ne vodimo nobene posebne evidence izrecno o kršitvah človekovih oziroma ustavnih pravic, do katerih naj bi prišlo v sodnih postopkih.
… Enoletni vpogled v statistične podatke ustavnega sodišča glede ugotovljenih kršitev ustavnih pravic v sodnih postopkih ne more predstavljati relevantne podlage za kakšne takojšnje in daljnosežne zaključke glede delovanja posameznih sodišč ali celo posameznega sodnika.«
Je takšen odziv najvišjega rednega sodišča v državi glede (pa naj bo »gole«) statistike o kršitvah ustavnih pravic od rednih sodišč, primeren in stvarno upravičen? Izkazuje nujno skrb najvišjega rednega sodišča do uresničevanja ustave in skrb za najboljšo možno pravno zaščito ustavnih pravic in svoboščin pred slovenskimi sodišči? Ali morda pomeni – ponovni, že tolikokrat ponovljeni – golo administrativni odmik od problema, najmanj polovični zamah z roko, skoraj institucionalni cinizem, rahlo jezikovno manipulacijo ipd.?
Odziv Vrhovnega sodišča na novinarsko vprašanje vsebuje tudi trditve o nečem zelo dobrem in nujnem, ko gre za zavest sodnic in sodnikov glede vladavine prava in organizacijsko odražanje takšne zavesti:
»Vrhovno sodišče sicer preko posebej ustanovljene delovne skupine spremlja odločitve ustavnega sodišča, ki se nanašajo na sodne postopke, jih analizira in na tej podlagi skuša dodatno vplivati na sodno prakso. O kršitvah ustavnih oz. človekovih pravic v sodnih postopkih, tako iz vidika odločb Ustavnega sodišča kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, so bila v preteklih obdobjih tudi posebej izvedena izobraževanja na sodniških šolah, še posebej pa v l. 2016.«
Morda pa bi vseeno lahko sledilo novinarsko vprašanje, kdo izvaja ta izobraževanja, kako in s kakšno konkretno vsebino, kolikokrat letno, koliko sodnic in sodnikov se jih udeleži, kakšni so rezultati teh izobraževanj, kje je rezultate teh izobraževanj mogoče stvarno (vsebinsko) otipati in preveriti ipd. Verjetno ne v letnih statistikah, ali v odločbah Ustavnega sodišča, ali v avtorskih pravoslovnih delih?
Tudi z naslednjim odstavkom v odzivu Vrhovnega sodišča na novinarsko vprašanje lahko soglašamo in ga sprejmemo z upanjem, ki naj preraste v ZAupanje:
»Od sistemskih vidikov je treba posebej ločiti posamične ekscese. Za primere, ko gre za sodnikovi funkciji neprimerna ravnanja v sodnih postopkih, so predvideni disciplinski postopki, ki ne ostajajo le zapisana možnost v Zakonu o sodniški službi, temveč se v njih posamezni sodniki tudi dejansko sankcionirajo, kadar so ugotovljene disciplinske kršitve predpisane v Zakonu o sodniški službi. Poleg tega so nestrokovna dejanja ali odločitve posameznega sodnika lahko tudi predmet obravnave v okviru ocen sodniške službe (kar se izvaja vsaka tri leta), pri čemer sodelujejo predsedniki sodišč (tudi predsednik Vrhovnega sodišča) na enakopravni ravni z drugimi člani personalnih svetov sodišč.«
To je, kot rečeno, dobro. A morda bi vseeno lahko sledilo novinarsko vprašanje, kakšni so dejanski, konkretni rezultati etičnega samorazumevanja sodnic in sodnikov v tem oziru, pa internih postopkov glede ocenjevanja, napredovanja in kaznovanja sodnic in sodnikov za odlično in slabo delo? To vprašanje bi za izhodišče morda lahko vzelo tudi nekatera kritična pisanja določenih sodnic in sodnikov na to temo in z njo neposredno povezane (sorodne) teme. Tudi npr. javni (zvočni, video in besedilni) zapis okrogle mize na to temo na zadnjih Dnevih slovenskih pravnikov – ki se najmanj letos, sicer pričakovano, seveda ne bo ponovila.
Skrb, da bo pretežno ostalo »po starem« – to pa pomeni premajhna zavzetost sodstva za optimizacijo ustavnopravne in pravno teoretične pravilnosti sodnih odločitev, ravnodušnost, v najboljšem primeru pa jeza nad sleherno kritiko in ravnodušnost do velikega števila pravoslovnih del (tudi več domačih avtorjev), namenjenih tudi ali prav sodni veji oblasti kot pravoslovni prispevek h krepitvi možnostim za kakovostno in suvereno sodstvo -, obudi sklepni odziv Vrhovnega sodišča:
»Predsednik Vrhovnega sodišča tako ne vidi nobenih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno kakršnokoli dodatno ukrepanje na podlagi posameznih časopisnih ali drugih člankov v strokovnih revijah, ki izhajajo le iz specifičnega ali ožjega zornega kota usmerjenega v delovanje sodstva oziroma sodišča, saj se za krepitev kakovosti delovanja sodnega sistema že sicer izvaja vrsta sistemskih ukrepov znotraj sodstva samega.«
Tu gre prepoznati trditev, da ti ukrepi so, da so optimalno premišljeni, dobri, učinkoviti in zadostni. Torej so res in prav takšni? In to je - skoraj očitno - razvidno?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
