Največja napaka je, če zaradi
tega, ker lahko narediš le malo,
ne storiš ničesar.
(Sydney Smith)
Zakon o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) v drugem odstavku 40. člena določa, da »če organ ne predloži poročila o upoštevanju predlogov varuha ali njegove predloge upošteva le delno, lahko varuh o tem obvesti neposredno nadrejeni organ, pristojno ministrstvo, poroča s posebnim poročilom državnemu zboru ali zadevo javno objavi«.
Ocenjujem, da naša priporočila na tem področju niso bila upoštevana in se ne uresničujejo, s tem pa se še naprej kršijo pravice osebam z duševno motnjo pri neprostovoljnem nameščanju in obravnavi v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov (v nadaljevanju SVZ). S posebnim poročilom tako zahtevamo, da se priporočila končno uresničijo.
To je deseto posebno poročilo v 22 letih delovanja naše institucije. Naj spomnim le na zadnji dve: posebno poročilo o projektu Zagovornik – glas otroka iz leta 2013 in posebno poročilo o bivanjskih razmerah Romov na območju jugovzhodne Slovenije iz leta 2012.
Problematika, povezana z nameščanjem oseb z duševno motnjo v varovane oddelke SVZ, je ves čas pereča. Razmere na teh oddelkih so nevzdržne. O tem smo želeli javnost in odgovorne opozoriti že na konferenci za medije v Domu Lukavci v Križevcih 16. marca lani. Takrat je bilo mogoče videti, da nekatere osebe spijo kar v jedilnici, za paravani in pod kamerami, kar je nedopustno.
O neprostovoljnih namestitvah odločajo sodišča v nepravdnem postopku, v katerem svoje mnenje poda tudi izvedenec. Zaradi prostorskih in kadrovskih težav zavodi z verificiranimi oddelki nastanitvam pogosto nasprotujejo. Vrhovno sodišče je leta 2013 v eni izmed zadev, ko je posebni SVZ podal negativno mnenje v zvezi s sprejemom osebe v varovani oddelek in vložil tudi ustrezna pravna sredstva, izrazilo stališče, da tak zavod pač ne more uspešno nasprotovati sprejemu. S tem je seveda državo pozvalo, da mora stanje urediti. Ni naloga sodnikov, da iščejo proste zmogljivosti in moledujejo za sprejem. Oni tako odločijo in njihove odločitve je treba spoštovati. Kdo bo prevzel odgovornost za osebo, ki bi morala biti nastanjena, vendar zaradi prostorske stiske ni ali pa je nastanjena povsem neprimerno, in za vse tiste, ki živijo z njo?
Ker je stanje še vedno nespremenjeno in so vsi ustrezni zavodi prepolni, je na potezi pristojno ministrstvo, da skupaj z drugimi odgovornimi poišče rešitve. Ne bo sicer lahko, a je nujno. Neprimerne rešitve lahko pomenijo neprijetna presenečenja za sostanovalce in osebje v teh zavodih. Poznamo namreč več primerov hudega poškodovanja inventarja in celo oseb.
Zato se sprašujem, kdaj bo prišlo do kriznega reševanja opisane problematike. Nihče od prizadetih ni kriv, da si še ni mogoče obetati nobene rešitve, ki bi res vodila k pravemu cilju.
Se mora res zgoditi nekaj dovolj hudega in bo za nekoga za vedno prepozno? Po navedbah direktorice Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonide Zalokar je bil morilec v enem od zadnjih tragičnih dogodkov njihov gojenec. So pristojne službe res tako nemočne, da tega ne morejo preprečiti? Do kod sega prostovoljnost jemanja ustreznih zdravil in kako je z nadzorom uradni medicini znanih bolnikov? Kako je mogoče, da psihiatri čakajo, da duševno bolni sami pridejo k njim in jih prosijo za zdravila, čeprav dobro vedo, da imajo veliko stranskih učinkov, in se brez njih počutijo veliko bolje? Kako lahko težak prihod k njim prepustijo najbližjim? Bolniki tem hudo zamerijo, zagotovila, da usodnega maščevanja ne bo, pa seveda ni? Kje so izbrani zdravniki, da tega pravočasno ne prepoznajo? Zagotovo pa imajo ti s 60 pacienti na dan absolutno premalo časa zanje, saj to duševnim bolnikom dopušča le »hitro igro« prikrivanja prave bolezni in morda prošnjo za kak protivirozni nasvet, zdravila za druge telesne bolezni in hiter odhod. Kako lahko kdo reče, da je pet let za neprištevnega morilca dovolj, če pa imamo primere, ko ti po vrnitvi »končajo« še nekončane zgodbe? Javnost se upravičeno sprašuje, kako je to sploh mogoče. Ali ni nekdo odgovoren, da do tega pride?
In kako je pri nas z otroki s težavami v duševnem zdravju? Jih prepoznamo, jim pomagamo, smo pri tem uspešni? Je dovolj strokovnjakov ali se kadrovska podhranjenost čuti prav tu? Vse preveč je problemov in dilem, »karavana« pa gre mirno dalje.
V Portorožu so 7. in 8. septembra potekali drugi Dnevi duševnega zdravja. Srečanje je lani zaživelo na pobudo Varuha človekovih pravic RS v upanju, da postane tradicionalno. Tudi tokrat ga je organiziral Center za izobraževanje v pravosodju pri Ministrstvu za pravosodje, pri njihovi izvedbi pa smo sodelovali urad Varuha, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za zdravje ter Skupnost centrov za socialno delo Slovenije. Letošnja tema so bili otroci in mladostniki s težavami v duševnem zdravju.
Prvi dan je bila obravnava otrok in mladostnikov predstavljena z vseh vidikov – od svojcev in njihovih dilem do nalog in pristojnosti organov in institucij, vključno s sodišči, ki vstopajo v njihovo obravnavo po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr). Izobraževanje sem vodila kar sama, saj se zavedam velikega in usodnega pomena te tematike, ki jo je treba urediti. Ugotovitve Varuha po obravnavah pobud s tega področja in izsledke državnega preventivnega mehanizma (DPM) z obiskov vzgojnih zavodov sta okoli 200 udeležencem predstavila namestnik Ivan Šelih in svetovalka Varuha Lili Jazbec. Namestnik je med drugim opozoril na težave na področju diagnostike in zdravljenja, pomanjkanje strokovnjakov pedopsihiatrov in neustrezno organiziranje zdravstvene službe na področju pedopsihiatrične dejavnosti.
V povezavi s tem je ponovil Varuhovo priporočilo iz poročila za leto 2016, da naj se v okviru zdravstvene reforme prouči tudi ureditev urgentne pedopsihiatrične službe, ki naj zagotovi primerno triažo. Na regionalni ravni naj se v zdravstvenih domovih vzpostavijo multidisciplinarni timi, ki bodo vsakega otroka s posebnimi potrebami lahko obravnavali celovito, ne le kot medicinski problem. Prav tako je spomnil, da smo se na Vlado kot ustanoviteljico vzgojnih zavodov že pred leti obrnili s predlogom, da se kar najhitreje prouči, ali so ukrepi, ki so vzgojnim zavodom na voljo v urgentnih primerih, zadostni in učinkoviti ali pa bi bila potrebna drugačna obravnava, ki bi se morala v tem primeru ob sodelovanju stroke ustrezno pravno urediti.
Drugi dan srečanja so udeleženci sodelovali na delavnicah. V manjših skupinah so v konkretnih primerih iskali učinkovite rešitve na praktični in sistemski ravni. Cilj je bil spodbuditi udeležence različnih organov k sodelovanju in povezovanju, da bi postopki obravnave mladostnikov potekali učinkoviteje in prijazneje ne le do uporabnikov in njihovih svojcev, temveč do vseh udeleženih strokovnih služb.
Tudi na tem srečanju so bili oblikovani številni zaključki. Med njimi velja spet poudariti potrebe po tesnejšem povezovanju služb na področju izvajanja ZDZdr, po ciljno usmerjenih usposabljanjih o ZDZdr (tudi odvetnikov) oziroma specializaciji, po pravočasni, celoviti in poglobljeni diagnostiki težav otrok in mladostnikov ob boljši dostopnosti pedopsihiatrov na območju celotne države ter po zagotovitvi pravočasne obravnave in pomoči (tudi staršem) ter vzpostavitvi ustreznih institucij za njihovo obravnavo in namestitev, če je to potrebno.
Vsi zaključki in udeležba, ki je presegla pričakovanja, so znova potrdili potrebo po vsakoletni organizaciji tovrstnega srečanja. Zato Varuh seveda pričakuje, da se bodo taka srečanja nadaljevala tudi v prihodnje. Tem na področju duševnega zdravja, ki bi jih bilo treba obravnavati, bo zagotovo dovolj.
Ob koncu le še silno aktualno vprašanje: ali bomo končno dobili ustrezen pedopsihiatrični oddelek? Vsi odgovorni zagotavljajo, da v kratkem. S tem se bo končno uresničilo še eno od Varuhovih priporočil. Pozno, za mnoge mlade prepozno, pa vendar. Čakam na uradno otvoritev. Ministrica za zdravje mi je otvoritev obljubila za september. Danes smo že 13., vendar sem prepričana, da bo dano besedo držala.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
