»Tudi to bo minilo.«
Te besede me je naučila babica kot nekaj,
kar je treba v življenju vedno ponavljati.
Ko so stvari spektakularne, strahovite;
ko so popolnoma grozne;
ko je vse sijajno, čudovito,
prekrasno in srečno –
si ponovi te štiri besede.
Vlile ti bodo občutek perspektive
in ti pomagale izkoristiti dobro ter
sistematično zavrniti
slabo.
(S. Rayner)
Spomnim se svojih prvih šolskih dni. Vsaj dva meseca po začetku pouka sem spala s svojo prvo, rdečo lakasto torbico pod vzglavnikom. Bila je seveda plastična, a najlepša. Imela je le en prekat. Na prvi šolski dan smo v dolgi vrsti stali v papirnici. Kupili smo zvezke in ovijalni papir in jih celo popoldne zavijali, nanje lepili nalepke, s šestilom globoko zabadali v liste, da smo narisali robove. Spominjam se celo barvic Giotto.
Prvo berilo je bilo majhno, a čudovito. Začelo se je z besedami mama, Ivo, Iva ... Nekaj slikic, malo besedila ... Pa kako je dišalo. Pred kakšnim letom mi ga je uspelo najti na bolšjaku. Še vedno je lepo. Na knjižni polici ima posebno mesto – v spomin na tiste čase. Včasih ga celo komu posodim.
Večina otrok takrat ob vstopu v šolo ni poznala črk in številk, ker so starše opozarjali, da zna to otrokom škoditi, saj pri pouku ne bodo zbrani. Bila sem med njimi. Le precej pesmic sem znala na pamet. Kot bi jih brala, in to zelo hitro. Vse drugo mi je bilo španska vas. Učiteljica je bila stara (morda ne tako zelo), a prijazna, kot babica, ki ve, kako z mladimi. Še zdaj jo imam pred očmi. Bila je mirna in potrpežljiva, ena sama milina. Pisali smo s peresniki in imeli od črnila povsem umazane prste. Ob popoldnevih smo se igrali na ulici, se skrivali, veselili in lovili. Vendar le do prvega mraka. Televizija je bila za odrasle. Gledali smo le risanke tik pred spanjem. Če smo bili seveda pridni – in to smo bili.
Ko sem morala v prvih januarskih počitnicah na operacijo mandljev, mi je zdravnik med dajanjem narkoze naročil, naj štejem. Ustavila sem se pri številki 20. Z veseljem je ugotovil: »Mala spi.« Takoj sem se oglasila: »Ne še, le šteti naprej ne znam.«
Danes črke poznajo že štiriletniki, najmanj pa petletniki. Nekoč čez čas jih bodo verjetno poznali že dojenčki na poti iz porodnišnice (ali je to sploh smešno?). Do deset štejejo mnogi pri starosti dveh let, ob vstopu v šolo pa celo v več jezikih. Obiskujejo telovadbo, tečaj vsaj enega tujega jezika, morda balet, igralne urice in vadijo kak instrument. Dobijo prvi telefon in tablico, televizor imajo na dosegu roke, ne znajo pa si zavezati vezalk in ne poznajo številčnice. Zakaj le? Raje se vozijo, kot hodijo. Poznajo vse reklame in jedo le to, kar vidijo v njih, pa še tega ne vedno. Seveda jih je treba vedno vprašati in jim ponuditi širšo izbiro. Šolske potrebščine izbirajo iz reklam, nekatere jim starši naročijo kar iz tujine. Sodobno.
Seveda to ne velja za vse. Še vedno je veliko otrok, ki so povsem drugačni. Njihovi starši živijo od socialnih transferjev, so nezaposleni ali pa prekarni delavci, ki morda ne dobijo plačila za delo. Začetek pouka je zanje neizmerno stresen. Težko je spremljati stalne pozive k prispevkom za njihove šolske potrebščine. Ne morejo izbirati, vzamejo z veseljem. Nihče jih ne vpraša, ali bi tako torbo ali drugačno, ki je morda najnovejši hit. Računalnik prvič vidijo pri sošolcih ali v šoli, svojega telefona nimajo ali pa jim ga po hudih pritiskih, joku in solzah starši vseeno kupijo, ker ga imajo že skoraj vsi. Z velikim odrekanjem, da le ne bo popolne sramote.
Kam vse to pelje? Številni razvajeni otroci niso nikoli povsem zadovoljni. Radi bi še več. Spat hodijo pozno in zjutraj težko vstanejo. Poleti jim ni bilo treba, vsaj ne zelo zgodaj. O tem so odločali sami in starši so bili dolgega spanja neizmerno veseli. So bili vsaj manj časa »priklopljeni«.
Seveda pa začetek šole prinaša tudi številne dodatne skrbi. Kako uskladiti stare in nove obšolske dejavnosti? Povsod zahtevajo obvezno prisotnost. Če otrok pleše, mora seveda vaditi, in to po urniku. Če je celo zelo uspešen, mora še več vaditi in ni prostih koncev tedna. Potem so še tekmovanja. Če sta v družini dva taka otroka ali več, je termine skoraj nemogoče uskladiti. Nekateri hodijo še k verouku, kjer prav tako ne smejo izostajati. Starši upajo, da se urniki ne bodo prekrivali, da bodo lahko otroke prevzeli v šoli in jih pravočasno »razvozili«. Pomoč dedkov in babic ni vedno na voljo. Nekateri jih nimajo ali pa so predaleč ali še v službi. Gorje, če si otrok (ne starši) želi igrati še kak instrument, saj poleg denarja potrebuješ tudi veliko časa. Morda bi se otrok rad preizkusil še v kakšnem športu? Mnogi športi so zelo dragi, denar postane odločilni dejavnik. Kako vse to uskladiti še s celodnevnimi službenimi obveznostmi? Če delaš in zaslužiš, da lahko plačaš, seveda nimaš časa. Če ne delaš, imaš sicer veliko časa, prepotrebnega denarja pa ne. Starši in otroci v velikem začaranem krogu. Za šolo v naravi, kamor naj bi šli vsi, kar je prav, dobijo starši dolg seznam potrebščin. Za nekatere to pomeni malo več tekanja naokoli, za druge pa večjo skrb. Kako vse to kupiti na začetku šolskega leta, ko je preveč že vseh drugih stroškov?
Nekateri otroci so »drugorazredni«. Čeprav so zelo nadarjeni, ne morejo v ospredje, ker so zatrti že v otroštvu. Morda bi mnogo bolj uspeli, a ne izpolnjujejo osnovnega pogoja. Zmanjka jim za las. Tudi zanje denar postaja sveta vladar. Dobili bodo prijazna povabila na rojstne dneve, ki ne bodo pri sošolcih doma, ampak v »centrih« z veliko zabavo. Bodo »zboleli«, ko bo povabilo treba vrniti?
Prava sreča, da jih vidijo in jim pomagajo dobrodelne organizacije. Ljudje s tem namenom tečejo, igrajo tenis, golf, sami prispevajo prepotreben denar. Kaj bi brez njih?
Hudo mi je za te otroke. Le predstavljaš si lahko, kakšen boj bijejo šele njihovi starši. Kako otročičem dopovedati, da je več let stara torba, morda celo bratova ali sestrina, še dobra in modna, ko pa vsak vidi, da ni?
Pred časom smo se na veliko ukvarjali s šolskimi uniformami. Tako bi bili vsi otroci oblečeni enotno in ne bi bilo razkazovanja znamk oblačil, bogastva in revščine. A tudi tu se lahko zaplete. Ni vrag, da si nekateri ne bi omislili svilenih, s »čipko« ali morda kar z dodatki Swarovski. In še bi se našle razlike. Koliko bi stale vse te uniforme in koliko bi jih potrebovali? Ali ne bi bilo takega zneska mogoče bolj smiselno porabiti drugače?
Varuhi in pristojno ministrstvo smo se strinjali: vsi smo bili proti.
Zaplete se lahko tudi pri šolanju na domu. Sliši se sicer lepo, a po mojem mnenju bi ta možnost morala veljati le za izredne primere. Starši tarnajo, da imajo z domačimi nalogami ob popoldnevih veliko dela. Kaj pa, če moraš otroke še poučevati? Ali so tega res kar vsi sposobni, in to za vse predmete in vse razrede? Poleg tega se otroci v šoli socializirajo. Je prav, da živijo v »sterilnem« okolju? Nekega dne bodo morali vstopiti v realni svet. Ali se bodo takrat znašli? Ali ne bo preskok prehud? Kaj pa ocene? Morda bi lahko bili odličnjaki, pa so le dobri. Je prav, da starši tako usodno posegajo v njihovo življenje? Zanimiva bi bila analiza deset let pozneje, ki bi pokazala, ali je bila to zanje sreča ali usodna napaka. O tem se molči. Koliko je bilo zamujenih krožkov, različnih dogodkov, telesne vzgoje in še marsičesa, kar bi jim šola omogočila? Zagovorniki šolanja na domu se ne bodo strinjali. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Ne odrekam jim ga, a moj pogled je pač tak.
Prvi šolski dan je lahko precej poseben tudi za tiste, ki začenjajo obiskovati prvi letnik srednje šole. Starejši srednješolci se razdelijo na tiste, ki letajo naokoli s flomastri, jajci, oljem in moko, in na tiste, ki tega ne počno. Po vsa ta živila morajo morda njihovi starši na Rdeči križ ali Karitas. Ali je ta obred res tako prijeten ali pa je ponižujoč? Zakaj jih je treba popisati skoraj po vsem telesu?
Nekateri drugi bodo potrebovali pomoč, stalnega spremljevalca ali posebno dieto. Da jim na vse to ne bi bilo treba čakati pol leta! Saj je zanje preveč vsak dan. Administrativni zapleti znajo biti prav hudi.
Naj sklenem z željo, da bi bilo čim več takih staršev, ki so starši v pravem pomenu besede. Starševski »poklic« je eden najtežjih. Niso »lastniki« otrok, kar nekateri mislijo in se tako tudi obnašajo. Podobno težko je biti tudi učitelj z veliko začetnico. Ni nujno, da imaš vedno prav, čeprav si o tem prepričan. Nujna je komunikacija. In prav zato naj ravnatelji v prve razrede dajo svoje »naj« učitelje. Otroci si jih bodo zapomnili za vse življenje. Tako kot sem si sama našo zlato Doro. Brez nje bi bilo morda vse čisto drugače.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
