Slovensko javnost pogosto razburijo posamezni uboji ali umori, občasno tudi nasilna dejanja mladostnikov, ki že napovedujejo hujše čase in tragedije. Spominjam se pogovora v društvu Beli obroč Slovenije pred nekaj leti. Nadvse zaskrbljena delavka ene izmed srednjih šol je s seboj pripeljala dijakinjo in predstavila njeno zelo žalostno zgodbo žrtve nasilja njenega fanta. Ta jo je »kaznoval«, ker je bil zaradi njene lepote ljubosumen na vse, ki so jo pogledali. Dajal ji je vedeti, da ni nič posebnega, sploh pa ne čedna. Enkrat jo je celo tako pretepel, da je končala na urgenci. Spraševala sem se, zakaj sta prišli, saj nisem pričakovala, da bi povsem svobodno dekle po vsem doživetem še prijateljevalo z nasilnikom. Vendar sem se močno zmotila. Njena učiteljica me je prosila, naj jo prepričam, da ga zapusti.
V dolgem pogovoru sem ji povedala vse o nasilju, nasilnikih in hudih zgodbah, ki takim zvezam sledijo – vse do možne smrti. Ko sem že mislila, da mi je uspelo, je mirno dejala, da zna biti tudi zelo prijazen, le z ničimer ga ne sme razjeziti. Opravičevala ga je in zmanjševala pomen poškodb in celo obiska urgence. Še bolj sem se potrudila, da bi ji opisala vse bodoče možnosti za njegovo jezo, in pogovor je nanesel tudi na njegove sorodnike. Želela sem le potrditev, da izhaja iz nasilne družine. Zatrjevala je, da nasilja pri njih ni in da ga tudi v preteklosti ni bilo, dokler v pripovedi ni zastala in tiho dejala: »Imate prav. Zdaj sem se spomnila. Njegov dedek je ubil babico in leta preživel v zaporu.« Potem je šlo nekoliko lažje. Spoznala je, da je njena edina rešitev čimprejšnji razhod in varen umik.
Tudi po tem nisem bila povsem mirna. Rešila sem morda eno dekle, toda prav ta nasilnik bo iskal nove žrtve in nekoč bo morda tako kot pri dedku.
Zakaj ti mladi ne dobijo ustrezne pomoči, ko je še čas? Ali jim jo sploh kdo lahko uspešno ponudi in ali bi jo sprejeli? Ali dovolj zgodaj prepoznamo znake hudih motenj ali bolezni in kam po pomoč?
Zgodi se, da je otrok problematičen že v vrtcu in vsi komaj čakajo, da bo šel v šolo. Tam seveda nastopijo novi problemi. Zakaj se mu ne pomaga, zakaj ostajajo le številna vprašanja, otroci in starši pa brez zadostne in predvsem pravočasne pomoči? Na svetovanje čakajo predolgo, vsi strokovnjaki so zasedeni, storitve zasebnikov je treba plačevati, leta pa tečejo. Pojavijo se kazniva dejanja. Ko otrok postane kazensko odgovoren, se začne t. i. postopnost izrekanja ukrepov. Najprej blagi, nadzorstveni ukrepi, pa nova dejanja in vzgojni zavod. Tam ga seveda ne morejo umiriti in spremeniti, sledijo pobegi in vrnitve, novi poskusi strokovne pomoči, med pobegi kazniva dejanja, morda pridržanje, a običajno vrnitev v zavod. Saj mu je ta ukrep vendar izrečen in še niso poskusili vsega. Nova neprimerna dejanja in včasih grožnje sogojencem in osebju lahko privedejo do premestitve v prevzgojni dom. Vendar se tak mladoletnik ne spremeni in ga ni mogoče prevzgojiti. pri izhodih ali pobegih se spet pregreši zoper zakon, in če še ni polnoleten, mu ponovni prihod v Radeče ne uide. Razen če stori tako hudo dejanje, da ga po primerno dolgem in napornem sojenju ne pričakajo kar v Mladoletniškem zaporu Celje ali po polnoletnosti že na Dobu.
Psihiatri sicer pogosto poskušajo ugotoviti, ali je imel pri kaznivih dejanjih svoje ravnanje v oblasti in ali se je vsega popolnoma zavedal. Rezultati so lahko različni, včasih je strokovnih mnenj in soočenj celo več. Ali od tam odkoraka v svet brez nasilja in v svetlo prihodnost, je seveda odvisno od več dejavnikov. Nekateri so bili žal znani že v otroštvu. V dolgih mnenjih je včasih opisano vse od »bruhanja v loku« v ranem otroštvu, pozneje rezanja gum, ubijanja mačk, nasilnega očeta, pretepene ali brezčutne in hladne matere, zaščitniške babice, kajenja trave, divje vožnje, ropanja onemoglih stark, kraj avtoradiev, izsiljevanja otrok do pretepa prvega dekleta in poskusa umora matere svojega komaj rojenega otroka. Po uradni dolžnosti postavljenim odvetnikom se zasmili in opozorijo na njegovo res težko otroštvo, ko je bil oropani prave družinske sreče in materine ljubezni, zaradi česar je iz žrtve zrasel v nasilnika, pa na pitje in kajenje trave, kar mu je zelo omračilo um, do nerazsodnosti je bil potreben le še korak. Naredil ga je. Zdaj prosi za poslednjo milost, navadno vse stopnje sodišč.
Vsi se sprašujejo, kje se je usodno zalomilo. Njegov prijatelj v otroštvu je namreč živel v večjem pomanjkanju, ob bolni materi in noč in dan odsotnem garaškem očetu, kruh si je začel služiti že pri petnajstih, zdaj pa končuje magisterij in vzorno skrbi za mlado družino in onemogle starše. Ali je prestopnik »iz drugačnega testa«? Gre za psihopata? Ima to v genih? Ga je morda pokvarila družba?
Z njim v celici je vendar sin bogatih staršev, vsega so imeli na pretek, od hiš in vikendov do limuzin in »keša«. Skrbna mamica je tu in tam pritekla iz službe, da mu je izpolnila željo po svežem sirovem zavitku. Dali so ga v zasebno šolo, ker mu javna ni najbolj ustrezala. Rekli so, da ima za staromodne in sila zahtevne prfokse preživahen temperament. Ni jih prenašal. Enkrat so morali najeti dobrega odvetnika, da ga je »izmazal« in jim pokazal, kdo vendar je. Ujel jih je pri postopkovnih napakah – tam so najšibkejši. A zakaj bi se držal pravil in dela? Saj mu nikoli ni bilo treba prijeti niti za metlo. Nekega dne pa se mu je dobesedno strgalo in »starima« je dal vetra. Enega so že pokopali. Pa toliko sta naredila zanj!
Ko spremljamo vse te zgodbe, se sprašujemo, kje so vzroki. Posledice so znane in predvidljive. Morda nekaterim res ni pomoči, vendar so redki. Tudi te bi morali dovolj zgodaj obravnavati na pedopsihiatriji. Poudarek je na dovolj zgodaj. Septembra bo po dolgoletnih Varuhovih priporočilih končno odprt poseben pedopsihiatrični oddelek.
Sicer pa je v velikih tragedijah pogosto zaznati napačno vzgojo, brez omejitev, pravil, pohval in graj. Vzgojo napačnih ljudi, tako staršev kot drugih – vzgojiteljev in učiteljev brez avtoritete. Kaj je že to? Jo pri nas še kdo ima? Ali starši še rečejo: »Pogovorili se bomo s teboj in učiteljem, ki ga je treba spoštovati.« Ne, običajno rečejo: »Mu bomo že pokazali; najeli bomo najboljše odvetnike. Naj se pazi.« In otroku zrase greben. Učitelj in starši mu ne morejo biti prijatelji, lahko pa so mu na poti odraščanja dobri, odlični vzgojitelji.
Avtoritete žal ni skoraj nikjer več. Iz vsakogar se lahko vsak norčuje, brije norce, mu grozi, ga toži, blati in sramoti. Predsednik - ni pomembno, kateri (republike, vlade, parlamenta, stranke, uprave ...) – je vendar vsem enak. Pravijo, da ima enak želodec kot vsi drugi, naj sicer dela in nosi odgovornost, a ne iz »davkoplačevalskega« denarja. Na svoje stroške, saj je to vendar hotel biti.
V preteklosti so bili nekateri prave avtoritete. Ko so v službi vstopili v sobo, si vstal, ob srečanju si jih prvi pozdravil, na avtobusu si jim takoj odstopil sedež. Če si danes na kateremkoli položaju, sploh ne smeš brati spletnih klepetalnic in odzivov pod novinarskimi prispevki, ker izveš, da si kreten, idiot, blaznež, budala ... da o mastnih pridevnikih niti ne govorimo. Kaj si misli mladina, zlasti nepolnoletna, če je okoli nje »četa nenormalnih budal«? Začuti, da nikogar ni treba spoštovati, da se za nič ni vredno truditi, vse je »brezvezno«, vsi so nori, izplača se krasti, poštenjaki so redki in še ti so izjemno neumni. So to prava sporočila?
Tudi kandidaturo za predsednika republike lahko napove prav vsak. Ali ni tudi to degradacija najvišje funkcije? Marsikdo ne more postati na primer klepar, prodajalec, receptor, voznik tovornjaka, lahko pa je predsedniški kandidat. Pa četudi ta možnost obstaja, zakaj mediji ne objavijo samo tistih, ki jim uspe zbrati ustrezno podporo? Ko gre torej zares. Šele takrat naj predstavijo njihovo samozavesti polno »obličje«.
Tako pa bodo nekateri še čez sto let pripovedovali: »Moj pradedek je bil kandidat za predsednika republike.« Morda jim kdo ne bo mogel verjeti, vendar jim bo pridno pomagal Google, če bo še zbiral podatke.
Da, če želimo »stati inu obstati«, potrebujemo zdrave avtoritete. Ljudi, ki si bodo upali povedati, kaj s trezno glavo mislijo in kaj so v svojem življenju za ljudi (že) naredili, ne samo, kaj (šele) bodo, kajti obljub se ne da preveriti in od njih narod ne more živeti. Potrebujemo pa tudi tiste, ki bodo delo drugih znali zdravo ocenjevati. In ko bo tak človek utemeljil, kako bi moralo biti, mu bodo lahko le zdravorazumniki prikimali ali pametno nasprotovali. In krog modrecev bo res to, kar mora biti.
Poguma ne potrebuješ za trenutek,Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
