Kdor zagreši krivico, to hitro pozabi,
kdor jo utrpi, mu ostane dolgo v spominu.
(Nemški pregovor)
Še nikoli nismo imeli v Sloveniji toliko civilnih iniciativ, največ prav na področju okolja, ki dvigujejo glas v opozorilo oblastem. Ponekod že leta opozarjajo na nepravilnosti pri umeščanju objektov v prostor, smrad, hrup, presežene mejne vrednosti škodljivih trdnih delcev PM10 v zraku, v zadnjih mesecih pa predvsem na nepravilen odnos do nevarnih odpadkov. Ti so lahko prava »časovna bomba«, zlasti če zagorijo in se šele po požaru začne iskanje odgovorov, kaj je sploh gorelo in kakšne bodo posledice za ljudi in njihovo zdravje. Država pravice do zdravja ne more zagotoviti, mora pa spoštovati pravico do zdravega okolja in zato storiti kar največ za njeno uveljavljanje. Ali je pri tem uspešna? Kljub številnim zagotovilom pristojnih o delovanju inšpekcijskih in drugih služb se prepogosto kaže njihova nemoč pri preprečevanju takih dogodkov in seznanjanju ljudi. Primer Kemisa je razkril nepovezanost različnih pristojnih služb.
Izvzamemo lahko samo gasilce, ki neutrudno gašenje postavljajo celo pred svoje življenje in zdravje. Če pomislimo na vse njihove težave z opremo in plačili, je kar težko verjeti, da jih je še vedno toliko, ki dan za dnem rešujejo vse, kar se v taki situaciji še rešiti da. Ljudje jih predlagajo za »ime tedna«, a od tega razen moralnega priznanja nimajo prav veliko. Opravljajo pa izredno težko in nevarno delo, tu ni dvoma.
Varuh pričakuje in zahteva, da se v vseh situacijah, ki vplivajo na zdravje in življenje ljudi, pristojni organi takoj primerno odzovejo in širšo javnost seznanijo z ustreznimi podatki in navodili, potrebnimi za zagotovitev najvišje ravni zaščite pravice do zdravega življenjskega okolja.
V primeru požara v Kemisu po naši oceni ni bilo zadoščeno kriterijem Aarhuške konvencije. Ob okoljskih nesrečah je namreč treba takoj zagotoviti ustrezno obveščanje javnosti o že nastalih škodljivih vplivih dogodka tudi zato, da se prebivalstvo ustrezno zavaruje, da se prepreči nepotreben preplah in panika med ljudmi ter zagotovijo takojšnji previdnostni ukrepi za zaščito njihovega zdravja. Varuh meni, da ima ustrezen pristop pristojnih organov k preprečevanju širjenja onesnaženja in k učinkoviti sanaciji tudi zaradi velikega interesa javnosti ključni družbeni pomen. Zato lahko le upamo, da smo se ob tej nesreči česa naučili. Se še spomnite Černobila in njegovih posledic ter molka o veliki jedrski nesreči? Ljudje so tudi na Vrhniki najbolj zamerili neodzivnost, pomanjkanje podatkov o tem, kakšne snovi so gorele, in odsotnost hitrih poročil o (ne)škodljivosti za zdravje. Sami so zaman iskali odgovore. Nedopustno.
Pogorišča poznejših požarov so si takoj ogledali predsednik vlade in pristojna ministrica z inšpektorji. Najpomembnejše je prav zadnje zagotovilo, da bodo ustrezne službe vnovič preverile vsa izdana okoljevarstvena dovoljenja. Za ljudi, ki živijo v bližini takih objektov, se to sicer sliši obetavno, a pomemben je tudi čas, ki bo potreben, da bo javnost sproti seznanjena s posameznimi pregledi in ugotovitvami, saj se sicer lahko zgodi, da je nesrečni dogodek prekmalu pozabljen, »psi lajajo, karavana pa gre naprej«.
Kot kaže, so državljani danes precej bolj dejavni, uporni in zahtevni, kar je povsem prav. Grozijo s tožbami za vse odgovorne in krive, podane so kazenske ovadbe, ki bodo morale dobiti ustrezen epilog. Smeti so tudi pri nas postale zelo donosen posel, zlasti če z njimi ne ravnaš odgovorno. V Italiji govorijo celo o smetarski mafiji.
Obisk Lendave prejšnji teden je tudi naši ekipi razkril številne dileme in vprašanja. Očitno so mogoče najrazličnejše igrice z ljudmi in inšpektorji. Spretni izigravajo zakonodajo, spreminjajo lastništvo podjetja, ki je nekje med stečajem in prisilno poravnavo, smeti pa celo nelegalno pošiljajo čez meje in tako nikoli ni mogoče vedeti, kaj kdo hrani ali sežiga in celo kaj smrdi. Navsezadnje, ali ni škoda tako lepe pokrajine, ki jo zaradi neznosnega smradu zdaj zapuščajo tudi turisti, domačini pa obupani lahko zgolj zahtevajo odgovorno in resno delo pristojnih? Ali je res krivo to, da zakonodaja ne vsebuje ustreznega predpisa o merjenju smrada? Uporabljamo olepševalni izraz neprijetna vonjava. Toda ko nekaj neznosno smrdi, pač smrdi, mar ne? Nujno je najti tudi številne rešitve za čezmerni hrup, ki dokazano kvari zdravje, za onesnaženo zemljino, ponekod celo na otroških igriščih, pa za radon, strupe v vodi in zemlji, ne le na Celjskem, kjer situacija zahteva vso pozornost in reakcijo …
Te dni je številne zelo razburila izjava nekdanjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice. Ljudi je zaradi okoljskih katastrof pozval na ulice in v »boj« zoper »birokratke«, k čemur je pridal še nekaj nespodobnih izrazov. Zagotovo v oči bode nedvoumna kritika oseb samo enega spola, medtem ko so moški »osebki« očitno povsem namerno izpuščeni. Svetlana Slapšak je v odzivu v članku O žalitvah v sobotnem Večeru pogrešala ustrezen odziv varuhinje, ko pa gre vendar za »zastrašujoče žalitve žensk in njihovih pravic«.
Vsekakor je ob tem nujno ponoviti, da je Varuh nadzornik oblastnih organov, ne ravnanja posameznikov. Tako smo se odzvali, ko so nekatere javne osebe v preteklosti s pisano ali ustno izrečeno besedo tako ali drugače posegle v čast in dobro ime v javnosti izpostavljenih ljudi, tudi nekaterih posameznic.
V državi so za pregon sovražnega govora pristojne ustrezne institucije, ki so poklicane, da primere ocenijo in ravnajo tako, kot jim velevajo znanje, poklicno poslanstvo in kodeks. Tistim, ki sta jim prizadeta čast in dobro ime, so na voljo tudi številne pravne poti. Varuh o tem pač ne presoja.
Osebno menim, da je avtor tega zapisa po zadnjih dogodkih v svoji upravičeni jezi želel zelo odmevno opozoriti na nevzdržno, zgolj birokratsko in neučinkovito delovanje države na okoljevarstvenem področju, vendar je z besedami »debilni in debeli obrazi birokratk, ki sedijo v pisarnah in prekladajo papirje« prestopil prag človekovim pravicam naklonjenega govora, ki je žal še vedno pogosto tudi povsem v kontekstu tradicionalnega razumevanja družbenih vlog na podlagi spola. V javnem sektorju je resda zaposlenih več žensk kakor moških, kar pa ne daje pravice do stereotipnega in diskriminatornega stališča do pripadnic ženskega spola, saj za stanje na okoljskem področju, ki je sicer res alarmantno, najbrž niso odgovorne le one. Svojo jezo bi lahko utemeljeval zelo ostro, a še vedno na ravni, primerni za profesorja in nekdanjega sodnika na najvišjem evropskem sodišču – prav za človekove pravice.
Varuh v vseh letnih poročilih poudarja, da je etika javne besede zelo pomembna, saj gradi ali ruši odnose med ljudmi. Pregovor pravi, da je izrečena beseda tvoj gospodar, neizrečena pa tvoj suženj. Zato tudi tokrat pozivam k strpnosti in opozarjam, da je tudi kritiko mogoče dovolj jasno in nedvoumno predstaviti z nežaljivimi izrazi posameznikovega osebnega razpoloženja. Resda ima pri tem vsakdo pravico svobodnega izražanja, vendar ta ni povsem neomejena. Včasih si meje postavimo že sami, včasih pa nam jih morajo žal šele drugi.
Na okoljskem področju pa mora vsak odgovoren uradnik temeljito, visoko strokovno in primerno hitro opraviti svoje delo. »Ulica« tega ne more in ne sme nadomestiti. Žal pa se je na neki način že »zgodila«.
Če smo obrnjeni v pravo smer,
je vse, kar moramo storiti, to,
da hodimo naprej.
(Star budistični izrek)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
