Naučili so me,
da pot napredka
ni ne hitra ne lahka.
(Marie Curie)
Leta 2013 sem kmalu po nastopu funkcije pisala uvod v letno poročilo svoje predhodnice in njene ekipe za leto 2012. To je bilo dobra popotnica za moje delo, saj si nisem niti predstavljala, kako vse skupaj poteka. Že takrat pa sem povsem razločno zaznala, da mora varuh nekatere zadeve žal iz leta v leto ponavljati. Menjavali so se ministri, vse dokler niso nastopile predčasne volitve in z njimi nov parlament, nove komisije in nova vlada. Vstopamo v njeno četrto, zadnje leto in prav je, da izpelje vse obljubljeno.
Tako sem 19. maja predala četrto poročilo v svojem šestletnem mandatu, sicer pa že peto po vrsti. »Zgodovinski« spomin torej deluje. Še vedno je zelo zajetno, a v njem so tudi pohvale. Moj cilj je pohvaliti, kar le lahko, in seveda grajati, kar je treba grajati. Najbolj si želim, da bi državne institucije spoštovale pravice ljudi, jih vedno udejanjale v praksi, predvsem pa delovale pravično in tudi v duhu dobrega upravljanja.
Ker mora vsak varuh na svojstven način zaznamovati obdobje vodenja institucije, sem kmalu po začetku najprej jasno uokvirila oddelke, ki jih vodijo namestnica in trije namestniki. Vsak s točno določenimi nalogami in strokovnim kadrom, ki deluje samo v okviru namestnikovih področij dela. Tako je mogoče doseči večjo specializacijo, jasne naloge in prav tako povsem precizne cilje.
Enako je pri sprejemanju telefonskih klicev, saj nimamo vsesplošnega dežurstva za stranke, ki poleg splošnih informacij želijo še podrobnejše nasvete. Receptor jih preveže k strokovnjaku za posamezno področje. S takim načinom dela smo omogočili večje število klicev, saj jih je bilo poleg skoraj 10.000 na brezplačno telefonsko številko lani še dodatnih 943, torej skupno skoraj 11.000. Natančna obrazložitev marsikateremu klicatelju omogoči, da stopi na pravo pot ali da na njej ne zamuja. S tem preprečimo mnoge pobude, za katere nismo pristojni, ali ljudem pojasnimo vse možnosti, ki jih imajo. Seveda vse to zahteva še dodatno angažiranost strokovne službe. Ugotavljam, da mnogi ne vedo, kam se obrniti po pomoč in se marsikje počutijo povsem nemočni, drugorazredni in brez pravic. Včasih nimajo sogovornika ali pa so osamljeni in bolni, pri čemer so najhujše prav psihične bolečine. Preseneča me, da takih ljudi nihče ne vidi oziroma ne ukrepa. Vsaj ne pravočasno.
Tudi tradicionalna mesečna zunanja poslovanja v občinah po vsej državi iz leta v leto čedalje večjemu številu pobudnic in pobudnikov omogočajo, da nas obiščejo. V prejšnjem letu je bilo takih dogodkov kar 369 v primerjavi z 206 leta 2014 in 132 leta 2012. Lani smo uvedli tudi posebno izboljšavo, saj smo zgolj za terensko delo uvedli novo gsm-številko, tako da lahko pokličemo tiste, ki se na nas obrnejo zunaj delovnega časa in ob dela prostih dneh. Teh ni prav malo. Seveda vse to obremeni vodjo glavne pisarne, ki pa je dodatno nalogo velikodušno sprejela.
Tudi sicer je delo zaposlenih zahtevno. Ljudje, ki kličejo ali prihajajo, pogosto ne skoparijo z žalitvami, namenjenimi državi in njenim institucijam. Težko jih je pomiriti in predstaviti najbolj realno sliko posameznih primerov. Zaradi varnosti osebja in obiskovalcev smo morali najeti varnostnika, ki je odtlej že zasegel hladno orožje, pa ne le enkrat. Živimo v težkih in nepredvidljivih časih. Nekateri mislijo, da nimajo več česa izgubiti. Spoznaš, kam ljudi privedejo velike stiske in kako hudo je, ko ostaneš sam, brez strehe nad glavo, bolan, brez svojcev, s krivičnimi odločitvami.
Z ljudmi se srečujemo tudi ob drugih zelo različnih dogodkih, ki jih je v mojem mandatu res izjemno veliko. Ne le v delovnih dneh, tudi ob koncu tedna. Vabila zanje prihajajo vsak dan, vsaj 400 na leto, vseh dogodkov, ki jih pripravimo sami ali se jih udeležimo, pogosto tudi v tujini, pa je vedno med 400 in 500. Zelo pomembna so srečanja z ministri, s katerimi tudi preverimo uresničevanje naših priporočil.
Varuh mora poznati utrip življenja ljudi, delo državnih institucij in civilne sfere, le prebiranje pošte in dnevnih klipingov nikakor ni dovolj. To je še posebno pomembno pri posebej ranljivih skupinah, ki v domačem okolju in ob posebnih dogodkih lažje zaupajo žalostne zgodbe, težave in pričakovanja.
Z vsakega takega dogodka v institucijo prinesem nova sporočila ljudi. To so predvsem invalidi, starejši, bolni, osebe s posebnimi potrebami, pripadniki manjšin ... Ko se udeležimo njihovih prireditev, vedo, da nam ne gre zgolj za opravljanje funkcije, temveč za resnično poslanstvo. Biti pokroviteljica takih dogodkov zame pomeni zavezo delati še več in bolje. Prav te dni po Sloveniji potuje multimedijska plesna predstava Katje Vidmar, ki ves izkupiček namenja ustanovi Mali vitez – za otroke, ozdravljenim od raka. S plemenitim ciljem ganljivo opominja in nagovarja vse gledalce. Ponosna sem, da sem lahko del te zgodbe, ki jo je pred 20 leti ustvarila prof. dr. Berta Jereb.
Seveda se sprašujem, ali je prav, da bogata dobrodelnost v določenem pogledu nadomešča državo. A hkrati ugotavljam, kako hudo bi bilo za marsikoga brez nje.
S ponosom pa zrem na ves trud, ki je bil potreben, da so na Ptuju po mnogih letih lani končno dobili povsem novo šolo dr. Ljudevita Pivka, namenjeno otrokom s posebnimi potrebami. Izplača se truditi, vedno znova in znova. Zelo me je pretresel prvi obisk prostorov stare šole leta 2013, po katerem me je še dolgo spremljal neprijetni vonj plesnobe. Prizadel me je tudi stavek predstavnikov staršev, da so bili pred menoj tam že mnogi, a brez uspeha. Postavila sem si ta cilj in uspelo je. Otroci, njihovi starši in učitelji si zaslužijo tako šolo.
Veliko je takih korakov, ki se morda komu zdijo majhni, za te skupine ljudi pa so zelo veliki. Ko me sprašujejo, kje so naši uspehi, kaj smo dosegli in ali sploh kaj, pomislim na predane zaposlene, na katere sem zelo ponosna. Dan za dnem se srečujejo z negativnimi sporočili in poskušajo krivice spremeniti v pravice, ljudem povrniti zaupanje in upanje. Vedno se seveda ne da. Pričakovanja so pogosto prevelika. Smo pa veseli vsake najmanjše pohvale, pozitivnega odziva na našo kritiko in vseh upoštevanih priporočil. Veliko priporočil so upoštevali tudi na področjih, ki se dotikajo oseb, ki jim je odvzeta ali omejena svoboda gibanja, predvsem na psihiatriji in v domovih starejših občanov. Seveda pa so tudi hude težave, zlasti pri namestitvi oseb v socialnovarstvene zavode. Zato že pripravljamo posebno poročilo. Prav te dni bomo pri Varuhu skupaj s Spominčico odprli prvo demenci prijazno točko. Zdi se, da se ne zavedamo realnosti in krutosti te bolezni in nanjo nismo pripravljeni.
Varuh se odziva tudi v drugih primerih. Že jutro po požaru v tovarni Kemis smo začeli raziskavo primera na lastno pobudo. Pripravljamo se na mednarodno konferenco o okolju, ki bo 15. septembra. Redna srečanja z nevladniki s področja okolja (22. junija bo že 60. srečanje, udeležil se ga bo tudi dr. Mihael Toman) kažejo, kako močni so vplivi nezdravega okolja na zdravje ljudi, kako pogosto niso upoštevane smernice Aarhuške konvencije. Smrad, hrup, trdni delci v zraku so teme, ki so stvar vseh, ki upamo, da bo Zemlja tudi, ko nas ne bo več tu. Treba je namreč doseči, da bodo onesnaževalci ob skrbi za povečanje dobička primerna sredstva namenili tudi odpravi vplivov na okolje in zdravje ljudi. Ekokriminalu je treba stopiti na prste – potrebne so odzivne inšpekcijske službe, sodelovati pa morajo tudi organi odkrivanja in pregona.
Mnogo je področij, na katerih moramo še veliko postoriti. Že jeseni bo to področje paliativne oskrbe – ločnice med življenjem in smrtjo. Slehernemu bolniku bi morali omogočiti dostojno in človeka vredno slovo. Z Državnim svetom RS bomo pripravili posvet o tej temi.
Vsak dan torej novi problemi, a tudi veliki izzivi. Tudi v pričakovanju odzivnega poročila vlade o uresničitvi Varuhovih priporočil, ki ga bomo tokrat prvič dobili že pred poletjem.
Zares zgubiš šele takrat,
ko se nehaš truditi. (Mike Ditka)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
