c S

VI./113. Kako je biti varuh (3)

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
07.06.2017 Varuh ali varuhinja človekovih pravic lahko postaneš na predlog predsednika republike, ko zate v parlamentu glasujeta najmanj dve tretjini poslancev. Tako visoko podporo zahteva tudi sprememba ustave. Seveda ti mora biti tuje predhodno  politično delovanje, saj nobena opcija v državnem zboru nima 60 glasov. Za prevzem funkcije moraš biti primerno star, čeprav ni starostne omejitve, in zelo izkušen, da lahko vplivaš na spremembe; celo z močjo javne besede in avtoriteto, ki si si jo ustvaril s trdim delom pred novim izzivom. Sam prevzem položaja za to nikakor ni dovolj.

Sreča je, da se človek ne zaveda 

kako majhen je, ko zraste.

(Rudi Kerševan)


Ko nastopiš funkcijo, te čaka povsem nov kolektiv, tako kot ministre - ministrstvo. Generalni sekretar ali sekretarka je edini funkcionar, ki ti mora ponuditi odstop. Sprejmeš ali ne. Če se nikomur ne izteče mandat, ne odide ali se upokoji, ostane zate okoli 40 povsem "novih" ljudi. Moji predhodniki so imeli različne situacije in temu primerno so lahko kreirali kolektiv. Sama sem se odločila, da ohranim prav vse zaposlene in manjkajoče začasno dopolnjujem le zaradi porodniških, ki jih ni bilo prav malo, in morebitnih novih zaposlitev, ki pa jih skoraj ni bilo. Tudi zanje nisem bila nikoli v komisiji za izbor. Tako ti nikoli ne more nihče ničesar očitati.

Zaradi upokojitve najstarejšega namestnika in direktorice strokovne službe sem predlagala nova; oba kar iz kolektiva, potem, ko sem ju dodobra spoznala. Izbrala sem ju zaradi strokovnosti in zgolj zato. Nikoli se ne smeš bati zelo sposobnih, kar je lahko nočna mora mnogih predstojnikov. Zakaj le? Tudi sam moraš biti dovolj močan, da to zmoreš, a najslabše se je obdati z manj sposobnimi ali celo nesposobnimi, da si jim kos in jih lahko vodiš. Usodna napaka za celo institucijo in širšo skupnost. Tudi sedaj, ko se bo upokojila generalna sekretarka, ki je pri Varuhu od samega začetka institucije, bom za naslednika izbrala njenega dosedanjega namestnika, ki se je že izkazal in mu gre zaupati tako pomembno funkcijo. Zakaj bi iskala nekoga, ki bo moral že po 21 mesecih ponuditi odstop novemu varuhu ali varuhinji? To ne bi bilo niti pošteno.

Vedno sem razmišljala, kako je na ministrstvih, ko se po volitvah strankarsko zamenja minister. Nov kabinet, sekretarji, direktorji, vodje sektorjev. Tik pred odhodom marsikateri predstojnik poskrbi za "svoje" kadre in ti ostanejo na uradniških mestih za nedoločen čas. Novi pridejo, odrezani od realnih informacij, "upor" - tak ali drugačen s strani prejšnjih in čas uvajanja ter resnega spoznavanja je dolg in težak. Vsaj tako mislim. Tega nisem nikoli izkusila, a tako pravijo mnogi.

Razmišljam, da je najpomembneje, da se kader v vsaki instituciji zaveda, da je treba delati, saj si tudi ti prišel zgolj in samo, da trdo delaš, da stvari premikaš v pravo smer, spremljaš situacijo in hitro reagiraš. Čas se ti namreč kruto izteka od prvega dne dalje. Šest let je sicer ravno pravšnje obdobje, da pokažeš kaj zmoreš. A, nikoli sam. Potreben je cel kolektiv; od prvega do povsem zadnjega člana. Vsak receptor ali tajnica, ki sprejme klic, je resno in celo prvo ogledalo institucije. Tudi, če si kot predstojnik odličen, ti nič ne pomaga, če so prvi osorni, če se jim morda kdaj pozna, da so vstali celo na levo nogo. Potem se lahko le opravičuješ; v svojem imenu in zanje.

A, žal se povsod najdejo tudi taki. Mislijo, da jim je preprosto dana možnost, da solijo pamet klicateljem, ki razburjeni kličejo in imajo že izoblikovano stališče do nečesa, oni pa jih želijo poučiti, da nimajo prav. Kakšna napaka. Saj so vendar klicali, da izlijejo svoj gnev. Lahko jih le poslušaš in ohraniš mirne živce, saj si nenazadnje le prejemnik klica in ne strokovnjak. In prav zato se moraš kdaj kot predstojnik celo opravičevati, oni pa nadaljujejo svoje "poslanstvo" vsemogočnih. Izdaja jih karakter, zaradi katerega tam ne bi smeli niti biti. Imajo seveda tudi dobre, celo odlične dneve, a jih seveda lahko zamenjajo tudi slabi. In tako je žal marsikje v javnih službah. Prav na tak vzvišen odnos opozarjajo mnogi, ki kličejo ali pridejo k nam. Taki zaposleni se ne zavedajo niti tega, koliko ljudi bi jih takoj zamenjalo. Pravijo, da je lojalnost celo premosorazmerna plači, ki pa zanje nikoli ne bi bila prava, saj se cenijo zelo visoko. Točno vedo ali delo spada v njihov delokrog in bognedaj, da naredijo nekaj, kar ni v opisu del in nalog. Tako pač je celo na ministrstvih in v drugih, za ljudi zelo pomembnih institucijah. K sreči je tudi "uradničkov" v teh časih vedno manj, pa čeprav jih ne bi smelo niti biti. A, tako je.

So pa tudi ljudje, ki se vedno znajdejo, vedno delajo manj in slabše od večine, zbolijo od piša vetriča in aparatura, na kateri se zjutraj vtipkajo in popoldne odtipkajo, je njihovo veliko "božanstvo". Taki sicer celo življenje preživijo na obrobju, niso inovativni, ne doprinašajo sprememb in se šele po upokojitvi morda zavedo kako dolg je bil boj z delom in neprestanim seštevanjem nujno potrebnih ur. Skrbeli so le zase, se sklicevali na dom in družino, kjer pa tak človek tudi ne more biti velik presežek. Težave v odnosih, razrušene zveze, problemi z otroki in še marsikaj. Vedri ljudje, polni elana, odprti, vedno pripravljeni na nov izziv, polni idej, prijazni in dobrosrčni pa gradijo odnose in so pravi blagodar. Spoznaš jih takoj. Tako v kolektivih kot tudi v vsakodnevnem okolju. Naj jih bo čimveč. Prav take rabimo, da ta naš "voz" premaknemo iz blata in mlakuž odnosov. Država in družba jih preprosto potrebujeta; kot zrak in vodo.

Spominjam se svojih tožilskih let. Nikoli, prav nikoli mi ni bilo očitano, da delam premalo, pogosto pa, da delam preveč in celo to kar ne spada v delokrog tožilca. Spraševali so me; zakaj le? Zagovarjati sem se morala celo za ustanovitev in delo v humanitarnem in dobrodelnem društvu, sicer po letih od njegove ustanovitve, pa čeprav smo ga povzeli po Avstrijcih, kjer je bil njegov podpredsednik kar celovški tožilec. Pa ne le ta, tudi kasnejši vodja tožilstva, ki je bil celo naš "boter" in član slovenskega društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj. V Avstriji težav nikoli ni imel. Prav nasprotno. Neprijetnosti pa ni imel nihče, ki je ostajal v strogem povprečju. Ne vem, kaj mi je sploh dajalo moč, da sem vse to zdržala. A, sedaj vem, da bi brez tega izjemnega angažiranja, ostala do upokojitve tožilka, nikoli, prav nikoli pa ne bi postala varuhinja človekovih pravic. Za tako funkcijo je zagotovo potrebna širša družbena dejavnost, še zlasti, če si povsem brez "tet" in slehernega "strica", ki bi ti tako ali drugače vsaj malo utiral pot.

Ja, čudna so ta naša pota. A, naj mladi vedo, da se vseeno da uspeti tudi in samo s trdim delom od prvega dne službe dalje. Nekoč te morda kdo vseeno opazi, pa tudi, če te ne. Ko skleneš svojo službeno pot, veš, da nisi živel zaman. In ta občutek je naravnost božanski. Če si nekomu pomagal, mu polepšal življenje, morda le dan, teden ... je bilo vredno. Zanj in zate. Delo je namreč nekaj neverjetnega in nujno potrebno.

Zato je v duhu pomoči potrebno vzgajati že mlade. Lepo je bilo te dni ustvarjati največjo sestavljeno risbo sveta v Centru starejših Notranje Gorice. Stari in mladi skupaj. Podpiram vse take projekte in dr. Musek mi je ob tem povedal, kako močno se lahko izboljša zdravstveno stanje starejših, če so ob mladih, ki jim svetujejo, z njimi ustvarjajo in s tem ohranjajo svoje funkcije. Zato so v tujini poskusili celo s projektom domov za starejše in vrtcev v isti zgradbi. Koristno je tudi za otroke. Velja razmisliti.

Tudi v službah je izjemnega pomena, da imamo zaposlene vseh starosti in različnih delovnih stažev. Mladi imajo sveže znanje, elan in poznavanje sodobnih poti komunikacij, starejši pa modrost in zgodovinski spomin, pa tudi dolgoletne izkušnje, ki nekaj veljajo. Le v konstruktivnem pogovoru tako ali drugače "modrih" je moč spoznati pot k napredku in po njej kreniti v pravo smer ter skupaj.

So pa seveda tudi drugačni; taki, ki mislijo, da znajo in zmorejo le sami, saj so nezmotljivi, pa tudi, da jih drugi nenehno ogrožajo in jim je zato potrebno "pristriči peruti". Naj vedo, da to ni prava pot. To se bo nedvomno prekmalu pokazalo. In na žalost tudi posledice njihovih samodržnih ravnanj.

Pravica do neumnosti 

je ena od pravic,

ki nam je ne more nihče vzeti.

 (Rudi Kerševan)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.