Samo enkrat sem z nekom odšel v njegovo dušo.
Kar sem tam videl,
bi presenetilo celo dimnikarje.
(Rudi Kerševan)
Po nastopu nove funkcije sem začela prejemati povabila na zelo različne dogodke. Vsaj 500 na leto. Glede na zasedenost in porazdelitev obveznosti se je bilo treba kdaj opravičiti. Številni dogodki so bili na isti dan in celo ob isti uri. Udeležila sem se lahko le tistega, ki smo ga najprej potrdili, pa čeprav bi šla kdaj raje na naslednjega. Zelo pazim, da ne izpustim tistih, ki so namenjeni ranljivim skupinam. Gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, gluho-slepi, invalidi vseh vrst, otroci s posebnimi potrebami, starejši, bolni, Romi ... imajo seveda prednost. Pri mnogih prireditvah sem pokroviteljica ali ambasadorka, zato imajo prav tako prednost. Izjemno lepo je videti in slišati ljudi, ki so z napredkom zadovoljni, ki pohvalijo pozitivne spremembe, nujno pa tudi tiste, ki grajajo slabosti in opozarjajo na nepravilnosti. Varuh to izkoristi za priporočila državi, naj sprejme ustrezno zakonodajo ali spremeni obstoječo, morda bolje upravlja in sledi načelom pravičnosti.
Enkrat pozimi sem ob koncu tedna v službi brala pismo. V njem je pisalo dobesedno tako: »Spoštovana varuhinja, vam bi resnično priporočal, da vsaj enkrat pokukate iz vaše tople pisarne in se na terenu prepričate, kako ljudje živijo.« Seveda me to niti ne bi tako neprijetno presenetilo in razžalostilo, če ne bi bil za mano teden, v katerem sem Slovenijo prekrižarila podolgem in počez – moji dnevi so trajali od 12 do 15 ur, prevozila pa sem vsaj 2000 km. Da, tudi to je mogoče. In takrat razmišljam, da ljudje premalo vedo o našem delu. Tako različni smo. Morda pa prav pisec ves teden preživi na toplem in modruje, svetuje, soli pamet ... Vse je mogoče, a spodobi se hiter in prijazen odgovor. Opravičila ni bilo, a nič hudega. To veliko več pove o piscu samem.
Tudi pri hitrosti dela se lahko zaplete. Spominjam se dopisa, v katerem je pobudnik zapisal: »Kaj je z vami, ali sploh kaj delate? Že dva dni čakam na vaš odgovor, pa ga ni od nikoder. Mi pa vas za nedelo celo plačujemo!« Vedno sem pozorna na čas odgovarjanja. A vse ima svoje meje in zato vsakemu pobudniku takoj po prejemu njegovega pisma ali pobude pošljemo elektronski odgovor, potrditev prejema. Ko smo v odgovoru zapisali nekoliko več, na primer kaj mora vsebovati pobuda in kaj se z njo potem dogaja, smo dobivali vseh vrst odzive: naj jo kar sami dopolnimo, naj si poiščemo dokumente, naj ne bomo birokrati ... Toda v zakonu so jasne določbe, kaj je in kaj ni pobuda, kaj je potrebno za začetek postopka. Zato ni birokratsko, če piscu sporočiš, kaj mora predložiti, da pobudo sploh lahko obravnavamo. Nekateri se celo prijazno zahvalijo.
Ker na brezplačno telefonsko številko na leto prejmemo okoli 10.000 klicev, je zagotovo zelo težko doseči stoodstotno pokritost vseh klicev. Nekateri klicatelji morajo zaradi zasedenosti treh linij čakati. Tisti, ki se pogovarjajo, si namreč vzamejo čas in jim je težko dopovedati, da čakajo še drugi. Nekateri, ki nas ne dobijo takoj, odložijo in besnijo. K sreči so redki. Receptor je namreč tudi voznik, prvi, ki ga v tej vlogi nadomešča, ima še druge naloge, tretja v vrsti je vodja pisarne vseh namestnikov. Vsi se trudijo, a včasih ne uspe. Zato smo z razumevanjem sprejeli pritožbo gospe, ki se je želela naročiti na zunanje poslovanje v Novi Gorici septembra lani. Razburjala se je, ker je bilo ob vsakem njenem klicu zasedeno ali se je oglasil odzivnik. Zato smo sklenili, da samo za zunanje poslovanje vsak mesec za 14 dni odpremo posebno linijo na novi gsm-številki. In kaj smo ugotovili? Nekateri ne upoštevajo delovnega časa in kličejo popoldne, ob koncu tedna in ponoči. Najekskluzivnejši se je želel za poslovanje na terenu naročiti kar 1. 1. 2017 ob 0.30, torej takoj po polnoči. Vodja glavne pisarne ga je poklicala prvi delovni dan v letu. Zdaj se odzovemo na vsak neodgovorjeni klic. Za vsakogar tudi vemo, kdaj kliče, in nikogar ne izpustimo.
Zelo pomembno je ohraniti dostojanstvo. Ljudje včasih na to pomislijo le pri svojem dostojanstvu, pri drugih pa ga zanemarijo. Nekoč je veljalo, da si vsak zasluži spoštovanje, ne glede na to, kdo je. Danes nedotakljivosti ni več, ni več meja spoštovanja. Vsak, tudi predsednik republike, vlade, parlamenta, sodišča, društva, uprave, je za pisce, zlasti tiste v zavetju anonimnosti, lahko butec, kreten, idiot, lopov, nevednež in še marsikaj zelo eksotičnega in prav nič spodobnega. Ali je res dopustno prav vse? Si človek zaradi položaja zasluži plaz anonimnih žalitev? Zakaj se taki ne razkrijejo in drugim v obraz povedo, kar mislijo? Tako bi napadeni in razžaljeni imel vsaj možnost dostojne obrambe pa tudi tožbe, če bi se zanjo odločil. Ali ni to pošteno in pravično?
Po sprejetju novele Zakona o tujcih smo pri Varuhu začeli prejemati klice in pobude. Nekateri bi želeli, da zahtevo za oceno ustavnosti vložimo, drugi, da tega ne storimo. Vzeli smo si nujno potreben čas in s tem razburili neučakane. Kot da bi imeli samo ta primer. Kot da bi to morali storiti čez noč. Vsi so bili prepričani, da je to precej preprosto. Treba je bilo zdržati pritiske, ohraniti mirno kri in medtem vestno pisati še 400 strani dolgo letno poročilo, opravljati vse tekoče zadeve, ki jih ni bilo malo, in iskati številne razloge za in proti. Večina teh je bila seveda v prid zahtevi, ki pa mora biti vedno utemeljena, saj je Varuh institucija, ki ima tudi ugled primerne strokovnosti. Zakrožila je peticija z zahtevo po mojem odstopu in zbrala 1300 podpisov. Pravi izziv za vprašanje: ali je Varuh samostojen in neodvisen? Je, in tak bo tudi ostal. Vsak ima sicer pravico povedati svoje mnenje, Varuh pa pravico odločiti tako ali drugače. Nobena odločitev ne more biti všeč vsem. Pri taki logiki bi lahko dobila ultimat: odstopiti, če zahtevo vložim, in prav tako ustavni sodniki, če vloženi zahtevi ne bi ugodili, ali obratno. Upam, da se to nikoli ne bo zgodilo. Vsak strokovnjak na določenem položaju mora imeti le mirno vest, da ni podlegel nikomur, še najmanj politiki, da ostaja strokovnjak in da bo vedno vsem s poštenjem lahko zrl v oči. Zgodi se, da na ustavnem sodišču »padejo« celo odločitve vrhovnega in na ESČP odločbe ustavnega sodišča. Zato pa so instance. Ali bi bilo pravni varnosti zadoščeno, če bi vedno vsi odločili enako?
K sreči z bojaznijo groženj nimam težav. Nihče me še nikoli ni prehudo prestrašil, podkupil ali sprl z lastnim razumom, ki ga skrbno ohranjam. Ni nujno, da imam vedno prav, poleg tega pa imam zelo strokovne sodelavke in sodelavce, ki pri takih odločitvah aktivno sodelujejo. Zahtevo je pripravil namestnik, znan po izjemni strokovnosti, natančnosti in poznavanju domačih in tujih sodnih odločitev najvišjega ranga. Kljub temu lahko celo iz parlamenta slišim, da nisem opravila »domače naloge«. Prosim? Nisem vedela, da na funkciji, ki jo opravljam, delam tudi domače naloge. To bi namreč pomenilo, da mi jih nekdo da in da jih moram narediti, jih kot šolarka napisati, popraviti, sem zanje ocenjena in je mogoče, da jih ne opravim uspešno, lahko pa jih tudi odlično. Dobila bom torej »spričevalo«. Upam, da je bila to le ponesrečena šala. Tako sem to sprejela, se nasmehnila in si rekla, da se prispodoba vsakomur lahko ponesreči. Zadržanje sporne novele Zakona o tujcih je lahko tudi predmet odločanja samega ustavnega sodišča. Varuh je to predlagal, tudi prednostno obravnavo, odločilo pa bo seveda sodišče. Ne nazadnje je prav pred najvišjim varuhom zakonitosti padlo veliko zakonov, ki so bili sprejeti v parlamentu, najhuje pa je, da mnogih ustavnih odločitev isti hram kasneje ni spoštoval.
Vsi smo samo ljudje, kar brez izjeme dokazujemo dan za dnem. Celo tisti, ki so po vloženi zahtevi za oceno ustavnosti anonimno pozivali v slogu: »Kura trapasta, vzemi vsaj 1000 beguncev k sebi domov.« Ne gre, moje stanovanje meri le nekaj več kot 50 kvadratnih metrov. Toda ali bi nekdo, ki samo opravlja svojo funkcijo, to moral storiti? Ali: »Bolje bi bilo imeti fikus, kot da imamo vas. Je predrago. Odstopite.« Tudi to mi ni prišlo do živega. Prejela pa sem tudi precej pozitivnih odzivov na vložitev.
Delo Varuha opravljam že več kot štiri leta, brez omejitve delovnih ur. Teh zberem vsaj 350 na mesec in tako podlih zapisov od ljudi, ki se ne zmorejo niti predstaviti, si pač ne zaslužim. Zato toliko bolj cenim tiste, ki vidijo in priznavajo tudi naš velik trud. Ni jih malo, prav nasprotno. Pozitivnih odzivov na prejšnjo kolumno je bilo ogromno. Hvala vsem. Izplačalo se je odkrito spregovoriti o funkciji, za nastop katere je potrebnih vsaj dve tretjini poslanskih glasov, potem pa se njenemu nosilcu lahko dogajajo tudi stvari, ki sem jih skušala skromno prikazati.
K sreči imam »hrbtenico«, ki me še ni izdala. Vsaj v smislu pokončnosti ne.
Z izumom kladiva se začne obdobje
organiziranega zabijanja žebljev.
Do kdaj bo to obdobje trajalo,
je odvisno od človeka,
od njegove
duhovne rasti.
(Rudi Kerševan)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
