Mednarodni pravni dokumenti posebej in izrecno ščitijo tudi zaposlitveni položaj delavcev invalidov. Posebej in izrecno določajo dolžnost delodajalca, da delavci invalidu zagotovi primerno delovno mesto, da mu nudi vso razumno razpoložljivo pomoč za učinkovito opravljanje dela na delovnem mestu, da varuje delovno mesto delavca invalida in da ustvari drugo ali drugačno delovno mesto, na katerem bo delavec invalid lahko ostal zaposlen in delal, če pride do reorganizacije delovnega procesa in spremembe v sistemizaciji delovnih mest. Normativni duh mednarodnega prava, njegova temeljna načela in izrecne določbe so jasni in nedvoumni: delavca invalida je treba na delovnem mestu in pri delu vselej zaščititi, izguba delovnega mesta pa sme biti zanj le do kraja prepričljiva, prisiljujoča in z neizogibno nujnostjo utemeljena izjema, ki ne dopušča slehernega razumnega dvoma v prisiljujočo nujnost izgube delovnega mesta za delavca invalida. Zahteva – tako naj se bere in razume - onkraj razumnega dvoma dokazano resnicoljubnost delodajalca, da delavca invalida nikakor ne more več zaposlovati, kljub razumnemu trudi in najboljši veri.
Od Evropske socialne listine, pa njenega 15. člena, preko Konvencija MOD št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Konvencije o pravicah invalidov, Protokola h Konvenciji o pravicah invalidov, do Direktive Sveta Evrope 2000/78/ES, Konvencije MOD 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, pa vse do določb Zakona o delovnih razmerjih, Standardnih pravil za izenačevanje možnosti invalidov iz leta 1993, Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, pa še Kodeksa MOD o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. Morda bi našli še kak vir mednarodnega prava o tem in sorodnih pravnih vprašanjih.
Šokantna sodniška ignoranca
Slovenska sodišča še naprej, domnevno pa celo vse bolj odločajo v sporih med delodajalci in delavci invalidi, kot da ne bil bilo slovenske ustave, mednarodnega prava in veljavne zakonodaje. S kršenjem vseh teh pravnih aktov in norm odločajo po volji delodajalcev, ko se ti želijo znebiti delavca invalida in v škodo delavcev invalidov, ko želijo ohraniti zaposlitev. In ko se zgodi primer, v katerem je do konca očitno, nedvoumno in kristalno jasno, kot sta nebo nad nami in sonce na nebu, da so bile delavcu invalidu grobo, slaboverno, neposredno in popolnoma kršene ustavne, mednarodno pravne in zakonske pravice iz dela in zaposlitve (pri treh takih – osupljivih - primerih sem sam neposredno sodeloval kot strokovni pomočnik), tudi Ustavno sodišče ostane pasivno, anemično, nepremično in ravnodušno, ko delavci invalidu pošlje že skorajda pregovorni odgovor o »očitni neutemeljenosti njegove ustavne pritožbe.« Četudi je ta v celoti, neizpodbitno in kričeče očitno utemeljena.
Takšna je bila na primer tudi ustavna pritožba delavca invalida v primeru, o katerem sem že pisal. Zadeval je delavca invalida, ki je izgubil delovno mesto, četudi bi kot invalid III. kategorije še naprej lahko opravljal isto delo na istem delovnem mestu, četudi je delodajalec ohranil to delovno mesto, četudi je to delovno mesto potem zasedel nekdo drug in četudi bi delodajalec moral poskrbeti za delovno mesto delavca invalida, če ga slučajno nekdanjega delovnega mesta res ne bi več imel in bi ga lahko razumno nadomestil z drugim. Če bi bilo tako, bi delodajalec moral to prepričljivo in neizpodbitno dokazati. Pa tega ni storil in tega od njega tudi niso zahtevala sodišča. Ta so, prav nasprotno, celo prezrla in preslišala prepričljive dokazne navedbe delavca invalida, da je delodajalec ravnal očitno protipravno in glede tega tudi ne zatrjuje resnice. Torej ne samo, da delodajalca niso dokazno obremenila, ampak so delavci invalidu prepustila dokazovanje protipravnega ravnanja delodajalca, potem pa so dokazanost takšnega ravnanja ravnodušno prezrla. Takšno ravnanje sodišč je bilo potem v ustavni pritožbi opredeljeno kot kršitev ustavnih pravic pritožnika iz 2. člena (arbitrarnost odločanja sodišč), 8. člena (odstopanje o mednarodnih dokumentov na področju zaščite delavcev invalidov), 14. člena (očitna in surova diskriminacija na podlagi invalidnosti - kršitev enakosti pred zakonom, 21. člena (grobo kršenje pritožnikove osebnosti in človeškega dostojanstva), 23. člena (kršenje pravice do sodnega varstva), 34. člen (kršenje pravice do osebnega dostojanstva in varnosti) 49. člena (kršenje svobode dela), 50. člena (kršenje pravice do pravica do socialne varnosti invalidov kot posebej zaščitene kategorije), 52. člena (kršenje pravice invalidov pri zaposlovanju in delu), Evropske socialne listine - 15. člena, Konvencij MOD – 158 in 159, Konvencije o pravicah invalidov - 26. in 27. člena, Direktive SE 2000/78/ES ter Kodeksa MOD o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu.
A Ustavno sodišče se s pritožbo delavca invalida in njegovim življenjskim položajem sploh ni želelo vsebinsko ukvarjati. Še zdaleč ne prvič.
Doktrinarno prepričanje
Na temelju zgoraj navedenega in zapisanega domačega in mednarodnega prava sem prepričan, da ima delodajalec (ustavno)pravno dolžnost vestno in skrbno poskrbeti za delovno mesto, oziroma za dejansko delo delavca invalida. Najprej ima dolžnost, da skrbno in prepričljivo dokaže svoje prizadevanje v tej smeri. On ima dokazno breme! Nadalje njegova dolžnost terja, da NAJDE drugo, drugačno, spremenjeno, prilagojeno delo, ali pač ustrezno zaposlitev in delo v okviru delovnega procesa za delavca invalida. Delodajalec mora to storiti, če je vmes res prišlo do tolikšne reorganizacije delovnega procesa ali do tolikšne spremembe v sistemizaciji delovnih mest, da nekdanje delovno mesto delavca invalida ne obstaja več. Takšne morajo biti pozitivne pravne obveznosti delodajalca glede zaposlitve delavca invalida.
Ustava vzpostavlja pravno dolžnost delodajalcev, da zaščitijo delavce invalide in poskrbijo zanje kot delavce, da ščitijo in ohranjajo njihova delovna mesta, v posebnih okoliščinah in ob razumnih spremembah pa zanje ustvarijo nova delovna mesta. Zakonodaja ponovi in konkretizira to ustavnopravno dolžnost delodajalcev in uvaja zakonsko zahtevo »delodajalec mora…«. To pomeni: (i) pravno obveznost delodajalca storiti vse, kar je mogoče od njega razumno pričakovati, (ii) da bo položaj invalida kakovostno zavarovan in (iii) da bo lahko učinkovito uresničeval svoje pravice. Ob tem pa pomeni tudi dolžnost delodajalca, (iv) da ukrepe v tej smeri prepričljivo utemelji in (v) mu je mogoče dopustiti odstopanja oziroma izjeme le ob posebnih in posebej utemeljenih, prisiljujočih razlogih.
Pojasnila pravnega zastopnika
Pogovarjal sem se s pravnim zastopnikom delavcev invalidov. Pojasnil mi je, da se v sodnih postopkih soočajo s težavami glede dokazne moči strokovnih mnenj s področja medicine dela. Posebej je poudaril, da ne zahteva od referentov Zavoda za zaposlovanje, da bi dajali poizvedbe na medicini dela glede vprašanja, ali je sploh možno delavca zaposliti pri določenem delodajalci ali ne. Meni, da referenti niti pooblastila za to nimajo in da bi ostalo odprto najmanj še vprašanje, koga bi bremenil strošek tega dela. Prizadeva pa si »dobiti od Zavoda za zaposlovanje podatke, ali strokovna komisija, ki presoja obstoj invalidnosti pri delavcih, daje na voljo podatke, v koliko primerih, ki jih je več tisoč, je bil postopek izveden tako, da je bilo dejansko pridobljeno mnenje medicine dela s strani Zavoda za zaposlovanje, oziroma komisije. Ne govorim torej o tistih primerih, ko je pošten delodajalec sam pridobil to mnenje in ga predložil v spis. Taki primeri so sicer redki, vendar so. Gre za vprašanje, ali referenti sploh po stroki preverjajo dejstvo, ali res ni podlage za zaposlitev invalida z storilnostno omejitvijo. Moj odgovor je, da ne. Teh mnenje Zavod ne pridobiva, ker delavec uradno sploh ni stranka v postopku. Ta strokovna komisija deluje enostransko in je le v razmerju z delodajalcem.« Odločilni problem pa je prepoznal v dejstvu, da »ko se pride na sodišče, pa kljub temu, da ima dokazno breme delodajalec, ki bi moral prepričljivo dokazati, da delavca invalida res in nikakor ne more več zaposlovati, pride do situacije, ko je dejansko delavec tisti, ki mora na zahtevo sodišča dokazovat, da bi lahko tam ostal na delu. Sodišča dopuščajo, da delodajalec enostavno le predloži mnenje komisije, da je odpoved delavcu invalidu lahko podal, a kaj, ko to mnenje prepogosto nima nikakršne realne slike - niti glede na izdano odločbo strokovne komisije glede invalidnosti delavca niti glede dejanske organizacije dela pri delodajalcu.«
Pogovarjala sva se v času, ko je med sodnim postopkom glede odpovedi zaposlitve delavcu invalidu sestavljal vprašanja za izvedenca v sodni zadevi. Povedal je, da »je sodišče je na koncu zadeve pred izdajo sodbe po razpravi s porotniki le ugodilo našemu predlogu za postavitev izvedenca medicine dela. Ponavljam, dokazno breme glede vprašanja zakonitosti odpovedi ima po ZDR-1 delodajalec, a glej ga zlomka, sodišče je sicer res ugodilo predlogu delavca za postavitev izvedenca, da se ugotovi kronsko vprašanje, ali je delodajalec imel možnost delavca ohraniti v delovnem razmerju ali ne, gledano iz medicinskega vidika. Vendar pa je, pazite, sodišče ne samo z dokaznim bremenom obremenilo delavca, ampak mu je to dokazovanje še otežilo s tem, ko je od njega zahtevalo, da plača predujem 1000 EUR! Spet toliko o pravilu, da ima dokazno breme v postopku delodajalec. Zdaj mora delavec invalid dokazovati, da delodajalec, ki sam ni postavil strokovnjaka medicine dela, niti to ni storila komisija, niti to ni storil Zavod, sploh ni ustrezno in zakonito preveril, ali lahko delavec še naprej opravlja delo pri njem z medicinskega vidika. Ja to očitno ni strokovno ravnanje ne delodajalca, ne Zavoda in ne Komisije, sploh pa to ni postopkovno in materialno pravno pravilno ravnanje sodišča.«
In kaj sta storila z delavcem invalidom? »Moral sem zaprositi za dodaten rok za plačilo predujma.«
Vprašal sem ga, kje korenini ta, kot jo imenuje sam, »farsičnost« sodnih postopkov? »Glede na dosedanjo sodno prakso gre za, pavšalno rečeno, problem, da je Vrhovno sodišče RS precedenčno odločilo, da delodajalec v postopku sploh ni dolžan dokazovati dejstva, ali je pri delodajalcu možno delovni proces z zaposlenimi organizirati tako, da se za delovnega invalida delovno mesto prilagodi - v skladu z kodeksom. To je na primer s prilagoditvijo delovnega časa, odreditvijo lažjih nalog in podobno. Sodba Vrhovnega sodišča temelji na argumentaciji, ki ne uresničuje načela socialne države, načela enakosti in pravic delovnih invalidov po mednarodnimi akti. Ustavno sodišče pa tega ne želi sprevideti.«
Komu – kateri sodnici in sodniku - je sploh mar za hude in očitne kršitve pravic delavcev invalidov? Kaj smo kritiki pravne in sodne prakse glede zaposlitve delavcev invalidov spregledali? Česa morda ne razumemo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
