A ustavni režim glede socialne varnosti, oblikovan v prvem desetletju po osamosvojitvi, pojasnjen pa v Komentarju Ustave, je v svojem načelnem (moralnem, političnem, filozofskem, ustavnopravnem) izhodišču in v svojih temeljnih normativnih potezah jasen, razumljiv in – tudi to – kategorično nedvoumen. Pravico do socialne varnosti je treba razumeti kot del nerazdružljive celote, ki jo tvori splošna pravica do varnosti kot taka. Zatorej tudi do socialne varnosti. Gre za sestavni in neločljivi del ustavne pravice do zaščite osebnega dostojanstva, ki pomeni tudi pravico do zaščite socialnega osebnega dostojanstva, osebnega dostojanstva glede na socialni, materialni položaj posameznika. Gre za enega od temeljnih vidikov dveh (po mednarodnih pravnih dokumentih, kot so Splošna deklaracija človekovih pravic, Atlantska listina in Filadelfijska deklaracija, posebej pa Evropska socialna listina) temeljnih človekovih pravic: pravica do zaščite pred strahom in pravica do zaščite pred pomanjkanjem. Zatorej zajema tudi pravico do zaščite pred strahom glede življenja v socialnem (materialnem, denarnem) pomanjkanju. Pravica do socialne varnosti tvori s pravico do zaščite osebnega dostojanstva - ki pomeni tudi pravico do zaščite pred slehernim ponižujočim ravnanjem, ali pred sleherno obliko posameznikovega ponižanja, tudi socialnega/materialnega, kot je življenje v revščini - sklenjeno in neločljivo celoto.
Pravica do socialne varnosti je torej očitno in logično izpeljana in ustavnega načela socialne države (glej Komentar Ustave, 2002, str. 518-544, avtorica dr. B. Kresal, vsi citati so od tam). Odraža pravno filozofijo o »nedeljivosti človekovih pravic«, oziroma o »nedeljivem pojmovanju človekovih pravic.« Zato tudi brez kakovostne in učinkovite zaščite pravice do socialne varnosti, ali brez življenja v socialni varnosti, ni mogoče kakovostno in učinkovito uresničevati drugih pravic: ne političnih, ne državljanskih in ne kulturnih. Socialne pravice, namenjene kakovostni zagotovitvi socialne varnosti slehernega posameznika, so – tako kot ustavno načelo socialne države – odraz »vrednostnega sistema sodobne družbe, ki v središče postavlja človeka, kot posameznika in kot člana družbe, ter je zato zavezana k spoštovanju človekovega dostojanstva kot temeljne vrednote.«
To zavezo odraža tudi sprejem temeljnih mednarodnopravnih dokumentov o zaščiti človekovih pravic in svoboščin, med drugim tudi Evropske socialne listine - ki Slovenijo »zavezuje od 1.7.1999 dalje.« Pravica do socialne varnosti v širšem smislu vključuje pravice glede dela, zaposlitve, socialnih tveganj in na splošno glede zagotavljanja možnosti preživetja in dostojnega življenja človeka; predvsem tedaj, »ko si tega zaradi osebnih ali ekonomskih okoliščin ne more zagotavljati sam – socialna varnost v ožjem smislu.« Gre torej za normativno – ustavno – zahtevo po upoštevanju socialnih načel. Razteza se tudi na področja davčnega prava in pravne ureditve izvršbe! (*1) Zaščita pravice do dostojnega življenja in varnosti, pa do osebnega dostojanstva in zaščite človekove osebnosti, ni mogoča brez zaščite pravice do socialno dostojnega življenja in življenja v socialni varnosti. Zato je duh normativnih zahtev ustave jasen: »Posamezniku, ki se je iz različnih okoliščin znašel v neugodnem socialnem položaju, naj se torej z aktivnim delovanjem države, kjer je to potrebno, zagotovijo možnosti za dostojno življenje in za svoboden razvoj osebnosti.«
Ne spomnim se primera in ob iskanju tudi nisem našel enega samega primera strankarske argumentacije, ministrske argumentacije ali uradniške argumentacije, ki bi vsebovala argument sklicevanja na normativno moč temeljnih ustavnih socialnih načel tudi glede davčne zakonodaje in politike, ali glede zakonodaje in prakse v zvezi z izvršbami. Groteskno osupljivo pa je, da s kolegi nismo uspeli najti niti novejše odločbe sodišča, ki bi to vsebovala. Niti v primerih – nujno je spomniti nanje -, ko so ljudje na socialnem robu družbe utrpeli maksimalno škodo z uvedbo izvršbe na njihovem premičnem ali nepremičnem premoženju, vključno z izvršbo na stanovanju ali hiši, zaradi dolga 400, 300, 200 eur, dolgovanega javni oblasti, pravni osebi javnega prava ali močnemu privatnemu pravnemu subjektu. Takšna pravna politika in praksa je ustavno očitno nesprejemljiva. A kot da tega nihče ne želi razumeti, kot da to nikogar prav zares ne zanima in kot da to niti malo ne zanima slovenskih sodišč.
Obvezna socialna zavarovanja so seveda »nujni sestavni del te pravice«: že po imperativni normi Ustave morajo biti vzpostavljeni, druga socialna zavarovanja, ki jih država vzpostavi, pa so prav tako varovana v okviru naveden ustavne določbe« (od zdravstvenega varstva, preko zdravega življenjskega okolja do varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja, k temu gre dodati žrtev vsakršnega nasilja, posebej pa žrtev kaznivih dejanj, prav posebej pa otrok v vlogi žrtev, pa zavarovanja pravic invalidov, varstvo družine, materinstva, očetovstva, otrok in mladine, pa mladih družin, mladoletnikov brez staršev, seveda pa tudi varstvo možnosti za vzgojo, šolanje in izobraževanje. K temu je treba pripisati tudi ustavno urejeno dolžnost države, da ustvarja možnosti za pridobitev ustreznega stanovanja za vsakogar, pa seveda – na to nikakor ni dopustno pozabiti – zavarovanje pravic, status in vitalnih interesov tujcev (migrantov, beguncev, azilantov, oseb brez državljanstva …).
Moj pogled na določbe v ustavi, kot je tista o ustvarjanju možnosti za pridobitev »primernega stanovanja« je drugačen od prevladujočega pravniškega razumevanje takšnih določb v ustavi. Prevladujoča oznaka zanje je »programske določbe«. Označevanje te in njej podobnih določb v ustavi kot »izključno programskih« se mi zdi ustavnopravno napačno in ob odsotnosti slehernega stvarnega razloga, še manj pa sleherne prisiljujoče nujnosti pri razumevanju in razlaganju določb v ustavi, konceptualno izpraznjeno. Kot gola, instrumentalno legalistična, ideološka dogma. Vsaka določba v ustavi, vsaka njena zaveza, vsako načelo, pravica, svoboščina, vsaka institucija ali vsak koncept v ustavi vsebinsko pomeni prav tisto, kar ji kot nacija pripišemo, kar ji kot vsebino pripišejo ustavni igralci in kar o njej končno reče sodna veja oblasti, na koncu avtoritativno ustavno sodišče.
Tako kot pravica do svobodnega izražanja tudi pravica do primernega stanovanja, ali pa varovanja dediščine, ali pa do dela, ali pa do osebnega socialnega dostojanstva ne pomeni nič, če se kot socialna ustavna demokratična država odločimo, da ne bo nič pomenila, ali da bo pomenila malo (ali npr. le tisto, kar o njej določajo minimalni mednarodnopravni standardi, kot sta EKČP in sodna praksa ESČP). Zato se na drugi strani kot družba, kot nacija in kot javna oblast na slovenskem teritoriju lahko odločimo, da bodo te določbe in pravice pomenilo nekaj, več, veliko več. Če se tako ne odloči vsakokratna strankarska oblast, pa se tako lahko odločijo sodišča – in s precedensi ustvarijo pravni red, ki napolnjuje ustavo z vsebino in jo razširja – tudi vsebino tistih določb, ki jih pravniki prevladujoče, skoraj brez izjeme, označujejo za »programske«. V katero smer? Prav zagotovo v smeri socialne države, socialne pravičnosti in socialne ustavne demokracije, utemeljene s solidarnostjo, humanizmom in moralno skrbjo za slehernega človeka. Takšno je moje ustavniško prepričanje o tem vprašanju.
Komentar Ustave (dr. Kresalova) pravi, da je »pojem pravice do socialne varnosti, njen obseg in razmejitve do drugih v ustavi določenih socialnih pravic težko natančno opredeliti. Tudi US je v eno svojih odločb ugotovilo, da gre za zelo kompleksen sklop možnih vsebin in razmerij, ki jih narekujejo različne okoliščine… Kot jedro pravice do socialne varnosti in kot njeno osrednjo vsebino pa je prav gotovo treba razumeti tradicionalno uveljavljena področja socialne varnosti, pravice do dajatev in storitev od nastopu določenih socialnih primerov, ki so povezani z izgubo dohodka ali s povečanjem stroškov (bolezen, nosečnost in porod, invalidnost, starost, nesreče pri delu in poklicne bolezni, brezposelnost, materinstvo, starševstvo, smrt osebe, ki je skrbela za preživljanje družine), pri čemer je primerno ta pojem socialne varnosti še nekoliko razširiti (v smislu širšega pojma socialne zaščite) in vanj vključiti tudi splošno pravico do pomoči v primeru socialne ogroženosti, pomanjkanja ali revščine, ko posameznik nima zadostnih sredstev ali drugih pogojev za preživetje in dostojno življenje (sistem socialne pomoči oziroma socialnega varstva). To potrjuje tudi praksa US, iz katere izhaja, da je tudi sistem socialnih pomoči sestavni del ustavne pravice do socialne varnosti.«
To filozofijo socialne varnosti razumem kot pritrjevanje tezi, da je ne le mogoče, ampak je tudi treba neprostovoljni padec posameznika v revščino opredeliti kot življenjsko stanje, ki je glede na ustavne dolžnosti države, v smislu socialne varnosti in skrbi, v nasprotju z duhom in filozofijo ustave. Da torej implicitno v ustavi že obstaja pravica do zaščite države pred življenjem v neprostovoljni revščini. Tudi v povezavi z ustavnim načelom enakosti po 14. členu Ustave in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
