Kjer je prava volja,
je tudi pot.
(Slovenski pregovor)
Zaradi problematike, ki je posredno ali neposredno povezana s pravicami pripadnikov romske skupnosti, se na institucijo Varuha obračajo tako Romi kot večinsko prebivalstvo v okolici romskih naselij, predvsem na jugovzhodu Slovenije, kjer je stanje že desetletja precej slabo. Pobudniki nas opozarjajo na začarani krog nedostojnih bivalnih razmer, saj v nekaterih krajih ni dostopa do pitne vode, pa tudi na izključenost, neizobraženost, nasilje vseh vrst, nezaposljivost, napade na tujo lastnino, pomanjkljivo ukrepanje organov oblasti, kar vse vzbuja dvome o učinkovitosti prava. Obstoj pravne in socialne države je na hudi preizkušnji.
Razmere v komunalno neurejenih naseljih so zagotovo kaotične, saj ogrožajo tako uresničevanje človekovih in posebnih pravic romske skupnosti kot uresničevanje teh pravic za državljane, ki živijo v njihovi neposredni okolici. Oboji so prizadeti v svojem dostojanstvu, osebnostnih pravicah, lastninski pravici, enakosti pred zakonom in tako pomembnem zaupanju v pravno državo. Odgovor na vprašanje, kdo je kriv, zanje ni pomemben. Zahtevajo izboljšave.
Varuh vseskozi opozarja, da mora tam, kjer odpovedo lokalne skupnosti, svojo vlogo dosledno odigrati država. To ji nalagajo tako ustava kot številni mednarodni dokumenti, katerih podpisnica je, navsezadnje pa tudi tretji odstavek 5. člena Zakona o romski skupnosti. Če se pokaže, da je zakonodaja neustrezna, jo je treba spremeniti, saj je nedopustno, da bi vladi, ki ima vse vajeti v svojih rokah, pravne ovire preprečevale aktivnejši pristop. Če ovire seveda sploh obstajajo in če so res tako velike.
Lani je starše romskih otrok iz Bršljina razburila odločitev, da jih s šole, kjer jih je bilo največ, prerazporedijo tudi drugam. Zveza Romov za Dolenjsko je temu odločno nasprotovala in kot razlog navedla, da jim učitelji in svetovalni delavci bršljinske šole lahko najbolje pomagajo, saj jih dobro poznajo, drugod pa bodo zasmehovani in šikanirani. V šolo namreč pogosto prihajajo neumiti, ker jim domače razmere (brez vode in elektrike) to preprečujejo. Ponekod nimajo niti sanitarij, kar resno ogroža njihovo zdravje in zdravje oseb, s katerimi prihajajo v stik. Kritično je tudi, da le odstotek teh otrok uspešno konča šolanje. Številni niti v višjih razredih ne znajo abecede in poštevanke. Kako so napredovali do tja? Pozna se tudi, da jih večina ne obiskuje vrtca in imajo velike težave že v prvem razredu. Ali so otroci krivi, da nimajo enakih možnosti in priložnosti, ali so krivi njihovi starši, ki se pomena izobrazbe običajno sploh ne zavedajo? Ne, krivi sta družba in država, ki to (še vedno) dopuščata. Izgovori so le izgovori. Kaj pa pravice otrok? Ali morda nimajo enakih?
Sloveniji se mnogo bolj kot kdaj prej obeta nova obsodilna sodba pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, še zlasti pa nas skrbi dejstvo, da so na tem območju živeče generacije čedalje bolj oddaljene od ciljev, ki bi jih morale doseči.
Ob pravi volji bi bilo mogoče narediti veliko več. Preveč časa in energije namreč porabimo za izkazovanje nemoči.
Zakaj je v Pomurju lahko tako drugače? Ali so tamkajšnji Romi drugačni ali pa so drugačni tudi okoliški ljudje, so jih znali vključiti v svoje življenje, prepoznati kot ljudi z enakimi pravicami? Potrebnega je bilo veliko truda, toda rezultati so vidni. Zakaj jim na Dolenjskem ne znajo slediti? Bomo dopustili, da bomo Rome vedno delili glede na to, kje živijo?
Lani smo se pri Varuhu aktivno ukvarjali z bivalnimi kontejnerji na Dolenjskem, dostopom do sanitarij v romskem naselju Šmihel in pitno vodo iz cistern. Ti primeri so razvneli tudi medije. Odrekanje temeljev človekovega dostojanstva, kot je dostop do sanitarij, ne pomeni le kršitve človekovih pravic, temveč je tudi neetično in v nasprotju z načelom pravičnosti. Voda v cisterni, ki hitro zamrzne, ne pomeni napredka, ampak je zgolj nepremišljen poskus hitre rešitve.
Pogosti so očitki, da bi morali tudi Romi plačevati za izboljšanje (svojih?) socialnih razmer in da jim ne sme biti vse kar podarjeno. V Mestni občini Novo mesto so želeli narediti odločen korak naprej. Komunalno bodo uredili naselje, vsak pa bo prispeval po svojih zmožnostih. Tako se bo končalo tudi izkoriščanje nekaterih romskih družin, ki morajo »svojim« ljudem plačevati enormne zneske za nelegalne priklope na električne vode, dolgovi in obresti pa se kopičijo. Nekateri s takim izsiljevanjem bogatijo, drugi postajajo še bolj siromašni. Zato je podpis tristranske pogodbe velik korak k pravičnejši ureditvi razmer na terenu in po našem mnenju pomeni uresničitev načela dobrega upravljanja. Tako ne bo več očitkov o tem, da je kdo privilegiran in kdo izkoriščan.
Vsekakor je mogoče reči, da se premika. Še vedno prepočasi, a vendarle se. Na kršitve opozarjajo tako Romi kot večinsko prebivalstvo ob različnih priložnostih in na različne načine, ne več samo enkrat na leto, ob svetovnem dnevu Romov. Spoznavamo, da sta dostop do vode in sanitarij oziroma komunalna urejenost naselij nujna. Opaziti je mogoče prepotrebno participacijo samih prebivalcev romskih naselij, ki mora ob ustrezni podpori države in lokalnih skupnosti obroditi sadove. Romski otroci morajo zaživeti človeka vredno življenje, da bodo imeli enake pogoje za vstop v svet odraslosti ter da bodo lahko nekoč z ustrezno izobrazbo izbirali in izbrali povsem normalno življenje – med pravicami in dolžnostmi.
Slovenija mora ukrepati, da nas ob obisku komisarjev in tudi turistov ne bo sram, tako da bodo zrli v romski svet in ne bodo videli zgodb, ki bi nas v očeh mednarodne skupnosti zaznamovale kot kršitelje pravic manjšin oziroma posebne etnične skupnosti.
Pa ne samo zato; dostojno življenje si preprosto zaslužijo vsi, brez izjem. Državo spoznamo prav po odnosu do najranljivejših.
Naj bo naslednji praznik romskega prebivalstva v znamenju večjega napredka in uresničenih dolgoletnih Varuhovih priporočil.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
