Na drugi strani pa ignoranca in avtoritarni vzgibi nosilcev javnih funkcij, ki so v službi državne oblasti, svojo »službeno identiteto« in pozunanjene značilnosti svojih službenih ravnanj prav zaradi tehnoloških možnosti v rokah državljank/državljanov poskušajo »na silo in s prisilo« zavarovati pred sicer legalnimi in legitimnimi beleženji napak pri njihovih službenih početjih. In spet je vse »postavljeno na glavo.
O zasebnosti kot pravici in konceptu je, enako kot glede drugih ustavnih pravic in konceptov, na voljo veliko domače in tuje pravoslovne literature. Vključno z ustavnosodnimi precedensi in odločitvami Urada informacijske pooblaščenke. A raznolike in številne vire pravnega mišljenja, znanja in učenja običajno zaman iščemo kot prepoznavno ali izrecno podlago pri javnih ravnanjih, izjavah in odločitvah nosilcev javnih funkcij in predstavnikov javnih organov, ustanov, institucij ali podjetij. Posebej zaskrbljujoče, tudi osupljivo, skoraj šokantno je ugotoviti, da to velja tudi za sodno vejo oblasti.
V svoji knjigi Svoboda izražanja (2007) sem npr. ponudil teoretični koncept in standardizirano razlago pravice do zasebnosti, z izpostavitvijo njenega možnega konfliktnega razmerja s svobodo izražanja in tiska. To je podlaga mojih pisanj na to temo.
Najprej o policiji.
Nedavno si je bilo mogoče na družabnih omrežjih ogledati video, ki ga je - po besedah Sindikata policistov Slovenije (SPS) - objavila domnevna "kršiteljica cestnoprometnih predpisov«, to pa naj bi storila »z namenom poseganja v osebnostne pravice, zaničevanja in šikaniranja policista." Zatrdili so, da naj bi bila objava »poseg v policistovo osebno integriteto.« Posebej so poudarili, da »predpisi ne določajo, da se morajo policisti kot javni uslužbenci pustiti fotografirati ali snemati več, kot je potrebno v obsegu, da se lahko izvaja nadzor javnosti nad delom policista."
Razen tega, da bi državljanka lahko s snemanjem policista pri delu izvajala »šikaniranje«, bi sindikat lahko imel prav. A zelo pogojno. Oseba, ki prekrši predpise, seveda ne sme iz nekakšnega golega maščevanja snemalno poseči v osebno integriteto policista. A tega ne sme samo pod pogojem, da snemanje policista v vlogi policista in pri ravnanjih v vlogi policista nima ničesar stvarno utemeljenega (po vsebini) opraviti z vprašanjem zakonitosti, poklicne primernosti in etične dostojnosti policistovih ravnanj, ali mej policijskih pristojnosti. Sme pa to storiti z namenom, da bi posnetek služil kot stvarni, preverljivi in dejansko edini neizpodbitni dokaz o tem, kaj točno je storila oseba, ki jo je policist uradno obravnaval in kaj točno je storil policist, ko je bil s to osebo v uradnem komunikacijskem odnosu. Če takšna stvarna povezava obstaja in če posnetek lahko služi kot stvarni dokaz prav za to, potem je vsak takšen posnetek pravno dopusten in mora biti pravno dovoljen kot pravno pomemben dokaz. Glede tega ne sme biti nikakršnega dvoma.
Sindikat naj bi še zatrdil, da je v konkretnem primeru »policist izvajal naloge zakonito, posnetek pa nikakor ni nastal z namenom, da bi občanka dokazovala nedolžnost pri očitanem prekršku, temveč izključno z namenom škodovanja konkretnemu policistu. Objava takšnega posnetka, s katero se policist ni strinjal, pomeni poseg v njegovo integriteto in s tem tudi nezakonito ravnanje osebe, ki je snemala in takšen posnetek z namenom zaničevanja policista javno objavila." Tudi glede tega ima sindikat lahko prav. A spet samo pogojno. Če posnetek omogoča prav presojo tega, ali je policist svoje delo opravljal pravno pravilno, pri tem pa na posnetku policist nastopa v vlogi policista in je prikazan samo pri svojem – fizičnem in/ali komunikacijskem - delu, mora biti posnetek pravno dovoljeno napraviti in ga uporabiti kot pravno dovoljen dokaz. Čim je torej očitno, da je razlog posnetka prav stvarno utemeljeni in dobroverni dvom državljanke v pravno pravilnost ravnanj policista, mora biti posnetek pravno dovoljeno napraviti. Čim je očitno, da je namen posnetka prav zagotoviti edini verodostojni dokaz o pravno pomembnih značilnostih ravnanja policista, mora biti posnetek pravno dovoljeno napraviti.
Če je državljanka ravnala tako, ko je policista posnela, ni storila nikakršnega kaznivega dejanja. Niti prekrška. Niti civilnega delikta. Policisti nimajo pravice presojati, kdaj se jih sme snemati in jih ni treba spraševati po dovoljenju, da bi se jih snemalo, če se jih res snema s takšnim, nadzornim in dokaznim namenom, ki je preverljiv in stvarno (vsebinsko) prepričljiv. In če se s snemanjem res zabeleži pravno sporno, dvomljivo ali očitno nedopustno ravnanje policije, takšen posnetek ni nedovoljen zato, ker so bile z njim zabeležene napake pri delu policije, ampak je prav zato dovoljen. Da bi lahko govorili o očitni zlonamernosti državljanke, ki je snemala policista pri delu, bi moralo biti iz posnetka razvidno, da ni imela namena s snemanjem zabeležiti lastnosti policistovih ravnanj, ampak je bil njen namen povsem mimo tega in stvarno neutemeljeno, torej brez stvarne povezane z značilnostmi policistovega dela v vlogi policista, res samo škodovati policistu kot osebi: s stvarno neutemeljenim vznemirjanjem, smešenjem, zaničljivim roganjem ipd.
Če bi npr. policija zatrdila, da je državljanka snemala policista pri njegovem izvajanju »posebnih metod policijskega dela«, kot sta npr. tajno opazovanje in sledenje, nemara celo »nastavljanje pasti«, takšen argument nima teže, če se ugotovi, da policija za takšno delo ni imela dovoljenja v skladu z ustavo in zakonodajo. Tedaj bi, nasprotno, posnetek dokazoval prav to – samovoljno oblastno ravnanje, zlorabo oblasti.
Seveda je eno vprašanje pravne dovoljenosti snemanja policije pri delu z namenom pridobitve dokaza o značilnostih dela konkretnih uniformiranih oseb policije v konkretnem primeru, drugo pa je vprašanje, ali je takšen posnetek informacija javnega značaja, ki jo je dovoljeno uporabiti ne le kot dokaz v pravnem ali sodnem postopku, ampak tudi javno objaviti na spletu. Odgovor na prvo vprašanje mora biti DA. A tudi na drugo vprašanje je treba odgovoriti z DA: to je tudi informacija javnega značaja, ki jo je dovoljeno javno objaviti na spletu, če posnetek ali prikazuje pomembne napake pri delu policije ali pa služi kot javno povabilo k premisleku in javni razpravi o pravilnosti dela policije.
Tudi to se zdijo lahka pravna vprašanja, zanesljivo preverljivi osebni vzgibi konkretnih oseb in hitro rešljivi pravni zapleti.
O delu preiskovalnih novinarjev.
Glede ustavnopravnega razumevanja koncepta zasebnosti sem že večkrat pisal z ozirom na vprašanje pravne dovoljenosti novinarskega dela »kot preiskovalnega dela«, tudi posebej kot dela »pod krinko«. Poudarjal sem, da mora konceptualno opredeljevanje razmerja med svobodo tiska in pravico do zasebnosti tenkočutno upoštevati očitno posebnost načel in pravil glede posegov v zasebnosti in intimnost t. im. absolutno in relativno javnih oseb. Prve (politiki, javni funkcionarji, estradniki) namreč pridobijo status »javne lastnine«, zaradi česar se stopnja njihovega legitimnega pričakovanja zasebnosti bistveno zmanjša, brez obstoja stvarno utemeljenih okoliščin kot »nujnih« za zaščito tudi njihove zasebnosti in intimnosti, pa izgine. Omeji se le še na najožji vidik zasebnosti in intimnosti, ki ga je mogoče in ga je treba ločiti od njihove siceršnje družbene vloge s statusom absolutne javne osebe. A tudi tedaj pod pogojem, da informacije iz te sfere niso kakorkoli stvarno povezane z javno funkcijo posameznika, ali njegovo javno držo v povezavi z »absolutno« javno funkcijo ali družbeno vlogo.
Pri relativno javnih osebah, kot so direktorji v javnih gospodarskih pravnih osebah, sekretarji, policisti, člani političnih strank ipd., je polje upravičenega pričakovanja zasebnosti seveda večje, tudi znatno večje. Razen ob obstoju nujnih, prisiljujočih razlogov za zaščito osebne integritete določene osebe z relativnim javnim statusom pa zaščita zasebnosti in integritete teh oseb ne vključuje službenih ravnanj in ravnanj v neposredni stvarni povezavi s službenim statusom (o tem podrobno v omenjeni knjigi, pogl. VI in VII).
Vsak dejanski, goli poseg v zasebnost seveda še ni protipraven. Človek ne more zahtevati sodnega varstva vsakič, ko ga kjerkoli posname določena snemalna naprava. Tedaj je pravno odločilno oceniti stopnjo in »resnost« posega v zasebnost in integriteto – osebno podobo. Z drugimi besedami – treba je oceniti nastalo škodo, nematerialno in/ali materialno. Ta ocena pa je odvisna predvsem od tega, kdo je preiskovana (nadzirana) oseba, kaj točno prikazuje ali odraža poseg v sfero njene osebnosti in kakšen je splošni javni pomen pridobljenih informacij. Pa tudi, na kakšen način so bile zabeležene informacije in (odločilno) s kakšnim namenom. Od statusa osebe in splošnega – javnega - pomena informacij je potem odvisno, ali v konkretnem primeru in kontekstu neka oseba »upravičeno pričakuje varstvo zasebnosti« ali ne. Pomembno je tudi oceniti, kakšne so alternativne možnosti za dostop do splošno pomembnih informacij glede te osebe pri javnem izvrševanju javne funkcije ali v zvezi s to funkcijo. Pa tudi, kako je z možnostjo dokazovanja tistega, kar se želi v javnem interesu prikazati ali dokazati, brez teh in tako zbranih (zabeleženih) informacij. Odgovoriti je treba na vprašanje, ali je mogoče do odkritja informacij, ki so v javnem interesu, priti tudi na drugačen, razumen, a ne pretirano otežen ali celo onemogočen način. Predvsem pa, kaj je tistega, ki je informacije pridobil, napeljalo na to, da jih je pridobil. Od teh odgovorov je potem odvisno, kako prepričljiv je zatrjevani javni interes za objavo informacij/gradiva – s tehniko tajnih preiskovalnih metod novinarskega dela.
Razumljivo je, da so kriteriji za presojo pravne sprejemljivosti preiskovalnega novinarskega dela, ki lahko vključuje tudi z vdor v zasebnost in osebno integriteto, podobni splošnim kriterijem za presojo pravne sprejemljivosti posegov v zasebnost. A vprašanje o pravni dovoljenosti posegov v zasebnost ne sme biti odvisno samo od golega, le-po-črki branja členov v zakonu. Zato je deplasirano trditi, da za novinarje veljajo enaka pravna pravila glede posegov v zasebnost, kot za policijo in kriminaliste. Velja prav nasprotno: vse tisto, kar policiji kot oblastnemu organu še ni dovoljeno, je preiskovalnim novinarjem, ki niso oblastni organ, lahko dovoljeno. In vse tisto, kar policiji ni dovoljeno glede preiskovanja novinarjev je novinarjem dovoljeno glede preiskovanja policije, kriminalistov, javnih funkcionarjev, absolutno javnih oseb in relativno javnih oseb – vselej ob neposredni pogojenosti s sorazmernostjo tehnike posega v zasebnost in integriteto, obstojem javnega interesa in motivacijo ali funkcijo posega v konkretnem primeru.
Poseg v zasebnost je torej lahko dovoljen, če so dejstva in okoliščine v konkretnem primeru takšni, da dovoljujejo poseg v zasebnost kot razumno utemeljen glede na legitimni cilj, kot nepretiran glede na legitimni cilj, ali celo kot nujni za dosego legitimnega cilja. Zato se sme pri novinarskem delu izjemoma uporabiti tudi tehnika skrivnega snemanja. To vprašanje je treba presojati v neposredni povezavi z družbeno funkcijo novinarjev in z njihovim motivom v vsakem konkretnem primeru, podčrtanim z obstojem utemeljivega javnega interesa. To je seveda nekaj povsem drugega, kot trditi, dalahko kdorkoli, kadarkoli, kjerkoli, kakorkoli in kogarkoli snema.
To pa ne pomeni, da sme tudi policija vselej uporabiti dokaze, ki so jih pri svojem delu »pod krinko« ali z »nastavitvijo pasti« pridobili novinarji, še manj, da sme tako pridobljene dokaze vselej uporabiti tudi sodišče (spomnimo se sodnega primera nekdanjega poslanca v evropskem parlamentu g. Zorana Thalerja). Nikakor, to se sme dopustiti samo v res izjemnih in pravno posebej utemeljenih primerih.
Nazaj k policiji. Če npr. neko osebo ustavi policija, ima ta oseba nedvomno pravico, da skrivoma snema dogajanje, dokler to dogajanje snema samo zato, da bi se lahko učinkovito zaščitila v primeru prekoračitve pooblastil s strani policije, ali za dokazovanje svojih trditev v morebitnem postopku pred policijo ali na sodišču. Policisti, ki vodijo postopek z osebo, recimo ob ustavitvi v prometu, opravljajo javno službo in so uradne osebe. Zato se zanje v takšnih primerih ne more uporabljati ista pravila, kot veljajo za preiskovalne posege policije v postopkih odkrivanja kaznivih dejanj. Če do prekoračitve pooblastil policije dejansko pride je uporaba takšnega posnetka v disciplinskem postopku zoper policiste kot dokaz, ali na sodišču kot dokaz nedvomno dovoljena. Drugega načina oseba pri soočenju s policijo, ki je v službi države in nosilec monopola nad silo in prisilo, enostavno nima. Drugače kot s posnetkom oseba nikdar in nikoli ne bo mola dokazati, da je uradna oseba prekoračila svoja pooblastila, storila pravno nedopustno. Prekorači pa jih lahko že s telesnimi kretnjami, retoriko, izbiro besed, tonom besed, torej z obnašanjem v vlogi policije.
To ne velja samo za soočenje s policijo. To velja tudi v vseh tistih primerih, ko je posameznik v odnosu z drugo osebo v šibkejšem in podrejenem položaju: iskalka dela pred možnim delodajalcem, delavec pred delodajalcem, stranka pred upravnim delavcem, študentka pred profesorjem ipd.
Biti priča protipravnemu dejanju.
Tudi naključno narejeni posnetek, kako nekdo izvršuje ali izvrši kaznivo ali drugačno protipravno dejanje, mora biti pravno dovoljeni dokaz. Takšen posnetek mora biti res naključen, ne pa morebiti rezultat nastavljene snemalne pasti, ali dolgotrajnega čakanja, če se bo na posnetek kaj ali koga ujelo. Enako velja za posnetek katerekoli uradne osebe, oziroma osebe, ki opravlja neko službo, javno ali zasebno. Če je bil posnetek posnet naključno in prikazuje protipravno ravnanje druge osebe, snemalec, ki se je kot žrtev ali priča slučajno znašel v središču dogajanja, ki neposredno zadeva njegove pravice ali pravice nekoga drugega, pa je naredil posnetek prav tam, prav takrat in izključno z namenom svoje zaščite ali zaščite drugega, ga je dopustno uporabiti kot dokaz. Prav tako pa je dopustno kot dokaz uporabiti katerikoli skrivoma narejeni posnetek, če ga je avtor posnetka kot ogrožena oseba naredil zgolj zato, da bi se kasneje lahko obvaroval pred drugo osebo, ali pa dokazal njeno protipravno ravnanje, ki ga sicer nikakor ne bi mogel dokazati.
Ponovim, kar sem že zapisal drugje. »Novinarji pač niso policisti. Zato zanje ne veljajo povsem enaka pravila, ali pa ne veljajo zanje v enaki meri, kot za preiskovalno delo policije. Cilj novinarstva »pod krinko« ni vlaganje kazenskih ovadb, ne začetek kazenskega postopka, niti obsodilna kazenska sodba. Primarni cilj novinarjev je posredovati splošno pomembne informacije javnosti, povedati splošno pomembno zgodbo, odstreti neetična, protipravna, koruptivna in drugače zavržena ozadja sveta politike in drugih sfer družbe, ki vključujejo ljudi z družbenimi privilegiji in močjo. Temeljni cilj takšnega novinarstva je pravzaprav uresničen, če pride tudi do političnih posledic in uveljavitve politične odgovornosti predstavnikov sistema. Na primer v obliki odstopa javnega funkcionarja s položaja. Politično odgovornost je zato nekoliko lažje uveljaviti kot pravno odgovornost. Hkrati pa so politične posledice (npr. odstop s položaja) z vidika posameznika manj intenzivne kot pravne (npr. zaporna kazen).
Nekatere politične zgodbe nikdar ne dobijo pravnega epiloga, četudi bi ga morale. Zato je še posebej dobro, če po zaslugi novinarjev pomembne zgodbe, ki so nedvomno v javnem interesu, kdaj pa kdaj dobijo vsaj politični epilog. Novinarstvo »pod krinko«, ki vključuje tajno snemanje, samo po sebi ne pomeni kaznivega posega v zasebnost, če so zanj izpolnjeni ustavnopravno prepričljivi (tudi razumni) pogoji. Nadaljevanje zgodbe in morebitni začetek kazenskega postopka pa, kot rečeno, ni več niti skrb niti cilj novinarja. Kdaj, če sploh, se smejo dokazi, ki so jih pod krinko pridobili novinarji, uporabiti tudi na sodišču, je drugo vprašanje. Odvisno je predvsem od sistemske ureditve te vrste novinarstva in vnaprej določenih pogojev za delovanje. Odvisno je tudi od rezultata tehtanja med stopnjo posega v zasebnost posameznika in statusom te osebe na eni strani in resnostjo ali težo razkritih nepravilnosti na drugi strani.
O sodstvu.
A le kako bi lahko zamerili policiji, ali se čudili nad policisti, kadar gre za prikaz nerazumevanja pravne filozofije in pravne teorije glede zasebnosti, javne odgovornosti in koncepta javnega interesa. Saj tudi osebe na sodniški funkciji prepogosto prikažejo enak ali zelo podoben strokovni – nepremišljeni, nemišljenjski in nevedni – spregled pravne filozofije in teorije glede teh vprašanj. Osupljivost sodniške nepremišljenosti in ignorance glede teh vprašanja je marsikdaj še večja kot policijska. Zato tudi še bolj zaskrbljujoča in za pravno identiteto družbe usodnejša.
Omenil bom samo dva nedavna primera. Štirje sopodpisani učitelji prava in učiteljica prava smo pred dnevi prejeli sodni odgovor na našo zahtevo po posredovanju informacij javnega značaja glede vseh procesnih vlog v postopkih pred upravnim sodiščem, v katerih je obojestransko udeležena država. Naša zahteva je bila končno zavrnjena z očitkom o »zlorabi pravice« in »očitni šikanoznosti« našega ravnanja. S kolegi in kolegico sem se že pogovarjal o tem, da moramo iti s to zadevo do konca pravnih poti v okviru domačega pravnega sistema. Predlagal sem tudi uporabo vseh razpoložljivih pravnih in institucionalnih sredstev in poti za predstavitev tovrstnega dogajanja v slovenski sodni veji oblasti v mednarodnem prostoru (Svet Evrope, beneška komisija ipd.).
V drugem primeru pa je verodostojni slovenski novinar od sodišča zahteval podatek, spet informacijo javnega značaja, o tem, koliko sodnih odločitev določenega sodnika je bilo v določenem časovnem obdobju razveljavljenih ali odpravljenih. Da gre res za informacijo javnega značaja (in očitno in logično gre res za takšno informacijo) mu je pritrdila tudi informacijska pooblaščenka. Upravno sodišče pa je, kot mi je bilo pojasnjeno, ostro zavrnilo njeno argumentacijo in ji odredilo, da jo spremeni. In s kakšnim argumentom? Prav s tistim že slišanim, že branim in že dobro poznanim oblastnim protidemokratičnim in proti vladavini prava usmerjenim argumentom, da bi objava takšnih informacij škodila ugledu in avtoriteti določenega sodnika in preko tega ugledu in avtoriteti sodstva. Odkrivanje, razkrivanje in javno objavljanje podatkov o nepravilnostih pri sodniškem delu ali podatkov o premajhni kakovosti sodniškega dela po prepričanju sodišč torej ni informacija javnega značaja, ker take informacije škodijo ugledu in avtoriteti sodnikov, sodnic ali sodišč, ki svojega dela ne opravljajo dovolj dobro, ker ti podatki potrjujejo, da svojega dela ne opravljajo dovolj dobro?! Kaj menite o tem, spoštovane pravnice in pravniki?
Primer me je spomnil na primer izpred let, ko je novinarka želela pridobiti od sodišča sodbo v zadevi, kjer je bila udeležena javno prepoznavna oseba, tudi s pomembno stopnjo politične vplivnosti. Sodišče je njeno zahtevo zavrnilo, upravno sodišče pa je zavrnilo tudi vsebinsko enako odločbo informacijske pooblaščenke. In argument? Vpogled v sodbo se ne dovoli niti ob skritju osebnih podatkov vseh strank in prič v postopku, ker bi … roka se mi močno zatrese … novinarsko poročanje o sodni zadevi lahko vplivalo na pristranskost sodnikov in sodnic višjih instanc, če bo prišlo do pritožbe. Kako gre komentirati takšno pravniško nemišljenje in tako osupljivo nepremišljenost, takšno strokovno ignoranco?
Takšno argumentiranje in takšno ne-mišljenje prava je tako silovito nevzdržno, tako šokantno, tako pravniškega duha stiskajoče in tako pravniško srce parajoče, da si gre vzeti dodaten čas za premislek, kako se tega dogajanja lotiti s pravniškimi in medijskimi tehnikami. Prepričan pa sem, da o tem – predvsem v funkciji spoštovanja do prava in v funkciji skrbi za dvig ugleda in avtoritete sodne veje oblasti - ni dopustno molčati.
O javnih podjetjih, institucijah in ustanovah.
Le kako bi se potem čudili, kadar vodilni zaposleni v javnih ali paradržavnih podjetjih, ustanovah in institucijah skrivajo – prikrivajo informacije, ki bi zaradi svojega značaja, vsebine morale biti javne. Predvsem, ne le tudi informacije o nečednih poslih, pravno nesprejemljivih odločitvah, neetičnih ravnanjih na robu zakonitosti ali čez ta rob, pa o slabih poslovnih odločitvah, poslovnih prevarah, kadrovskem nepotizmu ipd. Pa tudi, kadar zaposlenim »ukažejo«, da ne smejo komunicirati z novinarji, ali javno komunicirati o težavah in nepravilnostih, ki jih prepoznajo v delovnem okolju, ali jim nemara celo ponudijo v podpis izjavo, da tega ne bodo počeli. Le kako bi se lahko temu čudili …
Gre za pomemben zorni kot dejstva, da ne le ne živimo v družbi in času mišljenja, odgovornosti, premišljenosti in integritete, ampak v okoliščinah totalne miselnosti o tem, da je poklicno in položajno (funkcijsko) vplivnim in privilegiranim dovoljeno vse, kar jim z zakonom ni izrecno prepovedano, da jim je dovoljeno izogniti se odgovornosti in kaznovanju tudi, kadar storijo tisto, kar jim je bilo vnaprej izrecno prepovedano, malemu človeku pa je dovoljeno le tisto, kar mu je izrecno dovoljeno, a se mu tudi to lahko naknadno prepove, ali se ga za to kaznuje.
Skoraj nujno o medijih.
A ne gre spregledati niti pogostega vdora določenih medijev v zasebnost in intimnost, pa v osebno integriteto ljudi, kadar za to ni nobenega stvarno utemeljenega razloga. To se počne, ker se to početi finančno izplača. Zaslužki od takšnega početja, v funkciji prodajne uspešnosti medijske politike in prakse spektakolarizacije, šokantstva in zabavljaštva, so vselej znatno višji od redko dosojenih odškodnin, kadar do njih sploh pride. Kadarkoli sem na katerem od pravniških srečanj predlagal ukrepanje v smeri spremembe zakonodaje in sodne prakse, da se medijem in urednikom takšno početje ni bi več izplačalo, sem od večine navzočih pravniških kolegic in kolegov prejel očitek o predlaganju pretiranega poseganja v svobodo medijev. Niso me prepričali.
Naj samo obudim spomin na tragično smrt ravnatelja ene od slovenskih šol, ki si je po grobem in stvarno neutemeljenem vdoru v zasebnost in osebno integriteto vzel življenje. Kolikor mi je znano nihče ni bil kaznovan, noben medij ob tem ni utrpel pravno naložene škode, zadeva pa je poniknila v vsesplošno molčečo utajitev.
Na drugi strani pa se nam razkriva drugi problem, še en prispevek k paradoksalnosti okoliščin glede zasebnosti, k postavljanju teh zadev na glavo. Pri nas ni bilo sprejetih malo sodb, v katerih je bila političnim funkcionarjem dosojena odškodnina, ali pa je bilo celo ugotovljeno kaznivo dejanje, zaradi domnevnega žaljenja njihove osebnosti, zaradi domnevnega posega v njihovo zasebnost, zaradi posega v njihovo čast in dobro ime, četudi je šlo pri kritičnih in celo objektivno žaljivih javnih objavah na njihov račun samo za tisto, kar je in mora biti del varovalnega plašča svobode izražanja – posameznika, novinarjev in tiska. Zakaj se to dogaja? Kaj je razlog toliko tako osupljivih paradoksov v pravni praksi?
Žal se zgodi, da pri tem kdaj sodeluje tudi ustavno sodišče. Kot se je zgodilo v zadevi Srečko Prijatelj proti Mladini. In kot se je po mojem prepričanju zgodilo v nedavno ustavnosodno zaključenem primeru Branko Grims proti Mladini. Časopisu sem svetoval pritožbo na ESČP.
Naš pravoslovni in pravnokulturni svet glede temeljnih pravic in pravnih konceptov še naprej in vse bolj stoji na glavi, odet v plašč komaj še sledljive nepremišljenosti in paradoksalnosti.
Pa še o javni RTV.
Pred dnevi sem bil prijazno povabljen v udeležbi na konferenčnem pogovoru pred člani programskega sveta in novinarji RTV Slovenija. Napovedana tema pogovora je bilo vprašanje, ali lahko ta svet ne le javno razpravlja o kandidatih, ki so se prijavili za mesto direktorja RTV, ampak tudi, ali svet »mora« varovati kot tajnost identiteto tistih prijavljenih kandidatov, ki ne bodo izbrani za to mesto. Odgovoril sem naslednje:
»Pri dogodku ne želim sodelovati tudi zato, ker ne prepoznam problema ali vprašanja, o katerem bi bilo treba konferenčno razpravljati.
V takem postopku so vsi podatki kandidatov, stvarno pomembni za prijavni postopek in z vidika funkcije, javni. Posebej njihova identiteta – za koga gre. Pri delu sveta pa je javno vse, kar stvarno zadeva funkcijo in delovanje sveta. Javnost je lahko izključena samo izjemoma, če je to nujno kot ukrep, ki edini omogoča zavarovati pred javnostjo tisto, kar je nujno zavarovati pred javnostjo. Bolj teoretično, kot načeloma možno torej.
Pri tem vprašanju torej ne vidim ne problema ne razloga za konferenčno razpravljanje.«
Se nadaljuje. Žal - zagotovo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
