Ti si vse, kar imaš.
Ne osramoti se.
Ti si vse, kar imaš.
(Janis Joplin)
Na začetku marca je mnoge razburilo WikiLeaksovo razkritje približno 9000 dokumentov ameriške Centralne obveščevalne agencije CIA o hekerskem programu. Ta ni niti potrdila niti zanikala, kar je ljudi še bolj utrdilo v prepričanju, da je vse res. Najhujše so bile trditve o nadzoru nad iPhoni, androidi in pametnimi Samsungovimi televizijami, ki naj bi bile prisluškovalni pripomoček celo ugasnjene. Številni ljudje že leta opozarjajo, da se ne počutijo varne, da jih zasledujejo, jim prisluškujejo, jih nadzirajo. Kako jih pomiriti, če prebirajo take zapise? Ali naj samo skomignemo z rameni in trdimo, da imajo le paranojo ali blodnje?
V času hitrih komunikacij, spletnih nakupov, sklepanja prijateljstev z osebami, ki jim nikdar nismo segli v roke, hkrati čutimo bojazen, da nas bodo prek spleta prevarali, zlorabili naše zaupanje in podatke, nam ukradli identiteto.
Odrasli vse to še nekako preživljamo. Kako pa naj se s temi vprašanji in problemi spopadajo otroci? Od njih ne moremo preprosto zahtevati, naj se zaradi varnosti in varovanja zasebnosti odrečejo sodobnim telefonom in računalnikom. Naši otroci sodobne telefone dobijo zelo zgodaj, med drugim zato, da jih imajo starši, predvsem mame, lažje pod nadzorom. Kličejo jih ob vsaki uri, najraje bi jih celo v vrtec, a se tam k sreči ne dajo. Brez telefonov in pika, vztrajajo tudi učitelji v nižjih razredih. Nekateri starši temu odločno nasprotujejo. Trdijo, da je njihova mladež tako navezana nanje, da jih mora mama na primer v šoli v naravi ali na letovanju pred spanjem potolažiti, jim povedati, kako rada jih ima, povprašati učiteljico, ali je res vse v redu, ali sinko spi na pogradu spodaj, in ne zgoraj, saj sanja in lahko pade, ali si je res dobro umil zobke itd. Tablico dobijo celo malčki, da imajo starši preprosto vsaj malo miru. Včasih smo najmlajše dali v stajico z igračami vred in smo marsikaj postorili, medtem ko so se lepo igrali. Danes to z razvojnega vidika menda ni dobro. Pa res? Ne utesnjujmo jih, pravijo nadobudni starši, prav nobenega omejevanja svobode misli in dejanj pa ne vidijo v sodobni napravici, ki ne le seva, temveč jih vabi v najrazličnejše igrice, tudi bedaste in nasilne. Mnogi otroci skoraj ne znajo več dobro hoditi, saj se po »pametnih« napravah pogovarjajo iz sobe v sobo, kaj šele, da bi morali v sosednje stanovanje ali blok. Pa to niti ni najhujše.
Zares hudo je, če otroci brez nadzora staršev sami vstopajo v spletni prostor, povsem nepripravljeni na pasti, ki jih tam čakajo. Poleg številnih pozitivnih strani sodobne komunikacije so tudi negativne: otroci in mladostniki so hitro lahko žrtve pedofilov in novodobnih tatov osebne identitete.
Policija je prav v teh dneh razkrila mrežo ljudi, ki so prek spleta navezovali stike z otroki. Nekaj jih je bilo spolno zlorabljenih, veliko zgodb pa bo zagotovo ostalo zavitih v molk. Starši menijo, da se njihovim otrokom to ne more zgoditi, saj so doma, v njihovem varnem »objemu«. A prav od doma otroci in zlasti mladostniki popolnim neznancem pogosto zelo naivno pošiljajo svoje fotografije, včasih celo brez oblačil in v posebnih telesnih položajih. Trenutek zatem dobijo slike in osebni podatki povsem drug namen, preskočijo iz zasebnosti v prostor zlorab in storilci otroke celo izsiljujejo, da se srečajo z njimi. Do spolnih odnosov ni več daleč. Vse pod prisilo, z zvijačo ali grožnjo, da bodo njihovo početje razkrili staršem, učiteljem in sošolcem. Tako se otroci in mladostniki pogosto ujamejo v past in postanejo lahka tarča spolnega izkoriščanja in spolnih zlorab. V Unicefu so zbrali pretresljive podatke, da je približno dva milijona otrok na leto zlorabljenih v tako imenovani seks industriji. Na spletnih straneh je po podatkih raziskovalcev mogoče najti tisoče posnetkov spolno zlorabljenih otrok.
Zavedamo se, da so podatki nenatančni in da je med njimi in dejanskim številom spolnih zlorab velika vrzel, kajti žal niso vsi primeri prijavljeni policiji, socialnim delavcem ali nacionalni točki za ozaveščanje otrok in najstnikov o varni rabi interneta in mobilnih naprav Safe.si. Otroci namreč ne povedo vedno, zlasti ko gre za zlorabe v ožjem ali širšem družinskem krogu, v katere so vpletene osebe, ki so jim blizu. Starši ali skrbniki pa marsikaj zamolčijo in »pometejo pod preprogo«, da bi zavarovali ponos in integriteto družine.
Posebej poudarjam, da so se države z ratifikacijo Konvencije OZN o otrokovih pravicah zavezale, da bodo otroke z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi zaščitile in varovale pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, vključno s spolno zlorabo, medtem ko je pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj. Čas je, da dvignemo glas tudi v Sloveniji, še posebej zato, ker so nedavne kriminalistične preiskave opozorile, da so tudi slovenski otroci žrtve zlorab in otroške pornografije. Vizualno prikazovanje otrok in njihovih spolnih organov v dejanskem ali simuliranem spolnem aktu je sramotno in nizkotno. Pričakujem, da bodo na podlagi izsledkov kriminalistične preiskave tudi druge državne in lokalne oblasti storile več, da bi preprečili premalokrat odkrita in sankcionirana dejanja starejših nad nemočnimi otroci. Potrebna je tudi močna in zelo intenzivna prevencija.
Ali imajo žrtve spolnih zlorab na voljo dovolj učinkovita pravna sredstva? Zanimiv primer je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice.(Povzeto po Priročniku o evropskem pravu v zvezi z otrokovimi pravicami, ki sta ga leta 2015 izdala Agencija Evropske unije za temeljne pravice in Svet Evrope.) V zadevi Söderman proti Švedski je bila pritožnica deklica, ki jo je očim poskušal posneti med tuširanjem. Trdila je, da Švedska nima zakonodajnega okvira, ki bi ustrezno zaščitil njeno zasebno življenje. ESČP je ugotovilo, da ima država pozitivne obveznosti vzpostavitve zakonodajnega okvira, ki zagotavlja ustrezno zaščito žrtvam, kot je pritožnica, in ta ni imela na voljo učinkovitih kazenskih ali civilnih pravnih sredstev za zaščito pred očimovim poskusom snemanja, kar je kršitev 8. člena EKČP, ki opredeljuje pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.
Pogosto smo priča tudi oblikam kraje identitete, ko se otrokovo ime uporablja brez njegove vednosti. Teh primerov je na spletnih straneh čedalje več. Kaj še lahko stori država, ki bi morala zagotavljati dejansko in učinkovito zaščito otrok pred krajo identitete ter sprejeti učinkovite ukrepe za identifikacijo in pregon storilca? Splet je mnogo širši od državnih meja, zato so državni organi včasih pri ukrepanju omejeni, kar pa jih nikakor ne odvezuje odgovornosti. Zanimiva je tudi zadeva K. U. proti Finski, v kateri je bil v imenu 12-letnega dečka brez njegove vednosti objavljen oglas na spletišču za spletne zmenke. V njem so bili navedeni njegova starost, telefonska številka, fizični opis in povezava na spletno stran z njegovo fotografijo. V oglasu, ki je bil spolne narave, se je namigovalo, da si deček želi intimnega razmerja s sovrstnikom ali starejšo osebo, s čimer je postal tarča pedofilov. Internetni ponudnik zaradi veljavne zakonodaje ni hotel razkriti identitete osebe, ki je objavila oglas. ESČP je menilo, da ima država pozitivne obveznosti na podlagi 8. člena EKČP, kadar so ogrožene otrokove fizične in moralne koristi, kakor v navedenem primeru, saj je bil izpostavljen stikom s pedofili na spletu. Zato je to pomenilo kršitev 8. člena EKČP.
Presodimo, ali smo v Sloveniji storili vse, da bi zaščitili otroke. Ni namreč dovolj, da država ratificira mednarodne pogodbe (OZN – Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške pornografije in otroške prostitucije, Konvencija o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnim zlorabljanjem oziroma t. i. Lanzarotska konvencija, Direktiva 2011/92/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji). Pomembno je, ali so predvideni ukrepi tudi dovolj učinkoviti, da lahko zaščitijo otrokove koristi. Država je namreč odgovorna, da so na voljo ustrezni postopki, na podlagi katerih bi se otrok ali roditelj zaradi dejanj zlorabe tudi na spletnih straneh lahko neposredno pritožil. Ali smo sprejeli vse potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, ali smo policiji dali dovolj učinkovita orodja za razkrivanje tovrstnih dejanj, predvsem dovolj kriminalistov, ali imamo na tem področju sodno prakso in s tem jasnejše standarde, ali imamo usposobljene učitelje in vzgojitelje, ki pravočasno in starosti otrok primerno podajajo znanja in spoznanja o nevarnostih in pasteh spolne zlorabe in izkoriščanja? Ali vemo, kdo bo žrtvam nudil pravočasno pomoč, da se zagotovi njihovo telesno in psihosocialno okrevanje, ali pa bomo tudi tu odgovornost prelagali na druge organe in službe? Se naše socialne in pedagoške službe vključijo dovolj zgodaj in v največjo korist otrok, da bi zagotovile oddaljitve domnevnega storilca dejanj, prenehanje spletnega nadlegovanja in nagovarjanja ali uporabo možnosti odstranitve žrtve iz družine? In ali smo storili dovolj, da bi preprečili zlorabe otrok in mladostnikov, ki so posebej ranljivi zaradi telesne ali duševne hibe, torej otrok s posebnimi potrebami?
Kdo so ljudje, ki se ukvarjajo s tako zavržno dejavnostjo, kakor je »proizvodnja otroške pornografije«, ter na spletu ponujajo ali omogočajo dostop do nje? Neverjetno, kako lahko pridejo do stikov z naivnimi otroki za svoja pedofilska dejanja zadovoljitve spolne želje na otrocih. Zavedam se, da je naloga preiskovalnih organov pri prepoznavanju in identifikaciji storilcev posebej zahtevna, vendar moramo storiti še nadaljnje korake, da bo kaznivih dejanj manj in da bodo vsa odkrita, in to čim hitreje.
Najpomembneje pa je, da se zavemo, da se zlorabe ne dogajajo samo drugim in daleč stran, temveč tudi nam, našim otrokom, sosedom, prijateljem. Ljudje, zlasti otroci, žal niso s tveganji spletnega prostora dovolj seznanjeni in pogosto ne vedo, kdo jim v skrajnih primerih zlorabe lahko pomaga.
Obdobje digitalnih oblik komunikacije je prineslo veliko problemov, povezanih s pravico do zasebnosti in varstva podatkov. Zdi se, da je to področje človekovih pravic morda najbolj občutljivo, standardi preiskovanja, zaščite in kaznovanja na njem pa vse preveč ohlapni. Epilogi so zato žal zelo redki. To pa storilcem daje prosto pot in pogum.
Ustavimo jih!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
