Nasprotno, temeljni problem slovenskega pravosodja je meritokratski deficit. Preprosto pomanjkanje znanja, strokovnosti, s tem pa tudi strokovne integritete. Meritokratski deficit je sicer dvoplasten, pri čemer se vsaka od njegovih plasti prilega svoji izbrani generaciji. Starejša generacija, torej tisti, ki so na vrhu pravosodne piramide, imajo veliko znanja o pravnem redu, ki ga danes več ni. Socialistični pravni red Republike Slovenije.
V ta socialistični pravni red so v skladu s Hartovim pravilom pripoznave ti posamezniki morali ne le verjeti, ampak so mu bili privrženi in so ga tudi ustvarjali. To ne pomeni, da so bili po duši in srcu, ter po svetovnonazorskem prepričanju, vsi nujno komunisti. Nujno pa to pomeni, da so ponotranjili etos in logiko delovanja socialističnega pravnega reda. Zanj je značilen neobstoj delitve oblati, birokratska mentaliteta in sistemski ustroj, črkobralstvo, nesprejemanje odločitev in s tem odgovornosti.
Da ne bom preveč abstrakten, ali se preveč ponavljal, naj vam postrežem – s perspektive moderne države, utemeljene na vladavini prava in delitvi oblasti – z domala neverjetnim dopisom. Tega je ministru za pravosodje poslala tedanja vršilka dolžnosti predsednice Vrhovnega sodišča in ga prosila (sic!) za razlago 17. člena Sodnega reda, s katerim se dovoljuje snemanje obravnav v civilnih zadevah.
Zaradi dejstva, da tak dopis ni naletel na nikakršno začudenje v strokovnih krogih, avtor tvega, da je čuden sam (čemur ne oporekam). Pa vendar vztrajam, da je ravnanje vršilke dolžnosti predsednice Vrhovnega sodišča popolnoma nezdružljivo s slovenskim ustavnopravnim redom. V Sloveniji, tako kot povsod drugje v civiliziranem svetu, kjer imajo delitev oblasti in neodvisnost sodstva, sodstvo SAMO (poudaril M.A) razlaga predpise in pri tem ne kliče na pomoč tistih, ki predpise izdajo.
Vem, da je nekdaj bilo drugače in prav tako vem, da v slovenski pravodajni praksi ohranjamo neznosen institut avtentične razlage zakona s strani Skupščine, pardon Državnega zbora. A to je relikt skupščinskega sistema, ki bi že zdavnaj moral biti pokopan pod težo zgodovine. Vsaj Vrhovno sodišče pa bi moralo vedeti, kaj je vloga in naloga sodišč. Če tega ne ve, imamo opravka z očitnim meritokratskim deficitom. Ta je res zelo škodljiv, ker vpliva na samo (ne)odvisnost sodstva. Če vrhovni predstavnik sodne veje oblasti prosi nosilca izvršilne veje oblasti za razlago nekega predpisa, taka sodna veja oblasti ni in ne more biti neodvisna.
Ampak to je stara generacija. Kaj pa nova? Ta je v veliki meri produkt največjega court-packing ukrepa v zgodovini slovenskega sodstva, z namenom izvršitve zadeve Lukenda. Tedaj smo v slovensko sodstvo, pod t.i desno vlado, da ne bo pomote, zapakirali na desetine novih sodnic in sodnikov, ki jih po meritokratskih kriterijih prav gotovo ne bi mogli uvrstiti v sam vrh slovenske pravne stroke. Ko smo v sodni sistem integrirali še nekdanje sodnike za prekrške, je bila mera meritokracije polna.
Rezultat je tak, kot je. Popraviti ga je mogoče samo s tem, kar imamo. Staro in novo se bo moralo potruditi, da bo delovalo bolje. Najboljši recept za to pa je transparentnost. Po poročanju nekaterih medijev, ki si prav s tem dvigujejo naklado, nekateri presvitli sodni akterji vneto zavračajo dovoljenje za fotografiranje in s tem možnost, da bi ljudstvo, v imenu katerega sodijo, poznalo njihov (pravi) obraz.
Verjamem, da je problem nadležnih fotoreporterjev res zelo nadležen. Toda rešitev je preprosta. Vsa sodišča v Sloveniji naj na svojih spletnih straneh, čim prej, objavijo imena in priimke vseh sodnikov in sodnic, jih opremijo s fotografijami ter življenjepisi. S tem se bodo rešili medijskega pritiska, radovednost splošne javnosti bo potešena, strokovna javnost pa bo lahko – morda bolj prepričljivo kot v tej kolumni – sodila o meritokratskem primanjkljaju v slovenskem pravosodju. Res bi se spodobilo, da krizo slovenske pravne države začnemo odpravljati pri njenih virih. (Ne)znanje je gotovo eden izmed njih. Morda se tudi zato skrivamo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
