Ta člen v Ustavi RS še zdaleč ni nepomemben. Ali celo obroben. Vsaj ne bi se ga smelo jemati kot takšnega. A zdi se, da se ga že dlje časa ne jemlje resno. Morda vse od vstopa države v EU. Zdi se bodisi interpretativno, presojevalno in odločevalno prezrt bodisi zgolj instrumentalizirano prikrojen neki nepresojevalni in neodločevalni drži. Torej pravodajno spregledan ali zgolj neavtonomno uporabljen kot instrumentalna tehnika golega pravnega kvantificiranja (merjenja), ne pa tudi kvalificiranja, interpretiranja in presojanja. V tem smislu se zdi obstoječ zgolj v funkciji upravljavskega (veje nacionalne oblasti in Bruselj) menedžeriranja (tehnokratskega in administrativnega vodenja družbe), ne pa vladanja. Zatorej zgolj v funkciji institucionalizacije – nadnacionalnega - gospostva, nikakor pa ne v funkciji demokracije in demokratizacije, tudi ne v funkciji zaščite temeljnih človekovih pravic in svoboščin ali pravne države kot vladavine prava. Ipd. 3.a člen slovenske ustave v upravljavskih in pravnih praksah slovenske javne oblasti očitno ne igra nikakršne vsebinske in normativne vloge. Tudi ustavno sodišče ga očitno ne jemlje zares, v smislu podlage za interpretiranje, presojanje in pravno mišljenje odnosa med avtonomnim državnim pravnim režimom in pravnim redom EU. Kajti golo odzivanje na akte EU, gola komunikacija z akti EU, njihovo golo sprejemanje (v vazalski drži), njihovo ne-presojanje in totalno podrejanje ne le tem aktom, ampak tudi »volji EU«, ne pomeni jemanja 3.a člena zares.
Lahko pa bi bilo drugače. Glede na temeljski model ustavne demokracije v Sloveniji (zdi se, da prav nikogar ne zanimata ne ta model, ne razlog, namen in smoter opredelitve modela ustavne demokracije v državi, ne praktične implikacije tega) bi moralo biti drugače. Tudi, ko gre za razmerje državnih vej oblasti do pravnega reda EU, njenih politik in vsiljujoče volje njene tehnokratske gosposke.
Zdi se, da je tudi 8. člen Ustave dobil podoben status na stran odloženega ustavnega pravila, ki se ga vpokliče kot pravno podlago za sklicevanje-v-opravičevanje oblastnih odločitev le še ob ad hoc in nečemu drugemu dopolnjevalni potrebi zanj, ali le še ob občutenju oblasti, da so podani ozki in pragmatični razlogi za njegovo akutno priročnost, ali pe enostavno sila redko. Tedaj se morebiti zgoditi sklic na ta člen, ki določa: „Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.”
Zato se zdi zaman vprašati, če to pomeni, da se oblast, še zlasti pa sodna in ustavnosodna, ne sklicuje ves čas na Atlantsko listino, Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, Filadelfijsko deklaracijo o univerzalnih pravicah, na Deklaracijo iz Bretton Woodsa, na Splošno deklaracijo človekovih pravic, na Ustanovno listino OZN, ne Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ne Evropsko socialno listino, na vse druge evropske konvencije, mednarodne pakte, konvencije Mednarodne organizacije dela itd. Navsezadnje pa na Pogodbo o ustanovitvi ES, čl. 151 in Rimsko pogodbo iz leta 1957, člen 117. Morda je bilo v tem oziru nehote kaj spregledano? Zdi se namreč, da se oblast na te mednarodnopravne dokumente ne sklicuje – ves čas. Predvsem pa, da tega ne počne, da bi zaščitila nekoč že določeno raven pravne in politične zaščite pravic in svoboščin, da tega ne počne, ko je mogoče dvigniti ali razširiti to raven, in da tega ne počne generalno, s ciljem, da bi se tako zavarovalo pravice in svoboščine državljanov in drugih ljudi v razmerju do totalno subordinirane državne oblasti, neomejene oblasti nadnacionalne tehnokratske gosposke in dozdevno brezmejne moči multinacionalnih gospodarskih subjektov in vele kapitala. Videti je, da državna oblast (zakonodajna, izvršilna, sodna in ustavnosodna) tega ne počne, da bi kadarkoli izpostavila katerikoli ukrep, katerokoli odločitev ali katerikoli izraz volje bruseljske birokracije in tehnokracije kakršni koli kritični presoji, kakršni koli avtonomni pravodajni interpretaciji ali kakršnemukoli avtonomnemu pravno-političnemu mišljenju in presojanju. Enako velja tudi za katerokoli odločitev Sodišča EU o kateremkoli vprašanju. Morda pa se je kaj spregledalo?
Proces popolne zamenjave demokracije z družbeno upravljavskim menedžeriranjem, politike z antipolitiko, etike s samonamenskim konzumerizmom, pravne države z instrumentalizacijo prava, redukcije ideje o vladavini prava na realnost vladanja s tehniko prava, popolne zamenjave demokracije za neposredno tehnokratično multinacionalkekracijo, svobode z diktaturo trgov, proces razstavitve pravne države na državo zakonov, uredb in aktov z zavezujočo močjo prava, izroditve prava v goli skupek ciljev, zamenjave demokratičnega vladanja za industrijskim upravljanjem, razvodenitve socialnih pravic državljank in državljanov v razmerju do globalnega trgizma in velekapitalizma, zamenjave vladavine prava za golo vero v zakone, solidarnosti za cinizem, egoizem in pohlep, delavske zakonodaje za finančne cilje, dela za blago, vladanja za znanstveno upravljanje s človekom, ljudi za partikule, državništva za upravljanje z družbo ljudi kot številk, demokracije za finančno oligarhijo, pravne države za navidezno legalnost, zamenjave svobode za fleksibilnost, človeka za „človeški kapital”, stvar in material, zaposlitve za zaposljivost, pravnih režimov za trgovanje s pravnimi pravili kot golim produktom na trgu (pravo je le še tehnika in skupek golih pravil) itd. Kako pošastna fetišistična utajitev: vsem je znano, da je tako, ker je očitno tako, a vsi se pretvarjajo, da ni tako.
Pa javno (institucionalno, strankarsko, administrativno, delodajalsko, bruseljsko, sodniško ...) govorjenje o „vrednosti dela”, ko je dejansko mišljen le goli kapital, pa govorjenje o ustvarjanju vrednosti, ko je ponovno mišljen le goli kapital, pa govorjenje o „strukturnem prilagajanju” in „prožni varnosti”, ko je dejansko mišljena le deregulacija delovnopravne in socialne zakonodaje, trga dela in politike zaposlovanja v škodo delavcev in dela, a v korist kapitala. Pa določitev ekonomske konkurence kot glavnega cilja pravnega reda. Predvsem pa privatizacija socialne države – ta omnipotentna plenitev države. Ta proces je totalen in nebrzdan, od državne javne oblasti popolnoma neomejen in nenadzorovan glede na politična, filozofska, etična in pravna izhodišča preoblikovanja evropskega prostora po koncu Druge svetovne vojne. Ta je bil kategorično določen v smeri socialne države, socialne pravičnosti, solidarnosti, vladavine prava, politične enakosti, pravne enakopravnosti, participativne demokracije, socialne demokracije, spoštovanja dela, zaščite temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zaščite osebnega dostojanstva, močne delovnopravne zaščite delavstva in socialnih pravic, maksimalne zaposlenosti, zaščite pred pomanjkanjem, zaščite pred strahom, materialne blaginje za vse - v duhu pravičnosti in svobode v socialni enakosti -, duhovnega razvoja ipd. To niso načela in zaveze iz komunističnega manifesta ali marksistične čitanke, pač pa iz temeljnih pravnih in političnih dokumentov, ki so določali pot obnove Evrope po koncu Druge svetovne vojne. (O tem podrobno npr. Alain Supiot, Duh Filadelfije, založba cf*, 2013; Tony Judt, Deželi se slabo godi, Mladinska knjiga, 2011).
Pred našimi očmi je neki povsem drugi svet. Kot se zdi je že – napačno in usodno – sprejet kot samoumevni svet (o tem odlično Miha Blažič, Samoumevni svet, 2016). »V takem svetu imamo namesto vodenja z zakoni upravljanje s številkami. Cilj vodenja z zakoni je vladavina splošnih in abstraktnih pravil, ki posameznikom določajo identiteto, svoboščine in dolžnosti. Opira se na uporabo zmožnosti presoje, se pravi, na akte pravne kvalifikacije in interpretacije besedil. Cilj upravljanja s številkami je avtoregulacija človeških družb. Opira se na sposobnost računanja, se pravi na kvantifikacijo in na programiranje vedenj. Pod oblastjo upravljana normativnost izgubi vertikalno dimenzijo: ne sklicujemo se več na zakon, ki je nadrejen dejstvom, temveč normo izpeljujemo iz meritve dejstev. Redukcija raznoličnih bitij in stvari na merljivo količino je inherentna projektu vzpostavljanja totalnega trga.« To pomeni odsotnost »mišljenja«, kajti mišljenje »pomeni, da računanju damo pomen, tako da izmerjene količine povezujemo s smiselnostjo merjenja.« Razmišljanje in ukrepanje se torej odvija zgolj na temelju merjenj in številk, ne pa dejstev, resnic in načel. Namesto mišljenja se izvaja programiranje, namesto odločanja gre za golo odzivanje, namesto dejstev-resnic-načel gospodujejo številke; to je avtizem kvantifikacije. To pomeni ujetost v življenje z »verodostojnimi lažmi«: ne glede na dejstva, resnico, načela in vsebino je vse, kar je mogoče določiti s številkami, mogoče tudi prikazati kot verodostojno, četudi gre za laž. Ali za očitno laž. »Kriza prava« bi bila težko večja. (Supiot, str. 57-69). Popolnoma se izgubi občutek za meje, za mero, za delovanje, za odgovornost in za solidarnost (str. 72). Pravni režim(i) je (so) v celoti zamenjan(i) z golimi »zakoni«. Itd.
Politično nadvse pomembno, če ne odločilno, je, da se pozornost z vprašanja socialne pravičnosti in socialnega statusa premakne k vprašanju identitete posameznika in nacije, neenakopravne obravnave teh identitet in samopromocijskega trženja posameznika in države– kot golega in razosebljenega produkta. To je očitna in tipična »vrnitev k fevdalnemu gospostvu« - »države članice so kot fevdi podrejeni EU«, »posamezniki pa le še vključeni v organizacijo ekonomske dejavnosti nekoga drugega – s pogodbami«. V takšnem okolju je zato »iluzorno misliti, da bi lahko obnovili integriteto nacionalnih držav in vladanje z zakoni« (Supiot, str. 79-82).
Zato se zdi iz teh dejstev, ki so problem, indukcijski sklep na dlani: mednarodno pravo bi moralo dobiti moč, da mednarodne trge vrne v službo socialne pravičnosti in solidarnosti v socialni demokraciji, svobode v socialni enakosti (o človečanskem, civilizacijskem in moralnem pomenu mednarodnega prava, tako zelo pomemben za nadaljnji razvoj civilizacijskega prostora, ki je doživel in preživel izkušnjo Druge svetovne vojne, je nenazadnje pisala že Hannah Arendt v Eichmann v Jeruzalemu, Študentska založba, 2007). In ob tem se zdi na dlani tudi naslednji sklep: sodniki, predstavniki sodne veje oblasti kot poslednjega pribežališča institucionalnega nadzora institucionalizirane javne oblasti, se morajo začeti vesti precej drugače. Kajti (kot poudarja Supiot, str. 84)) »njihova vloga se veča proporcionalno s sesedanjem držav.« Zavedati bi se morali, da »ima Evropsko sodišče zgolj fevdalno pozicijo in zato bi se mu morala drzno upreti, kadar se obnaša kot suverena instanca in si prilašča pristojnosti, ki mu ne pripadajo.« Francosko kasacijsko sodišče je to npr. že storilo. Nemško ustavno sodišče tudi. O tem, da bi to storilo in moralo storiti tudi slovensko ustavno sodišče, pa smo pred leti že pisali. A pri nas (v pravoslovju in sodni praksi) v tem trenutku ni mogoče prepoznati ne otipljivih znakov delujoče ustavniške filozofije in avtonomnega pravodajnega mišljenja na rednih sodiščih in na ustavnem sodišču (sedanja tehnika in politika odločanja ne moreta upravičiti oznake »presojanje« in »mišljenje«, gre kvečjemu za »odzivanje«, »podrejanje« in »merjenje«, ne pa za »delovanje« in »odločanje«), ne konstruktivne razprave med pravoslovci (zgodi se posredno »komuniciranje«, ni pa »pogovarjanja«).
O tem je nujno treba misliti, presojati, govoriti in se pogovarjati. Tudi ob nedavni odločbi Ustavnega sodišča v zadevi U-I-295/13, glede izbrisa podrejenih obveznic NKBM. Predvsem glede na točko 76 v obrazložitvi:
»76. Ustavno sodišče je pristojno za presojo ustavnosti predpisov, ki implementirajo direktive v notranji pravni red. Ko je slovenski zakonodajalec uzakonil izpodbijane določbe ZBan-1 o izrednem ukrepu prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti bank tako, da je (po svoji presoji) sledil vodilom Sporočila o bančništvu, je s tem dejansko zasledoval cilj vzpostavitve pravnega okvira za podelitev državne pomoči bankam v finančnih težavah, ki ni v navzkrižju s pravili PDEU o državnih pomočeh. Zato za Ustavno sodišče vsebina Sporočila o bančništvu ni nepomembna. Ustavno sodišče pri ocenjevanju ustavnosti ZBan-1 ta zakon tudi razlaga; v tem oziru je treba upoštevati tudi vsebino Sporočila o bančništvu, ki je dejanska vsebinska podlaga za izpodbijane določbe ZBan-1.«
Normativno sam-po-sebi nezavezujoči akt prava EU kot politična volja institucije z zavezujočo močjo prava, cilj te politične volje pa kot cilj, ki ga nacionalni zakonodajalec mora doseči? Pravo EU, torej, kot volja institucij EU, ki je pravno zavezujoča?
Razumeti je, da gre za vprašanje - ki ga je v pogovoru pojasnil kolega dr. Matej Avbelj - tvarine t.im. soft-law, po katerem formalno nezavezujoči akt EU, ki ne ustvarja učinkov za tretje osebe, zavezuje institucijo in tako preprečuje, da posamezna ravnanja ne bi pomenila kršitve prava EU. In da bo tudi ravnanje nacionalnih oblasti, ki ustreza soft-law, potem pravno pravilno. Ni težava razumeti, da gre za odraz načela lojalnosti do prava EU, po 4. členu PEU, ki državo članico zavezuje storiti vse potrebno, da se uresničijo cilji prava EU, ali pa, da ne stori ničesar, kar bi to onemogočilo.
A prav za to gre. Prav tu moramo ponovno in po preteku preveč časa končno prepoznati novi stari problem. In ga nasloviti. Med drugim tudi problem nacionalne ustavnosti, narave, normativne moči, razlagalnih razsežnosti in presojevalne aplikativnosti 3.a člena Ustave, normativnih implikacij nacionalnega modela ustavne demokracije, filozofije o nespoštovanju vladavine prava ob totalnem in pretiranem instrumentalnem odzivanju na golo tehniko prava, nenazadnje pa sodniške integritete in pristojnosti ustavnega sodišča. Tega ne bi storili v praznem prostoru. To bi storili v prostoru, določenem s 3.a členom slovenske ustave, vsemi dosedanjimi ustavnosodnimi precedensi, komentarji ustavnega režima in tematsko osredotočenimi pravoslovnimi avtorskimi deli. Pa tudi ob tistem, kar se je o tem vprašanje pred leti že naslavljalo v domači pravni publicistiki …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
