Avtomatizirana in razosebljena gola poslušnost in ubogljivost, totalna predanost in podrejenost višji avtoriteti, njeni »volji« in zakonu v golo formalnem smislu je odraz in tehnika totalitarnega upravljanja družbe – totalitarne države. Odnos do tujcev je odraz našega moralnega samorazumevanja. Mižanje, sprenevedanje, hladnost in surovost do žrtev vojn, pobojev, pokolov, mučenj, trpinčenj in obubožanja pa sta izraz našega moralnega propada.
Zavrniti je treba molčečo in mirujočo državljansko držo glede slovenske javne antipolitike do tujcev, beguncev, migrantov in ljudi, od katerih bi se kot nacija očitno želeli ograditi. Če je politika države do teh ljudi takšna, kakršna je, moramo reči, da je politično in pravno nesprejemljiva. Če slovenska sodišča v primerih azilantov in tujcev odločajo tako, kot odločajo, o tem, kako odločajo, pa se lahko podučimo tudi iz sodnih vlog in javnih objav velikega humanista in pro bono varuha človekovih pravic Matevža Krivica, moramo reči, da je to pravno, politično in ustavno nesprejemljivo. Tudi nemoralno je. In če strankarski menedžerji postavijo na državno mejo ograjo, bodečo žico ali »tehnične ovire« tako, kot so jih postavili pri nas, moramo reči, da je to očitno in v vseh pogledih nesprejemljivo. Očitno. V vseh pogledih. Ko se sprejmejo takšne spremembe zakona o tujcih, kot so se nedavno sprejele v Državnem zboru, moramo reči, da to pravno ni bilo potrebno, državoupravljavsko ni bilo politično in tudi moralno ni bilo utemeljeno. Ministrici za notranje zadeve, ki utemelji zaostrovanje zakonodaje o tujcih s trditvijo, da nasprotovanje zakonskih rešitev mednarodnemu pravu ne more biti odločilni kriterij, ker je to pravo zastarelo in ga je treba posodobiti glede na sodobne družbene izzive in probleme, ne smemo pritrditi – razen, če s tem ne misli reči točno tega, da je treba mednarodno pravo posodobiti z dvigom ravni politične in pravne zaščite tujcev-ljudi v (za nas, vendarle privilegirane z ugodjem) nepredstavljivo hudi stiski. A ne gre se slepiti, da je vlada sploh razmišljala o tem, ko je razmišljala o spremembah zakonodaje.
Prav in nujno je, da ljudstvo nadzira oblast, da oblast pozorno in natančno pojasni ljudstvu, kaj (kot bi dejal Noam Chomsky) »načrtuje z njim«, da ves čas išče oporo legitimnosti za oblastno odločanje pri ljudstvu in da ni ravnodušna do želja, hrepenenj, predlogov in zahtev ljudstva. Da torej upošteva »voljo ljudi«. A v ustavni demokraciji, utemeljeni z vladavino prava in deontološko konceptualiziranimi človekovimi pravicami in svoboščinami, to nikakor in še zdaleč ne pomeni vsakokratno voljo, sleherno voljo, katero koli voljo, kakršno koli voljo in kakorkoli izraženo voljo. Temeljska ustavna demokracija zavrača in mora zavrniti tudi diktaturo gole volje, čustvenih nagnjenj, egocentričnega populizma in razvnete večine. Tudi ljudstvo samo mora braniti in uresničevati vsebinsko socialno, ustavno in liberalno demokracijo, z vsemi njenimi temeljnimi vrednotami, načeli in pravili.
Kadar se nasprotovanje državljank in državljanov ukrepu države za pomoč beguncem ali tujcem z drugačnim statusom odrazi z zahtevo v smislu, da slovenski državljani ne smejo imeti nižjega standarda kakršne koli pomoči, kot ga bo država zagotovila beguncem/migrantom/tujcem, se je treba postaviti v držo pojasnjevanja, da to ni prav. Enako je treba storiti pri zahtevi ljudi, da naj se najprej poskrbi za blaginjo in razvoj »naših ljudi« (takšen antipolitičen in nedemokratičen demagoški populizem uporablja tudi slovenska strankarsko menedžerska elita, vključno z obema predsednikoma), predvsem za varnost državljanov in občanov, potem pa šele za »tujce«.
Tako formulirane in zamišljene zahteve so nedemokratična in nemoralna drža. Kajti takšno je sleherno pogojevanje »mi ali oni« in »mi pred njimi«, ali pa »domačini pred tujci« in »zanje-one-druge mora biti slabše kot za nas same«. Javno sem že zapisal, da takšna osredotočenost na razmejevanje nacije/družbe - kot »mi« - od zunanjega sveta onkraj državnih meja - kot »njimi, onimi, drugimi« - zanika deontološko in pristno demokratično opredeljevanje, zastopa etični partikularizem in ne težnje (skrbi) za univerzalnost človečnosti, ni moralna drža, odraža populizem izključevalnega nacionalizma in etični egoizem, ne pomeni odprtosti duha ipd. Gre za etično ograjevanje od »drugih-ne-naših«, ne pa za moralno »skrb za drugega«. Gre tudi za instrumentalizacijo prava, za njegovo dehumanizacijo, za njegovo degradacijo v golo tehniko strankarskega menedžeriranja (upravljanja družbe, ne političnega vodenja ali državniškega vladanja), namesto vladavine prava, itd. Moralo pa bi iti prav za to zadnje: za izražanje moralnega sebstva kot »skrbi za drugega«, skrbi za človečnost, skrbi za zaščito reda človeštva in skrbi za vladavino srčnega, solidarnostnega in humanega prava (prim. Jacques Maritain, Človek in država, Claritas, 2002).
Nikakor ne bi smeli hitro, nemišljenjsko, nekritično in nevedno (glej Jacques Ranciere, Nerazumevanje, Filozofski inštitut SRC SAZU, 2005) pritrditi tistim, ki javnost naslavljajo s stopnjevanjem strahu zaradi domnevne »neposredno grozeče nevarnosti, da bo treba državne meje zapreti« zaradi »prihajajočih hord ljudi« in s poudarjanjem nujne potrebe, da se država na to posebej pripravi z zakonskimi novostmi – z zakonskim znižanjem pravnih standardov »skrbi za druge«. In ne smemo sprejeti trditve, da je oseba, ki tako ravna, demokrat, še manj socialni demokrat.
Lahko pa se nam zdi, da je vsakršna zapora državnih mej neko »izredno stanje«. Proces odločanja o »izrednem stanju« pa ustava in veljavna zakonodaja že urejata. Začenši s III. odstavkom v Temeljni Ustavni listini ter 13., 14., 15. in 92. členom Ustave. O upoštevanju mednarodnega prava. Zato moramo strankarsko menedžerski tehniki ustrahovanja ljudi – tej tehniki manipulacije in vplivanja (glej Sergej G. Kara-Murza, Oblast manipulacije, UMco, 2016; Robert B. Cialdini, Vplivanje. Psihologija prepričevanja, UMco, 2015; Gustave Le Bon, Psihologija množic, UMco, 2016; Boris Vezjak, Paranoja, manipulacija in racionalnost, Društvo Liberalna akademija, 2010; in druge) in zlorabljanja njihovega strahu, negotovosti in nevednosti nasprotovati.
Vseeno pa se moramo ob tem zavedati, da sta azilsko in tujsko pravo res (primerjalno gledano) dokaj zapleteni pravni tvarini, o katerih imata javnost in politika malo védenja. Pa tudi pravniki, razen izjem – kar specialistov. Matevž Krivic je najverjetneje zaradi odličnega poznavanja te tematike in vztrajnega pro bono zastopanja ljudi v tovrstnih pravnih in sodnih postopkih izstopajoča izjema. Tudi on poudarja, da je zato to pravo »idealen teren za zavajanja.« Ne smemo biti ravnodušni do njegovih pojasnil, da političnim manipulacijam, kot je izjava notranje ministrice v smislu »kako pa naj se uboga Slovenija ubrani pred deset tisoči prosilci za azil, če jim bo Avstrija čez nekaj mesecev zaprla mejo?« prevara: ker bi »deset tisočem prosilcem za azil Avstrija lahko zaprla meje samo, če bi jih Slovenija do tja spustila, tega pa že po sedanji zakonodaji ne sme… Za migrante, ki ne zaprosijo za azil, so vse meje že dolgo zaprte - z izjemo posamičnega ilegalnega prehajanja meja. Če ti "ilegalci" slovenski policiji uidejo do avstrijske meje in jih avstrijska tam zavrne (že zdaj!) je to praktičen problem, ki ga ni mogoče reševati z zakonskimi prepovedmi… Da bi vse meje do nas in še našo na silo predrle neobvladljive množice migrantov, se zdaj sploh ne more več zgoditi, ker ni več nemške obljube, da jih bodo sprejeli … ministrica pa naivne zavaja s spominjanjem na lanske množice, ki pa so se do avstrijske meje valile z našim dovoljenjem in ob naši logistični podpori. Ne dovoljenja ne podpore ni več, množic tudi ne… Če bi se v bistveno spremenjenih razmerah kdaj take množice le pojavile na naši vzhodni meji, bo problem spet praktične, ne pravne narave. Le če bi bile takrat te množice tako drugačne kot lanske, da bi že kar pri nas začele zaprošati za azil - šele takrat bi morda lahko nastala nevarnost nastanka izrednih razmer. Da bi bila država takrat (v realni nevarnosti) sposobna hitro reagirati, pa ne dvomim - in tudi morebitne dopustne zaostritve zakonodaje bi se takrat, doma in v tujini, presojale drugače kot danes.«
Problem ima dodatne plasti. Globlji je.
Velika, ne le znamenita Hannah Arendt je v knjigi Eichmann v Jeruzalemu (Študentska založba, 2007) - ki ni samo knjiga, ampak je tudi učbenik o biti človek, sveta knjiga o človečnosti, posvetna biblija lepoti človekovega srca in veličini uma, navsezadnje pa velika zgodovinska knjiga - popisala toliko odtenkov tako pestre palete trajno superaktualnih in povezanih vprašanj politike v najčistejšem pomenu besede in koncepta, da skoraj ne bi smelo biti človeka, izobraževalne ustanove in vzgojnega, učnega ali študijskega programa, kjer to delo – in še nekatera njena druga izbrana dela – ne bi bilo (prisiljujoče nujna) temeljna literatura. Ponovno sem jo vzel v roke pred časom, ko sem nameraval s premišljeno odbranimi deli njene vsebino vljudno in dobroverno nasloviti ljudi na uradniških, sodniških in drugih oblastno-odločevalskih položajih. Te namere nisem opustil, a pred njo kot povabilo k prvemu ali ponovljenemu študiju te knjige vrinjam razmišljanje o tesni vsebinski zvezi med zadnjim delom te knjige in problemi glede emigracij, migracij, begunstva in aktualnih polemik o zakonodaji o tujcih. Torej tudi glede oblastnih ukrepov, ki kot razloge za omejevalne posege v svobodo, za zniževanje ravni politične in pravne zaščite človekovih pravic tujcev, za nedemokratično držo oblasti, za spregled normativnih temeljev ustavnosti pri teh tehnokratsko upravljavskih tehnikah in za zaostrovanje antipolitičnega razmejevanje (ne le razlikovanja) med »nami« in »njimi«, »domačini« in »tujci«, »našimi« in »onimi« ipd., uporabljajo jezik grožnje, sovraštva, nestrpnosti, nezaupanja in strahu.
Pred našimi, na pol zaprtimi očmi je vojaško in drugo fizično nasilje, ekonomsko in socialno nasilje in komunikacijsko nasilje … NASILJE. (Glej Hannah Arendt, O nasilju, Krtina, 2013; Slavoj Žižek, Nasilje, Analecta, 2007).Med vojno, po vojni, nad pravico, od zmagovalcev s pravico nad-moči nad poraženci, v Latinski Ameriki, od Čila in Argentine, do Somalije, Nikaragve in Gvatemale, pa Turčije in Irana, Savdske Arabije, Ruande, Konga … v imenu »vojne proti terorju«, itd., itd.
Problem je velik. Odvija se pod vtisom naraščanja. Problem je politični, pravni, kulturni in še kakšen, pa tudi filozofski – problem je tudi izrazito moralni. Sooča nas s pomenskim jedrom in mejami »kršenja reda človeštva«, ker vključuje hudo in enormno nasilje, umiranje in smrt ogromnega števila ljudi, ob tem pa vrsto presoj in odnosov sveta, Evrope, držav, države in nas samih do tega, kar se dogaja - in do ljudi, ki jih ta grozodejstva zadevajo. Očitno torej je, da gre tudi za veliko moralno vprašanje, za velik izziv našega skupnega moralnega samorazumevanja – za velik problem naše skupne – kolektivne - moralne samoprevare.
V času, ko je bila Grčija še pred volitvami, na katerih je zmagal »poraženec« Cipras, sva z velikim humanistom in do največjih nasilnih konfliktov v svetu novinarsko odgovornim Boštjanom Videmškom (berimo njegovo zadnjo knjigo Na begu, UMco, 2016) govorila o tem, kaj manjka bruseljski, nemški in francoski politiki do Grkov, da bi šlo za politični, socialni in ekonomsko-finančni (četudi ne vojaški) zločin zoper človeštvo in človečnost? Zdelo se mi je, da ne manjka nobena nujna sestavina. Mnenja nisem spremenil. Kaj manjka odnosu svetovnih in evropskih velesil do ljudi, ki životarijo in umirajo v revščini, da bi šlo za zločin proti človeštvu in človečnosti? Menim, da ne manjka noben nujni element. Kaj manjka odnosu svetovnih in evropskih držav do ljudi, ki se z begom iz držav in regij, kjer divja vojna, nasilje, zverinsko pobijanje in/ali brutalno nečloveška morija, borijo za življenje, da bi šlo za zločin proti človeštvu in zoper človečnost? Tudi, ko gre za države in regije v Afriki? (Berimo tudi Videmškovo knjigo 21st Century Conflicts: Remnants of War(s), BookBaby, 2012).
Kaj manjka zločinu proti ljudem v Siriji, da bi šlo za zločin proti človeštvu in zoper človečnost? Pred dnevi se je že znanim, a v najboljšem primeru z ohlajevalno mlačnostjo sprejemanim dejstvom glede vojne ujme pridružilo še grozljivo obvestilo mednarodne človekoljubne organizacije, da je bilo v zadnjih letih v zaporih v Siriji trpinčenih, mučenih in zverinsko pobitih vsaj 15.000 (petnajst tisoč) ljudi. Nov zločin proti človečnosti in človeštvu? Kaj je z mednarodnim kazenskim pravom? Iluzija ali realnost? In z mednarodnimi sodišči za ta namen? Utopija ali še večja iluzija? Kaj pa naša kolektivna odgovornost – skoraj krivda? Ni to oprijemljiva realnost?
Spominjati se moramo in ne pozabiti: neprecedenčni nacistični zločin zoper človečnost je bil pogojen (po Arendtovi) z močjo, ki jo ima ideja o grozodejstvih nad človekom, z mitom o samoprevari in željo ljudi po podrejanju – Avtoriteti/Zakonu/Volji Fűhrerja/aktu države, z normalnostjo »zverinskih ravnanj« človeka, s naravnanostjo človeka k neupiranju grozodejstvom, s sodelovanju elitnega dela žrtev zločina zoper človečnost pri »popolni in dokončni rešitvi«, s pasivnostjo žrtev, z aktivnim sodelovanjem pri tem zločinu proti človečnosti drugih evropskih držav, s pasivnim sodelovanjem pri tem drugih evropskih države (z izjemo Danske in Švedske, deloma Bolgarije, pa tudi Italije), z vlogo cerkve, z zatiskanjem oči mednarodne javnosti pred indici in dejstvi o zločinu.
Ne smemo pozabiti niti na pomembno vprašanje kolektivne odgovornosti - politične in moralne, ne kazenske – naroda, politike in posameznika. Pa tudi ne na problem več ko le medlega procesa denacifikacije po vojni; skoraj polovična kontinuiteta istih ljudi v sodstvu in javni upravi po vojni, precej ravnodušen odnos naroda do vojnih zločincev in milost sodišč pri redko izrečenih kaznih za zločine med vojno.
Vselej ta izraziti mi in oni, jaz in drugi, vredni in nevredni, ljudje, nadljudje in podljudje.
Kdaj torej morilec (tudi po Arendtovi, str. 313-321) »krši pravo skupnosti«? Kdaj bi morali »preganjati te moderne državno nastavljene množične morilce, ker so kršili red človeštva«? Kdaj se je treba resnično zavesti, da »ni nič bolj pogubnega kot pa pogosta iluzija, da sta zločin umora in zločin genocida v bistvu enaka«?
»V sami naravi človeškega ravnanja je, da vsako dejanje, ki se je kdaj pojavilo in ostalo zabeleženo v zgodovini človeštva, potencialno ostane človeštvu še dolgo potem, ko je njegova aktualnost postala stvar preteklosti. Nobena kazen ni nikoli imela dovolj odvračilne moči, da bi preprečila nadaljnje zločine. Nasprotno, ne glede na kazen je ob prvem pojavu nekega zločina njegova ponovitev verjetnejša, kot pa bi bila sploh lahko možnost, da se prvič zgodi. Posebni razlogi, ki govorijo v prid ponovitvi nacističnih zločinov, so še bolj verjetni. Ob zastrašujočem ujemanju sedanje eksplozije prebivalstva z iznajdbo tehničnih naprav, ki bodo z avtomatizacijo velik del prebivalstva naredile odvečnega v smislu dela, z jedrsko energijo pa omogočile reševanje te dvojne grožnje z uporabo pripomočkov, ob katerih so Hitlerjeve plinske celice videti kot grobo stesane igračke kakšnega hudobnega otroka, bi nas moralo stresti od groze.
Bistveni razlog vsega tega je: vsak neprecedenčni primer, ko se enkrat pojavi, lahko postane precedens za prihodnost, za vse procese, ki se dotikajo zločinov proti človečnosti, moramo soditi po merilih, ki dandanes še vedno predstavljajo ideal. Če je genocid v prihodnosti dejansko mogoč, se nobeno ljudstvo na svetu … ne more razumno zanašati na to, da bo obstajalo še naprej, brez pomoči in zaščite mednarodnega prava.«
Kajti »težava pri Eichmannu je bila pav v tem, da mu je bilo podobno toliko ljudi, in da ti niso bili ne perverzni niti sadistični, da so bili, in so še vedno, strašansko in zastrašujoče normalni.« Zato je bila »takšna normalnost veliko bolj grozljiva kot vsa grozodejstva skupaj, saj je pomenila, da ta novi tip zločinca … svoje zločine opravi v okoliščinah, v katerih praktično ne more vedeti ali slutiti, da dela kaj narobe.«
In končno, »politika ni otroški vrtec; v politiki sta pokorščina in podpora eno in isto.«
Ne pozabimo, da ni dolgo od tega, ko je groza nasilja zaznamovala življenje tik za našo mejo. In nikar ne pozabimo »administrativnega zločina«, ki se je zgodil pri nas nad »Izbrisanimi.« »Pridni Slovenci si zatiskajo oči pred svojim zločinom v času zadnje balkanske vojne.« To se je lahko zgodilo, ker tudi za nas velja modus življenja v okolju »normalnosti črede kot pasivne apolitične združbe »dobrih ljudi«. Dobrih »po naravi«, v okviru intimnega nedelovanja (idiotes), in hkrati dobrih za administriranje uredb oblasti« (Darij Zadnikar, v spremni besedi h knjigi Arendtove). Lahko se je zgodilo v okolju, kjer je ob nastanku strank in nacionalne države »civilna družba skoraj v celoti zasedla oblast, ki za svoje početje ne čuti potrebe po drugi legitimnosti kot zgolj tisti, ki jo daje nacionalistična mitologija. Vzpostavil se je nasilno nem u-stroj nacionalne države, kjer je izbris »južnjakov«, pregon Romov, zapiranje migrantov itn. praksa, ki jo izvaja in tolerira velika večina »dobrih ljudi«.« Tistih podredljivih, ubogljivih, pridnih, nemislečih, nerefleksivnih, brez domišljije, brez politične imaginacije, nepremišljenih in nevednih, na katere cilja Arendtova in ki si z Eichmannom delijo »neobičajno normalnost.«
Zato je treba nesprejemljivosti in zločine ves čas »v javnosti«, z »javnim diskurzom« v javnem prostoru (kar je nekaj povsem drugega kot golo, ujeto, fabricirano in čredno »javno mnenje«) ščititi pred pozabo (javno delovanje »escrache«). V tem smislu je treba uresničevati »ljudsko pravico«, »direktno pravico«, »direktno pravo« - z dejanji uresničevati razpršeno moč skupnega delovanja ljudi. To je potem politika, obnova politike.
Tudi to vprašanje je smiselno: se nam grozote, vsaj podobne tistim v Siriji, ne morejo zgoditi? Seveda se nam lahko! Že jutri. Posebej v času tako osupljive tehnologiziranosti vojne in nasilja. In jedrske grožnje. Bi tedaj zahtevali zase – najprej za zaščito življenja in potem za zaščito osebnega dostojanstva - enako, kot pričakujejo tisti, ki bi danes in pred našimi očmi radi pre-živeli in ki niti ne postavljajo zahtev (četudi bi jih smeli), ampak si le želijo preživeti in na nas naslavljajo prošnjo milosti za golo preživete, mi pa jih tako neradi slišimo in jim te želje v milostni prošnji skoraj ne želimo uresničiti? Bi nemara zahtevali in pričakovali več? Zakaj? Ker gre za nas in smo to mi? Kdo smo mi? Kaj in kakšni smo? Razen, da smo, kot se zdi, večinoma »nepripravljeni« (parafraziram Arendtovo), »da bi svet delili z drugimi«, onimi, tujimi, ki jih nimamo za »nas same« in »naše« ali nam dovolj podobne, ampak jih imamo za »one druge«, »tuje«, preveč drugačne, ki nam že samo zato, ker niso »mi sami«, niso po godu – tako zelo, da se že samo zaradi tega počutimo prestrašeno ogrožene. A če ne želimo »sveta deliti z drugimi« in si lastimo pravico odločanja, kdo lahko v našem okolju živi z nami, kako bi lahko potem od kogarkoli pričakovali, da bo svet želel deliti z nami? Še posebej tedaj, ko bo neki »drugi« v položaju, podobnem našemu sedaj, mi pa v podobnem položaju, kot je sedaj in po naše »nas domnevo ogrožajoči drugi«?
Roditi se morata »spoznanje in zahteva.« Za naše moralno sebstvo gre, v funkciji človeštva in človečnosti. Najprej, vselej in končno. Moralna drža pa je vselej drža »skrbi za drugega«. Ne glede na vzajemnost ali recipročnost.
»'Pripravljen sem umreti za drugega' je moralna trditev. 'On bi moral biti pripravljen umreti zame' očitno ni… Pripravljenost žrtvovanja za druge mi nalaga odgovornost, ki je moralna prav zaradi moje privolitve v to, da se ukaz, naj se žrtvujem, tiče zgolj in samo mene… Biti moralna oseba pomeni, da sem varuh svojega brata. Toda to pomeni tudi, da sem jaz varuh svojega brata, ne glede na to, ali moj brat gleda na svoje bratske dolžnosti na enak način kot jaz; in da sem jaz varuh svojega brata, ne glede na to, kaj moji bratje, pravi ali zamišljeni, delajo ali lahko naredijo… 'Jaz sem za Drugega' pomeni, da se Drugemu izročim kot talec. Prevzamem odgovornost zanj… Moja odgovornost je brezpogojna.«
(Zygmund Bauman, Postmoderna etika,
Znanstvena založba filozofske fakultete, 2016)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
