Požri solze
vase
tam je samo še razpadanje.
Zberi okruške
svojih sanjskih gradov.
Minevanje
jih je zaznamovalo.
Zberi jih.
Dovolj bo
za grob.
(Mila Kačič, Minevanja)
Resnično veliko govorimo o otrocih. Nekateri imajo vsega preveč, drugi pa živijo v pomanjkanju, pa ne le materialnem, ampak tudi brez topline objema, prijaznosti, razumevanja in družinske sreče. Prvo je še mogoče nadomestiti, drugo pa veliko težje, včasih kar nemogoče.
Poznamo dobrodelne akcije, botrstvo ter odvzeme in namestitve otrok v rejništvo, posvojitve. Toda otroci, ki jim je pravo otroštvo na neki način ukradeno, se težko znajdejo, kajti vzgoja poteka od rojstva naprej. Tu so zamude prevelike, saj pogosto živijo v krutih razmerah, polnih nasilja, v svetu mamil, alkoholizma, porušenih idealov. Iz gnezda odidejo ranjeni in za vedno zaznamovani. Pravimo, da podedujejo status nasilnika ali žrtve, saj se ta pri njih ponovi in jih skoraj nikoli v celoti ne obide. K sreči država njihov položaj spremlja in se odziva, vendar jim dolgi in neprimerni postopki prinašajo tudi agonijo. Žal jo pogosto povzročajo prav njihovi najbližji »v imenu ljubezni«. Celo izvedenci težko odkrijejo hude manipulacije enega od staršev. Ta trdi, da želi otroku najboljše. Otrok mu pritrjuje – toda kako naj ve, kaj je zanj najboljše, kako naj ravna, ko pa ne pozna resnice? Otrok ni in ne more biti kriv. Ni predmet, ki se ga lahko prestavlja sem in tja.
Za starejše ni botrstva, izvedenstva in celo postopkov. Navadno trpijo tiho in skrivoma. Ne upajo povedati na glas, ne želijo prijaviti in nič se ne spremeni, ker se preprosto ne more.
Živo se spominjam primera izpred let. Na Beli obroč Slovenije sem prejela anonimno prijavo nasilja nad starejšo gospo, ki je živela s sinom. Prav ta naj bi jo pretepal. Takoj sem se odzvala in pisala pristojnemu centru za socialno delo. Gospo so nemudoma obiskali, vendar je odločno zanikala, da bi bil sin do nje nasilen. Niso je mogli prepričati, da nasilja ne sme dopustiti in lahko sina prijavi, oni pa ji bodo pomagali. Ničesar ni sprejela. Ker je bila prijava anonimna, nisem mogla nikomur odgovoriti. Čez čas je prispela nova, veliko hujša. Poslali so jo vaščani. Spet anonimno. Gospo naj bi vinjeni sin tako hudo pretepel, da je imela zlomljeno nogo. Spraševali so me, zakaj se ne odzivam. Spet so jo obiskali socialni delavci, a se je zelo razburila in jih prepričevala, da je le padla in naj jo vendar pustijo pri miru. Kako reagirati v takih primerih? Kako učinkovito pomagati, če odrasli noče ali si ne upa?
O tej in drugih zelo aktualnih temah smo govorili na srečanju s predsednikom Zveze društev upokojencev Janezom Sušnikom in njegovo ekipo. Dotaknili smo se vse večje revščine, ki pesti mnoge starejše. Povezana je z nizkimi pokojninami in odvisnostjo od drugih, predvsem otrok. Tudi ti so pogosto brezposelni in živijo od socialnih transferjev, zato bi mnogi radi s starši »delili« pokojnino. S starostjo pridejo bolezni in skrb za ohranitev ali vrnitev zdravja. Dolge čakalne dobe nikomur ne prizanašajo. Denar dobiva pravo podobo in veliko vrednost. Če bi ga imeli, pravijo in objokujejo boljše čase, ko so še lahko delali in skrbeli zase.
Pred kratkim so tistim, ki za štirideset let delovne dobe dobivajo pokojnino, nižjo od 500 evrov, obljubili, da bodo dobili vsaj ta minimum. Spremembe smo doživeli tudi na področju obremenitev nepremičnin, če in ko bodo ljudje dobivali varstveni dodatek. Seveda le za nepremičnine, katerih vrednost ne presega 120.000 evrov. A kdo dobiva dodatek, njegovo premoženje pa je večje od tega zneska? Seveda je treba še preveriti, ali jih zmorejo preživljati otroci. V časih, ko so mnogi mladi brez služb in dohodka, je pogosto prav nasprotno. Onemogli starši ostajajo doma in pomagajo odraslim otrokom, tako kot pred leti, ko so kot starši skrbeli zanje v njihovih otroških letih. Koliko je takih, ki bi radi živeli v domu starejših občanov, pa ne morejo, in kako zanje izvedeti?
Vse več starejših ogroža demenca. Kako priti do oseb, ki jih zapušča spomin, in so prepuščeni na milost in nemilost najbližjim, saj so zaprti med štiri stene? Kako pomagati tistim svojcem, ki ne morejo verjeti, kakšne hude spremembe so doletele starše? Kako o težavah obvestiti vse bančne uslužbence, da bi osebi, ki na pogled deluje povsem normalno, lahko odklonili dvig visokega zneska? Takih in podobnih preizkušenj je veliko tudi za ljudi v drugih poklicih, ki se z dementnimi osebami srečujejo vsak dan ali le občasno. Zagotovo je najprej nujno poznati demenco in imeti znanje za pomoč. Veliko znanja. Ponuja ga slovensko združenje za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija. Z njimi bomo v prihodnosti izpeljali nekaj dobrih projektov.
Posebno vrednost ima tudi humanitarni program Zveze društev upokojencev Slovenije z naslovom Starejši za starejše. Zagotovo vrstnike najlažje razumejo, se z njimi družijo in jim pomagajo starejši. Hvalevredno. Odličen primer dobrega medgeneracijskega sodelovanja.
Seveda pa so starejši lahko tudi lahek plen goljufov, ki se dobrovernežem predstavljajo na zelo različne načine. Ko vstopijo v njihov dom, ne skoparijo s ponudbami in jim običajno uspe in dobijo denar. Včasih je konec tudi hujši: izsiljevanje, rop, poškodbe, celo uboj ali umor žrtve. Žal spet v zadnjih dneh.
Svet postaja vse bolj okruten, in če smo doslej le v krvavih filmih videli morilca vleči truplo v vreči do smetnjaka, se danes to dogaja celo pri nas. Da, v našem obmorskem mestecu. Do nasilja za štirimi stenami smo vse preveč tolerantni in o njem spregovorimo šele, ko se zgodi nekaj zelo hudega. Takrat priznamo, da je bilo na drugi strani zidov marsikdaj res glasno.
Pa ne le to, nasilje dobiva še hujše oblike. Mladi storilci so ga pripravljeni celo 23 minut snemati in predvajati na družbenih omrežjih, četrtina Slovencev pa skoraj ves dan gledati. Vzroki? Zagotovo jih je veliko. Že otroci so cele dneve tako rekoč priklopljeni na vse mogoče mobilne naprave, na katerih igrajo neusmiljene igrice, v katerih grozijo in pobijajo. Njihove žrtve potem oživijo in »igra« se lahko začne znova. Ni težko predvidevati, kako to doživljajo in kaj to pomeni za njihov razvoj. Nekateri starši jim kljub temu zaupajo, drugi morda ne, vendar nimajo časa zanje in znanja za nadzor. Imajo pa seveda pred njimi mir, ki jim ga prinašajo prav ti moderni aparati. Ali se tega zavedajo, ko jim jih na veliko kupujejo in podarjajo? Ali vedo, kaj njihova mladež gleda, všečka in vneto spremlja, celo ponoči? Pritegnejo tudi vse vrste resničnostnih oddaj, v katerih ne manjka kletvic, zlasti verbalnega nasilja, golote, seksa, pijače, cigaret in podobnega.
Mnogo je tudi spletnih prevar, kraj identitete in izsiljevanja, do katerih pripeljejo neprava nova prijateljstva. Marsikdaj ni jasno, kdo je v resnici oseba na drugi strani računalnika, in presenečenje je lahko kruto in ima posledice.
Ali je to svet jutrišnjega dne - svet, v katerem se hitro lahko znajde tudi naša mladina? Je še pot nazaj? Je splet res prostor naše realnosti, v katerem je dovoljeno skoraj vse? Smo pripravljeni plačevati tolikšno ceno? Danes so morda na spletu ožigosani drugi, jutri pa smo lahko mi. In takrat nas bodo všečki zelo motili.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
