Bojevnik luči nikoli ne hiti,
čas deluje v njegov prid;
nauči se obvladovati svojo nepotrpežljivost
in se s tem izogne nepremišljenim dejanjem.
Ko začne hoditi počasi, opazi,
kako odločen je njegov korak.
Zaveda se,
da je del odločilnega trenutka v človeški zgodovini
in da mora, če želi spremeniti svet,
najprej spremeniti sebe.
Zato pomni besede Lanze del Vasta:
"Revolucija zahteva svoj čas."
Bojevnik nikoli ne čaka,
da obrodijo sadovi,
ki še niso dozoreli.
(Paulo Coelho)
V noči po sprejetju novele Zakona o tujcih smo v snegu pred parlamentom videli rdeč zapis Ni vsaka kri rdeča in poleg narisan kljukasti križ. Ugibali smo, zakaj, kdo, kaj besede sploh pomenijo. Pojasnili so kar anonimni pisci sami: v opomin proti sprejetju novele.
Časi niso lahki in so povsem nepredvidljivi, kar je zelo ugodno za ekstremna razmišljanja. Mnogi se sklicujejo na korist množic, predvsem domačih. Veliko jih je. Nekateri so še tiho. Toda čutiti je nemir, uporništvo, besedne "vojne".
Novi ameriški predsednik v prvih dneh svoje vladavine z velikim zanosom podpisuje. V dokaz resničnosti medijem kaže svoj podpis - velik, odločen, poln strmih, visokih in ostrih linij. Izziv za grafologe.
Govori o veliki Ameriki, zaposlitvah, zidu, obljublja izgon nesprejemljivih, drugačnih in tujcev. Ljudje, ki so proti, zborujejo, a sledijo le novi podpisi. Ali ti Ameriki in vsem njenim ljudem res prinašajo rešitev? Morda spet le nekaterim. Adut mnogih je orožje, ki rožlja v tovarnah in zunaj njih.
V preteklosti so tudi pri nas in širše divjale vojne vihre nepredstavljivih razsežnosti in desetine milijonov mrtvih so bile neme priče tedanjih strahot.
Tudi danes ne mine dan brez poročanja o spopadih. Ljudi ni težko prepričati, kako sovražni so sosedje, kako nesprejemljiva je njihova vera, kako necivilizirani so pripadniki drugega naroda. Da ne omenjamo gospodarskih teženj po prevladi ali uničenju vsakogar, ki nam je napoti. In vedno nam je kdo.
Zavračanje drugačnih se kaže v obliki diskriminacije, ksenofobije, nestrpnosti, antisemitizma in rasizma. Diskriminirani so v svoji okolici na svojstven način izolirani, ožigosani, živijo drugačen in za večino nesprejemljiv življenjski slog, v zdravju škodljivih razmerah, nimajo resničnih možnosti participacije, dobivajo najslabša dela ali sploh ne, ko delodajalci izvedo za njihovo osebnostno pripadnost. Tudi verska pripadnost vodi v zavračanje ali diskriminacijo. Danes je verska raznolikost pogosto razlog za nestrpnost ali celo vojne konflikte. Kje so medverski dialog, sodelovanje, medsebojno spoštovanje in priznavanje različnosti? O njih vendar govorijo tudi vere in njihovi vidni voditelji. Zelo glasen, a preslišan je celo papež.
Predsodki in strah nam ne dovoljujejo dialoga, sodelovanja in medsebojnega spoštovanja. Izhoda ne bomo našli v izobčenju in izolaciji, temveč v strpnosti in razumevanju.
Antisemitizem je svojevrstna kombinacija predsodkov, ksenofobije in nestrpnosti do Judov. Manifestacijo sovraštva do Judov je najbolj izrazila nacistična ideologija rasne čistosti. V taboriščih je umrlo pol milijona Romov in šest milijonov Judov. O neizmernem trpljenju Romov se je premalo govorilo.
Sama sem v prejšnjih dveh letih obiskala dve taborišči: Auschwitz leta 2015, ko sem bila tam z drugimi evropskimi varuhi, in Mathausen lani kot predstavnica Slovenije, ko sem poleg nagovora z delegacijo položila tudi venec. Spominov nanju z ničimer ni mogoče izbrisati. Ostanejo za vedno. Prav bi bilo, da bi ju obiskal vsakdo, ki kakorkoli dvomi, da ni bilo tako hudo. Kako lahko pozabiš otroška trupelca, lase, cele kupe osebnih predmetov, kovčkov, ki so potovali le v eno smer, grozljive prhe, kurilnice ljudi, dimnike, sobe za poskuse in mučenje ...?
Kako nevaren je občutek večvrednosti, kažejo tudi območja nekdanje Jugoslavije, zlasti Srebrenica. Njenih učinkov nikoli ne bo mogoče izbrisati ali zmanjšati. Zaman se sprašujemo, ali storilci kdaj odgovarjajo in kako. Mnogi ne in sledijo velika razočaranja. Pa tudi če so kaznovani, kaj sploh pomeni nekaj kaznovanih, ko pa je bilo mrtvih, zverinsko pobitih, posiljenih na tisoče?
Prejšnjo nedeljo sem v Centru urbane kulture Kino Šiška videla ganljiv nastop mladih in filme o trpljenju z izpovedmi in pripovedmi ljudmi, ki so preživeli taborišča, danes pa imajo osemdeset, devetdeset let. Vsem je skupna želja, naj se nikoli ne ponovi. Tudi slavnostnemu govorniku dr. Tonetu Kregarju, ki je spomnil: “Za statističnimi številkami se skriva prav toliko pretresljivih človeških usod, ki jih je dosti težje ubesediti. Si je sploh mogoče predstavljati stisko in bolečino na primer slovenske kmečke ženske iz Šaleške ali Savinjske doline, ki so jo avgusta 1942, v času najhujšega okupacijskega nasilja na Slovenskem, potisnili na vlak, potem ko je pod streli v celjskem Starem piskru izgubila moža in sina, mladoletne otroke pa so ji pravkar odtrgali od prsi. In njeno grozo ob prihodu na z žico obdana močvirnata šlezijska polja, pa ob pasjem laježu, kričanju in zmerjanju ter vonju in dimu gorečih trupel. Najhujše pa jo je šele čakalo."
Dodal je, da z minevanjem časa intenziteta pomnjenja usiha, zato je toliko bolj pomembno, da zgodovine ne pozabimo in jo podajamo novi generaciji na način, ki ne zbuja odpora, torej s spodbujanjem kritičnega, celovitega in kolikor mogoče objektivnega odnosa do nje. Predvsem zato, da bi jim pridobljeno vedenje o preteklosti pomagalo pri razumevanju sedanjosti in soočanju z njo.
Holokavst ali genocid zagotovo lahko preprečimo. Za to smo odgovorni vsi. Pravočasno lahko ustavimo bohotenje medetičnega ali medverskega sovraštva ali nestrpnosti do tujcev. Še bolje je, da ustvarjamo takšno družbeno ozračje, ki ne dopušča rasti skrajnih ideologij večvrednosti. In to pravočasno, saj je hitro lahko prepozno, o čemer priča zgodovina.
Resnica je hči časa.
(Rimski pregovor)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
