Sicer nezamenljivi posamezniki pa so v svojih vlogah zamenljivi. 'Nekakšna odgovornost' zato izhaja samo iz njihovih vlog. Če sploh. V uniformah in uniformnosti so si potem, po poklicih in položajih, strašljivo podobni. In v tem ni ničesar več osebnega. V vlogah zavračajo sleherno odgovornost onkraj, zunaj vlog. Tudi svobodo ravnanja. Četudi kot posamezniki zase terjajo prav možnost svobodnega odločanja in svobodo odgovornosti. Iščejo kakršnokoli zunanjo avtoriteto, da bi se skrili zanjo. Da bi nanjo v celoti prenesli odgovornost. In jo najdejo. Tudi, ali še posebej sodnice in sodniki – v heteronomni in objektivizirani zakonodaji in paragrafih. Še raje v procesnih kot materialnih formaliziranih pravilih. To je v najboljšem primeru le vsiljena in heteronomna etika, ki se maskira v moralo, medtem ko igra Zakon. Gre za popolno razosebljenost, razčlovečenost in totalno moralno krizo. In ni več nobene presoje, nobenega mišljenja, nobene umnosti, nobene skrbi za drugega, ki je edina prava moralna drža. Itd… (po Zygmundu Baumanu, Postmoderna etika).
Sprašujem se, koliko pravnic in pravnikov namenja pozornost vprašanju in problemu ne-odgovornosti odločevalcev, predvsem uradnikov in oseb na sodniški funkciji, za svoje odločitve. Razprava o tem (objavljena v treh oblikah zapisa > videoposnetek razprave) se je odvila na letošnjih Dnevih slovenskih pravnikov. Sprašujem se tudi, koliko sodnic in sodnikov o tem razmišlja in razpravlja – kot o problemu. In koliko je med njimi primerov samokritične in avtorefleksivne analize tistega, kar je na dogodku o tem dejal, že pred tem pa večkrat zapisal vrhovni sodnik, predstavnik sodniške suverenosti in odličnosti. Je bilo takšne pozornosti več ali manj od sicer osupljivo maloštevilnih primerov redno-sodniškega sklicevanja na ustavo, njene komentarje, analize in pojasnila ustavnopravnih razsežnosti posameznih pravnih vprašanj, ali na pravoslovno literaturo o elementarnih pravnih tematikah, kot so svoboda izražanja, pravica do zasebnosti, zaščita osebnega dostojanstva ali ustavna načela pravnosti, socialnosti in demokratičnosti? Ne sprašujem se (več), zakaj se to ne počne. Pomembno pa se mi zdi spraševati, kako to spremeniti? In kako priti do univerzalnega pravniškega razpravljanja, do misleče in razpravljajoče ustavne in pravne države?
V tem oziru in v takšnih okoliščinah se mi tudi zdi še pomembneje javno in glasno prikimati napovedim ali uvedbam tistih sprememb sodne politike, ki so očitno primerne in dobrodošle. Uvedba snemanja sodnih obravnav, seveda ne prav vseh in ne vselej – s stvarno utemeljenimi izjemami torej-, se mi zdi zadeva, vredna podpore. Razumem jo kot odraz sprevidenja na pristojnem ministrstvu in v sodni veji oblasti, da so kakovostne izboljšave sodne politike in sodniške kulture (miselnosti, filozofije, etike in tehnike/načina vodenja obravnav) prisiljujoča nujnost. Predvsem v smeri -znatno- večjega prevzemanja osebne odgovornosti nosilcev sodniške funkcije za kakovost njihovega sojenja in sodnih odločitev. Ne za tiste osebe na sodniški funkciji, ki so v tem oziru že primer odličnosti in zgled, ampak za tiste, ki to niso. Zatorej v funkciji zagotovitve in zaščite ugleda, avtoritete in odličnosti sodne veje oblasti kot takšne. Vselej gre prav za to.
Slikovno in video snemanje v posameznih ali določenih sodnih primerih seveda ne pomeni, da to »mora« veljati za vse obravnave pred sodišči in v vseh sodnih postopkih. Vselej je treba stvarno, preverljivo in odločno razlikovati med video beleženjem sodnih obravnav v funkciji nadzora javnosti nad delom sodišč, postopkovne transparentnosti, postopkovne pravilnosti in osebne strokovne odgovornosti sodnic in sodnikov (javni interes) na eni strani in zvedavostjo javnosti, spektakolarizacijo sojenj in novim tv-zabavljaštvom, podobnim prenosom večjega dela dogajanja v parlamentu, na drugi strani. Strokovni, zdravorazumski, poklicno etični in nenazadnje moralni kriteriji so potrebni tudi za presojo tega vprašanja – predvsem od primera do primera.
Zelo pomembno pa je, da se ne spregleda očitnega in pomembnega elementa protiustavnega kršenja temeljnih pravic strank v sodnih postopkih, ki se že leta odvija pred našimi očmi in sem na to že večkrat opozoril: nemudoma je treba prenehati s protiustavno prakso, da novinarji oziroma snemalci snemajo udeležence sodnih, predvsem pa kazenskih obravnav in zlasti obtožence, kadar ti očitno, jasno in nedvoumno izrazijo željo, da se jih ne snema. Prepogosto se dogaja, da novinarski snemalci dobesedno silijo s kamerami v obraze obtožencev, tudi ko si ti zakrivajo obraz. To mora biti pravno popolnoma nedopustno! Vsaka stranka sodnega postopka je nosilec ustavnih pravic in svoboščin, vključno s pravico do zaščite zasebnosti in osebnega dostojanstva. Še zlasti pa obtoženci in priče. Oseba s tem, ko pred sodiščem nastopa kot obtoženec, ali celo kot priča, ne izgubi in ne sme izgubiti pravne zaščite ustavnih pravic – in to samo zato, ker nastopa pred sodiščem v tej vlogi. (O tem sem podrobneje pisal v knjigi Svoboda izražanja, 2007). Le kako lahko sodnice in sodnici takšno početje dopuščajo in ravnajo, kot da tega – kar nenazadnje sodi v korpus temeljnega znanja o minimalnih standardih pravne zaščite ustavnih pravic in njihovega razumevanja - ne vedo in ne razumejo?
To je še težje razumeti, če sodnice in sodniki hkrati ne dovolijo, da bi se lahko posnelo tudi njih, ali se temu zelo upirajo. Res je, da pri sojenju nastopajo v »vlogi«, da predstavljajo sodno vejo oblasti. In res je tudi, da so nosilci pravne zaščite pravic, integritete, avtoritete in ugleda kot predstavniki/ce sodne veje oblasti in kot osebe. A nobenega stvarno utemeljenega razloga, še manj pa prisiljujočega pravnega razloga ni bilo pojasnjenega, da bi bilo snemanje obtožencev in drugih strank v sodnih postopkih vselej dovoljeno, snemanje oseb, ki sodijo, pa generalno prepovedano.
A naj se ne zgodi le ta novost. Ne gre prezreti, še manj pa zanikati očitno prisiljujočo nujnost vsebinskih sprememb v postopku izbire sodnic in sodnikov, pa tudi v postopku njihovega ocenjevanja in odločanja o napredovanjih. Sedanja politika, praksa in etika so v tem oziru nevzdržne. Ta teza je bila prepričljivo, predvsem pa iskreno, dobroverno in dobronamerno utemeljena na omenjeni portoroški razpravi, podkrepljena pa s predlogi, kako to storiti.
Tudi predloga ministra za pravosodje, da se vendarle sistemsko izdela in izvede projekt »šole za sodnike« ne gre kar odriniti z razpravne mize. Nasprotno, v obrisih, ki so mi znani, se mi zdi dobroveren in konstruktiven, kulturno smiseln in strokovno verodostojen, predvsem pa stvarno utemeljen.
Na mestu se mi zdi tudi okrepljeni razmislek o prenehanju uporabe sintagme »sodba v imenu ljudstva.« O tem so pravniški kolegi že pisali v strokovnih publikacijah.
Apeliram tudi na prepoznanje potrebe po kritičnem, odgovornem in konstruktivnem razpravnem premisleku o spremembi oblike in vloge porotništva pri sojenju. Na temelju izkušenj, opazovanj in pogovorov s kolegi zaključujem, da sodelovanje porotnic in porotnikov pri sojenju nima funkcije, ki bi jo – deklarirano - moralo imeti, še manj ima funkcijo, ki bi jo lahko imelo. Pravniški kolega, odvetnik, mi je v teh dneh na to temo odpisal takole:
»Kot pravnik, ki se soočam z delovnim pravom, sem prepričan, da porotniki v več kot 50 % primerih sploh ne poznajo vsebine spisa. Na delovnih sodiščih pa se pogosto celo zgodi, da se senat zamenja, novi porotniki pridejo in ob začetku nove obravnave sodnica vpraša, ali bomo prebrali ves spis, nato pa sledi sklep, da se listine ne berejo in se kar tako štejejo za prebrane. To v praksi pomeni, da porotniki le nekritično in pasivno podležejo navodilom sodnice. Če pa predsednica senata slučajno ne uspe prepričat porotnika, pa je že kar običaj, da tega porotnika sodišče niti ne vabi več na obravnave, oziroma čim bolj redko... Zamenja se tudi senat na naslednji obravnavi... V čem je potem sploh smisel takega sojenja, češ da ima porotnik glas?! V bistvu nima nobenega glasu, zakaj potem sploh imamo poroto?«
V pismu, ki ga je nedavno na enem od kazenskih sodišč sodnik porotnik naslovil na predsednika sodišča kot svojo odstopno izjavo, pa lahko beremo naslednje:
»Odstopam zato, ker sem ugotovil, da ne morem več opravljati to odgovorno funkcijo sodnika porotnika na način in v pogojih, kot sem to doživel na obravnavah lani jeseni v zadevi XY. Kar sem doslej opazil, sem nad sodiščem zelo razočaran.
Že na prvi obravnav se novi člani senata nis(m)o predstavili, kot bi se to spodobilo za sodni senat. Nato so nas morali opozoriti odvetniki obtoženih. Nismo prejeli niti obtožnice, kot da smo sodniki porotniki zgolj »figov list« pri obravnavi in sodbi. Tudi na to so opozorili odvetniki obtoženih.
Predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik v članku »Vloga sodnika porotnika se zmanjšuje, ne pa tudi pomen« pa sicer pravi: «Porotniki se sicer ne prebijajo skozi celoten spis, temveč jih z vsebino seznani predsednik senata. Vloga sodnikov porotnikov z vidika pristojnosti ostaja enaka. Ne glede na to, da niso po poklicu sodniki, odločajo o vseh vprašanjih, tako dejanskih kot pravnih, in so v tem smislu enakopravni predsednikom senata.«
Meni je nesprejemljivo, da samo predsednik senata vodi obravnavo, to je, da je edini ki komunicira z prisotnimi deležniki, pri tem se še sam trudi z listinami, kar ga zelo obremenjuje in po nepotrebnem zvišuje napetost obravnave, pri čemer pa sosodnik le povsem tiho in mirno sedi in posluša, ko se kolega trudi.
Moti me, ker se pri razpravah obvezno ne uporablja mikrofone, da bi se lahko bolje slišala razprava in ne bi prihajalo do konfliktnih situacij, zaradi nesporazumov iz razloga slabe slišnosti.
…
Moti me, da tožilstvo samo ne selekcionira dokaze, ki jih je pridobila policija, kar je vendar njihova strokovna funkcija in pristojnost, ne pa, da se ogromno dragocenega časa porabi za predstavitev in obravnavo ogromnega števila dokazov, ki jih je zbirala policija, a v njih ni povezave z obtožnico. To je ogromen strošek in motnja učinkovitosti.
Zelo me moti in je lahko usodno za zmoto oz. obsodbo, ko so dokazi za obtožbo predvsem prisluhi, pri čemer nastopi problem kriterija, kdo jih lahko oz. sme ocenjevati, posebno slabo slišne prisluhe. Menim, da je to resen problem, ki je lahko usoden za obtoženca in tudi za kvaliteto sojenja …
Nesprejemljivo pa mi je to, da je na zadnji obravnavi odklonil odpravo pripora vsem obtoženim, katerih odvetniki so podali predlog za odpravo pripora, obtoženi pa so že krepko več kot leto v priporu. Vsi ti so prosili za odpravo pripora ali vsaj nadomestilo s hišnim priporom. Senat pa je to prošnjo odklonil z večino, 4 za odklonitev, le 1 za ugoditev, to sem bil jaz. Večina je sledila predsednici senata, ki je odklonitev predloga med drugim utemeljevala: »Saj se vidi in je očitno, da so se ukvarjali z drogo in bodo obsojeni, zakaj bi se jih usmilili in jim odpravili pripor… In zakaj bi se še mi (senat) osmešili, ko bi jim ugodili, ko pa jim je, par dni nazaj, drugi pristojni senat že avtomatsko podaljšal pripor….«
Zgrožen sem in prizadet, strah me je postalo, ko vidim, kako lahkotno se napačno sklepa, in to ob dejstvu, da še ni opravljena niti ocena dokazov. Kar sem jaz videl oz. poslušal dokazov , niti eden še ne potrjuje obtožnice. Ne morem sodelovati v takih postopkih, ko poslušam kolege senata, češ da »dokazi niso ravno potrebni, saj se vidi, da so obtoženi storilci«
Prepričan sem tudi, da je način kandidiranja in imenovanja sodnikov porotnikov, ko velja pri sojenju, da je vloga sodnikov porotnikov z vidika pristojnosti enakopravna predsednikom senata, povsem neustrezna in verjetno protiustavna. Menim, da bi morali državljani na volitvah izbirati sodnike porotnike ali vsaj kandidate za sodnike porotnike. Le tako bi dobili odgovorne sodnike porotnike in povečali zaupanje v sodstvo. Sedanji način izbiranja sodnikov porotnikov pa je pravi posmeh odgovornemu in pravičnemu sodstvu, ki ga potrebuje pravična demokratična država oz. državljani.«
Koga to, kar bi nas tudi moralo zelo zanimati, sploh zanima?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
