Kako nekdo živi, je navsezadnje ena od pravic,
ki je ostala posamezniku –
kadar in če ima priložnost,
da lahko izbira.
(Alice Walker)
Mesečni prag tveganja revščine je bil leta 2015 za enočlansko gospodinjstvo 617 evrov neto, za gospodinjstvo dveh odraslih 925 evrov in za dva odrasla ter dva otroka 1295 evrov.
Pod pragom tveganja revščine je tako živel že vsak 7. prebivalec. Največ je bilo upokojencev (27,2 odstotka), sledili so brezposelni (22,6 odstotka), delovno aktivne osebe (8,8 odstotka), mladoletni (18,8 odstotka) in drugi (12,6 odstotka).
Revščina ogroža predvsem ženske. Še posebej tiste po 64. letu. Delež oseb, ki so živele v najslabšem položaju, je bil najvišji v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov.
Kako bi to razložili?
Na revščino kaže vse več pripovedi ljudi, ki živijo v njej ali so ji blizu. Seveda pa ne potrebujejo le potrditve stanja, ki je nesporno, temveč rešitve. Na potezi je država z institucijami, ki jo morajo udejanjati kot socialno. Želijo vedeti, kdaj bo revnih manj, kaj bo narejeno za njeno zmanjšanje ali odpravo. Zakaj morajo otroci deliti usodo revnih staršev? Ali nimajo starejši dovolj že tegob, ki jih prinese starost sama po sebi?
Obljubljeno zvišanje najnižjih pokojnin za 40 let delovne dobe in odprava blokad na premoženju, če ljudje prejemajo varstveni dodatek, sta zagotovo minimalni, a dober prispevek pristojnega ministrstva in vlade. Mnogi zanju sploh še ne vedo in vsaj nekateri verjetno tudi ob uveljavitvi ne bodo, razen pri pokojninah, če se bodo res zvišale.
V Statopisu 2016 je podatek, da je bilo lani 60.312 prejemnikov storitev dolgotrajne oskrbe, kar pomeni, da je skoraj vsak šesti prebivalec Slovenije, starejši od 64 let, prejemal vsaj eno storitev ali en prejemek v okviru sistema dolgotrajne oskrbe. Delež tistih, ki so te storitve prejemali v institucijah, je bil nekoliko višji od deleža tistih, ki so jih prejemali doma. Tu so zelo zanimivi podatki o izdatkih za socialne prejemke po področjih socialne zaščite. Redko kdo jih pozna, so pa precej visoki. Tako je bilo za programe socialne zaščite v letu 2014 namenjenih 8,991 milijarde evrov, tekoči izdatki za zdravstveno varstvo so znašali 3,189 milijarde evrov, za brezposelnost pa 268 milijonov. Država torej rešuje mnoge kategorije najrevnejših. Toda pod pragom revščine so tudi skupine ljudi, ki trdo delajo, pa ne zmorejo preživeti brez dodatne, predvsem humanitarne pomoči. Vedno znova se sprašujemo, kaj bi brez dobrih ljudi, ki nenehno prispevajo za otroke, za operacije v tujini, za šolske potrebščine in počitnice na snegu ali morju in podobno. Prav je, da nas dobrota tako povezuje, a nekateri menijo, da je to izkoriščanje dobrodelnosti.
Stanje se v državi glede na mnoge napovedi in kazalnike izboljšuje in lahko upamo, da bo bolje. Toda svet se nevarno obrača v smer brezdomstva milijonov ljudi, ki iščejo rešitev v boljšem svetu. Prav tako nikoli ne vemo, kaj bodo prinesli novi svetovni voditelji, ki znajo tudi groziti in ogrožati.
Zanimiva je statistika o stanovanjskih razmerah v letu 2015. Tako je 94 odstotkov gospodinjstev imelo dovolj svetlo stanovanje, 98 odstotkov jih je imelo TV, 76 odstotkov računalnik, 93 odstotkov ogrevano stanovanje, 83 odstotkov osebni avtomobil, 99 odstotkov pa tudi telefon.
Če gledamo le odstotke, bi rekli, da večina živi v svetlem in ogrevanem domu, je pa seveda vprašanje, ali to zmore tudi plačevati. Dolg se običajno povečuje, mnogi ljudje se ne zavedajo, da neodpiranje pošte ne pomaga, saj nekega dne na vrata potrkajo rubežniki. Takrat je navadno prepozno, pa čeprav se kdo usede na plinsko jeklenko in grozi. Ugotavljamo, da nekateri pomoči ne iščejo, ko imajo še minimalne dolgove, temveč šele, ko postanejo zanje astronomsko visoki. Del krivde je lahko tudi na socialnih službah, ki nimajo časa za pogovore z ljudmi in seznanitev z vsem, kar bi socialni delavci morali vedeti, saj večino časa delajo na računalniku in ne z realnimi ljudmi, čeprav jih ti zelo potrebujejo. Zato nestrpno čakamo na modernizacijo oziroma reorganizacijo centrov za socialno delo, ki jo je obljubila ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Vsekakor je nujna.
Na stanovanjskem področju je na ravni države treba sprejeti sistemske rešitve, da se ne bo več dogajalo to, čemur smo priča zdaj. Država s prstom kaže na občine, da je v njihovi pristojnosti skrb za stanovanjsko oskrbo občanov; občine pa se izgovarjajo na državo, ki jim nekritično jemlje sredstva tudi z zmanjšano povprečnino. Ljudje so tudi zaradi neaktivnosti pristojnih prepuščeni ulici, poteptano in prizadeto je dostojanstvo mnogih družin, na preizkusu so Ustava Republike Slovenije in mnogi mednarodni dokumenti, ki smo jih velikodušno ratificirali in uzakonili. Če bi se oprli le na statistiko Varuha človekovih pravic, bi sklepali, da je stanovanjska oskrba odlična. Utemeljenih pobud namreč ni, vendar seveda ne zaradi tega, ker problemov ne bi bilo, temveč zato, ker statistika obravnavanih primerov ne izkazuje utemeljenosti v smislu morebitne konkretne kršitve zakonodaje s strani organov oblasti. Težava pa je večplastna in zahteva takojšnjo spremembo predpisov in sledenje ustavnemu načelu, da mora država ustvarjati take razmere, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Tega pa kljub Varuhovemu večletnemu priporočanju ne naredi. Stanovanjske stiske posameznikov so zaradi takšnega neodgovornega ravnanja oblastnikov vse večje, kar pa dejansko izhaja iz števila obravnavnih primerov Varuha na stanovanjskem področju.
Ob statistiki pa še posebno, morda obrobno vprašanje: ali je v teh časih še mogoče živeti brez telefona? Po drugi strani pa tudi: ali ga res potrebuje vsak otrok, in to celo boljšega, kot ga imajo starši? Večkrat se sprašujemo, kam to vodi. Vemo, da ne le v stroške, temveč celo v zasvojenost. Je kupovanje vseh vrst naprav morda le kupovanje nadomestila za čas, ki ga mnogi starši za otroke nimajo ali si ga ne vzamejo? Imajo tudi zato učitelji včasih težave prepovedati uporabo telefonov med poukom, in to ne zaradi otrok, temveč zaradi njihovih zaslepljenih staršev? Nekateri ne pridejo v šolo, ko bi morali pravilno reagirati, temveč šele, ko zaškriplje, takrat pa zelo glasno in z grožnjami ali kar v spremstvu odvetnikov. Kakšno sporočilo dajejo svojim egoističnim, zaslepljenim in narcisoidnim otrokom? Odgovor je sila preprost: slabo.
Skrb zbujajo tudi podatki o prepovedanih drogah, saj naj bi že vsak šesti prebivalec pri nas vsaj enkrat v življenju uporabil katero izmed prepovedanih drog ali povsem novo psihoaktivno snov. Prav tako je izjemno visoka poraba alkohola, saj naj bi vsak odrasli prebivalec spil že povprečno 11,5 litra čistega alkohola. Visoki so tudi podatki o bolniških odsotnostih in predpisovanju zdravil, saj je bilo v Sloveniji izdanih več kot 17 milijonov receptov ali 8,5 recepta na prebivalca.
Tako pravi statistika, mi pa jo seveda lahko razumemo tudi drugače. Ob številkah se lahko zamislimo ali gremo preprosto mimo njih. In vendar so tu, take in drugačne. Primerne za odkrit pogovor o življenju ljudi, ki tu živimo.
Če sloviš po preudarnosti,
poštenem delovanju,
zavzemanju za resnico in pravičnost,
si v resnici bogat.
(Henry Ward Beecher)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
