Če slepi nosi šepavca, gresta oba naprej.
(Švedski pregovor)
Izšel je Statopis – Statistični pregled Slovenije 2016, že tretji po vrsti, ki prinaša najzanimivejše in najaktualnejše podatke o življenju pri nas. Zanimivo si ga je ogledati, prebrati »med vrsticami« in tudi pokomentirati.
Leta 2015 je bil naravni prirast prebivalstva že deseto leto zapored pozitiven; rodilo se je namreč 807 prebivalcev več, kot jih je umrlo. Prebivalci smo bili konec leta 2015 stari povprečno 42,7 leta. Delež starejših od 65 let je bil 18-odstoten. Še vedno sta bili najpogostejši imeni Marija in Franc, ki pri mladih seveda izginjata. Selitveni prirast prebivalcev je bil pozitiven, saj se je priselilo 507 prebivalcev več, kot se jih je odselilo. V zadnjih šestnajstih letih se jih je odselilo 5.899 več, kot se jih je priselilo. V drugo naselje se je preselilo 108.944 prebivalcev, med državami, v katere so se izselili, je s 26-odstotnim deležem na prvem mestu Avstrija. Rodilo se je 20.641 otrok, največ deklic je dobilo ime Ema, največ fantkov pa Luka. Vsak peti umrli je bil mlajši od 65 let. Sklenjenih je bilo 6.449 zakonskih zvez in registriranih 22 istospolnih partnerskih skupnosti. Rekli bi lahko, da ne izumiramo, se pa selimo, staramo, tako kot na splošno po vsej naši »stari« celini, in bolehamo.
Toda ali je pri nas res tako hudo, kot radi potarnamo? Pred prazniki sem gostila prijateljico, ki živi v tujini. Visoko izobražena, na uglednem položaju, poznavalka razmer tu in tam, res vredna vsega zaupanja. Pokramljali sva o marsičem. Ni me presenetila, le potrdila je to, o čemer pogosto razmišljam: sicer je prav, da se oziramo tudi drugam, zgledujemo po boljših, kritiziramo in upamo na izboljšave, toda ne prezrimo marsičesa, kar pa imamo. Skrb za sočloveka, veliko humanitarnost in dobrodelnost, lepo okolje, varnost vseh vrst, butičnost … Sama po vrnitvi s poti v tujino občutim veliko veselje, ko letalska kolesa varno udarijo ob pristajalno stezo na našem tako prisrčnem letališču. Prijateljici sem navedla nekaj pogostih trditev naših ljudi. Na primer, da tam čez ljudje zaslužijo veliko več. Ni zanikala, vendar je poudarila, da so tudi stroški drugačni, da se v teh časih marsikdaj na ulici oziraš čez ramo, ali ti kdo sledi, da delaš skoraj brez odmora, da si bolniške odsotnosti skoraj ne privoščiš, da presneto premisliš, koliko denarja imaš, ko potrebuješ zdravstvene storitve – celo za otroke, da moraš vse plačati vnaprej, da iščeš varuške, ker ob otrokovi bolezni več kot en dan ne moreš ostati doma, da v šolah plačaš skoraj vse dodatne dejavnosti, da ne smeš gledati na uro in končati delo ob 16. uri ...
Seveda sem takoj vklopila razum in srce varuhinje ter pomislila, kam pravzaprav gremo, kaj nas čaka, saj brezsrčnost in izkoriščevalski duh žal prodirata tudi k nam, k nekaterim našim delodajalcem, hitro poberemo vse najslabše, iščemo izhode v sili in napišemo luknjičavo zakonodajo. To je mogoče opaziti na obeh straneh – tudi pri redno zaposlenih. Nekateri znajo izkoristiti prehlad, kot bi imeli azijsko gripo, ali pa kdaj delajo po sistemu »nikoli me ne moreš tako slabo plačati, kot lahko slabo delam«, ne čutijo pripadnosti, ne razmišljajo, da mora zaradi njih nekdo drug delati več in dlje, ampak vidijo le sebe. Pogosto je to tudi posledica vzgoje v narcisoidne posameznike. Takim bi tujina, in to tista brezkompromisna, kar koristila. Tam bi se seveda obnašali povsem drugače. K sreči pa je takih čedalje manj, saj večina zaposlenih zelo ceni službo, radi in trdo delajo in se zavedajo, da je delo za nedoločen čas srečna okoliščina. Prekarne oblike, ki se močno širijo, namreč prinašajo veliko negotovost in podrejenost.
Žal pa prav tujina za marsikoga pomeni edino možnost za delo in preživetje in postane novi dom tudi za mnoge mlade z visoko izobrazbo, ki zdaj svoje znanje nudijo v državah, ki jih niso šolale. Želimo si, da bi se kdaj vrnili. Zato so podatki o zmanjševanju nezaposlenosti za marsikoga le statistika, saj sam pošilja stotine prošenj za zaposlitev.
Število otrok v vrtcih v Sloveniji se je v zadnjih desetih letih povečalo skoraj za polovico (47 odstotkov). Vanje je vključenih 78,1 odstotka vseh otrok, starih od 1 do 5 let. Učencev je več, dijakov in študentov manj. Več se jih šola doma, česar pri Varuhu sicer ne pozdravljamo, saj sta dinamika odnosov med sovrstniki ter stalno spremljanje otrokovega razvoja in njegovega znanja pomembna. Nujno je, da se v vrtce vključujejo tudi otroci s socialnega dna, romski otroci in otroci s posebnimi potrebami. Na to mora biti sodobna družba še posebej pozorna.
Število delovno aktivnih v letu 2015 je v primerjavi s prejšnjim letom ostalo nespremenjeno, število brezposelnih pa se je znižalo za 8 odstotkov. Zagotovo se je zniževalo tudi v letu 2016, kar je pohvalno. Stopnja brezposelnosti je bila 9-odstotna, med ženskami višja kot med moškimi, prav tako med osebami z osnovnošolsko izobrazbo. Najvišjo stopnjo brezposelnosti sta leta 2015 imeli Grčija (24,9 odstotka) in Španija (22,1 odstotka), najnižjo pa Nemčija (4,6 odstotka) in Češka republika (5,1 odstotka). Pri nas je bilo 81,9 odstotka zaposlenih v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas, 12,9 odstotka vseh zaposlenih je imelo delo za določen čas, 3,8 odstotka pa jih je delalo prek študentskega servisa.
Ali te podatke potrjuje tudi občutek v realnem življenju? Ker kot varuhinja obiskujem predvsem kraje, kjer je stopnja brezposelnosti višja, poslušam le žalostne zgodbe iskalcev zaposlitve, pripovedi o prekarnem delu, izkoriščanju, iskanju dela čez mejo, neizplačanih plačah in prispevkih, mobingu, pravdah in težko pričakovanih javnih delih. Lahko bi rekli, da so statistični podatki lepši od realnosti tistih, ki nam pišejo, nas kličejo ali nas obiščejo. Zlasti hudo je za dolgotrajno brezposelne, ki izgubijo upanje, da bodo sploh še kdaj imeli službo. Premalo je tudi pohval tistih delodajalcev, ki spoštujejo pravila, zakone in dostojanstvo ljudi. Veljalo bi jih postaviti za zgled drugačnim.
Tako pa poslušam, da se zakoni ne spoštujejo, da nadzorni mehanizmi ne delujejo, da se kršitelji spretno izogibajo organom odkrivanja in pregona. Sama odločno zagovarjam stališče, da se kršenje pravic ne bi smelo »izplačati«. Ljudje smo žal taki, da vedno »preračunavamo«. Ko so bili prekrškovni postopki počasni, se je vedno izplačalo ugovarjati in celo čakati na zastaranje. Čez mejo pa so naši vozniki takoj umaknili nogo s plina, da ne bi plačali kazni, saj jih je hitro »udarilo« po žepu.
Ali je strah res edino, kar učinkuje? Nam mora vedno nekdo gledati pod prste, nas opozarjati, nadzirati, nam groziti s kaznijo?
Čas gre z vsakim drugače; z nekom v korak,
z nekom v zaostanku,
z nekom v teku in
z nekom stoji.
(Shakespeare)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
