Obraz človeka,
ki pozna in govori resnico,
dobesedno sije.
(Robert South)
Mediji razkrijejo zgodbe, ljudje stojijo pred mikrofoni in zasloni, vsak ima lahko svojo resnico. Kako povedati, kdaj in komu, kako prenašati kritike, ki jih izrekajo celo ljudje, ki vpletenih nikoli niso srečali, a kljub temu o njih vedo prav vse? Prepričujejo tudi tiste, ki poznajo resnico.
Kadar Slovenijo pretrese uboj ali umor v družinskem krogu, se začnejo ugibanja: zakaj, kako, kaj bo z otroki, če storilec sodi sebi ali odide za zapahe. Neprijetna vprašanja so postavljali celo otrokom, ki so ostali sami, vendar smo to prakso nekaterih, k sreči redkih medijev uspešno prekinili s Smernicami za poročanje o otrocih. Poleg Varuha so sodelovali pri njihovi pripravi in jih podpisali tudi Društvo novinarjev Slovenije, Središče za zagovorništvo in informiranje o pravicah otrok in mladostnikov (ZIPOM) ter Zveza prijateljev mladine Slovenije. Prinašajo test sorazmernosti, pri katerem je treba odgovoriti na nujna vprašanja: ali je poseg v otrokovo pravico do zasebnosti nujen, da je javnost o dogodku obveščena, ali je to edini mogoči način za obveščenost o dogodku in ali bo korist večja od povzročene škode.
Zanimanje javnosti je usmerjeno tudi na ugotavljanje ustreznega ali neustreznega dela institucij, sistemskih nepravilnosti, kar sicer vodi k nujni transparentnosti, toda otroku, ki je vpet v te postopke, ne sme povzročati dodatne škode. Tako v Smernicah.
Je to sploh mogoče storiti, ne da bi dodatno zaznamovalo že tako trpeče otroke? Kako? Je komu uspelo?
V naši nedavni preteklosti je bilo namreč nekaj zelo žalostnih in razvpitih primerov. Začelo se je z dečkom, ki ga je oče pred mnogimi leti za dalj časa protipravno odpeljal v tujino. Njegove slike so polnile vse medije. Po vrnitvi je sledil sodni postopek, ki se mu ni mogel izogniti niti otrok. Po razpletu je zgodba k sreči zamrla in le upamo lahko, da je deček vsaj nekoliko pozabil rane iz svojega otroštva.
Ena najbolj odmevnih je bila zgodba koroške deklice. O njej so govorili na vsakem koraku – v dvigalu, na tržnici, v hribih in ob malici. Spremljali smo odmevne procese, kazni, grožnje. Upam, da zdaj živi mirno, pa čeprav bo v svojem okolju vedno znana kot koroška deklica. Tudi ko se bo odrasla in ostarela. S posledicami.
Zdi se, kot da ima ta del Slovenije posebno usodo: tudi osirotela bratca sta po materini nasilni smrti samo še koroška dečka, povsod in vsakomur znana. K sreči ne vidimo njunih obrazkov, temveč le stare starše, priprtega očeta, številne uradne osebe in besno javnost.
Javnosti so ju najprej predstavili njuni najbližji, prav tisti, ki se borijo zanju. Videli smo dom, igračke, obleke, babico in dedka ... in vsakdo si je ustvaril svoje mnenje, ki ga skoraj ni mogoče spremeniti. Ali se kljub pomoči močnega pravnega zastopnika zanju res ni bilo mogoče boriti brez javnosti? Ali je res možno verjeti, da postopki, ki jih je sprožil odvetnik, ne bi tekli povsem enako brez medijske in javne podpore? To bi bilo namreč res izredno slabo sporočilo pravne države.
Center je »svoje« opravil, preden je zadeva sploh prišla v javnost. Mrtva mati, oče v zaporu, otroka sprva pri babici in dedku, nato na hitro odvzeta iz vrtca, a očetu z roditeljsko pravico, nameščena v rejništvo.
Varuh je verjel natančni strokovni oceni številnih strokovnih delavcev centra za socialno delo. Nikakor ni ocenjeval primernosti starih staršev, saj so ti uporabili pot pravnih postopkov. Upravičeno, saj je tudi po našem mnenju manjkala obrazložena odločitev glede rejništva in prav zaradi napak v tem postopku sta v dveh centrih za socialno delo odstopila odstop direktor in direktorica. Dotedanja sicer redka praksa namreč tega očitno ni poznala oziroma se tega ni držala. Napaka se odraža v sodbah in bi se ugotovila ne glede na javnost, shode, proteste ali tudi našo novinarsko konferenco.
Ob tako občutljivi tematiki zaradi spoštovanja zasebnosti dečkov v Uradu niti ne bi sklicali novinarske konference, če ne bi bilo močnega pritiska in preštevilnih vprašanj medijev. Toda naš molk bi odprl preveč vprašanj, tudi najpomembnejše: ali morda kaj prikrivamo. Prevladalo bi prav slednje.
Nič nismo prikrivali, zato smo odkrito, po vesti in poštenju, povedali, kar je bilo nujno. Da ne bi preveč posegali v občutljivo tematiko in stiske otrok in družine.
Ugotovili smo, da je center za socialno delo zelo obširno odgovoril na naša vprašanja o koristi otrok in nas prepričal, da je bila ta spoštovana. Toda odvzem na hitro in v vrtcu je bil zelo vprašljiv, kar v skoraj nobenem primeru ni pravilna rešitev. Odločanje v takih zadevah je treba čim prej prenesti na sodišča, otroka nujno morata imeti stike s sorodniki. Lahko jima ponudimo zagovornika, ki nas bo še dodatno prepričal, da je bilo to zanju v redu, saj ju bo videl in predvsem slišal. To se sicer ni zgodilo, saj ju je takoj zatem obiskala prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki je poučevala tudi naše zagovornike (in vse socialne delavce v preteklosti). Ministrstvo pa se je takoj odzvalo s predlogom sprememb družinske zakonodaje, ki bodo veljale za prihodnost (če bo zakon sprejet).
Takrat smo tudi jasno dali vedeti, da bodo o pravnih sredstvih zoper odločitve centra odločali pristojni, kar je edino prav. In tudi so. Varuh otrok namreč ni niti »vzel« in niti ju ne more vrniti.
Vsak mora torej dobro in hitro opraviti svoje delo. Kako in kdaj se bo zadeva razpletla, pa je težko napovedati.
Pravičnost je pojem, ki ima za ljudi različne pomene. Kar je za nas morda najbolj pravično, je za nekoga drugega lahko krivično. V pravni državi se je zato treba sprijazniti z odločbo sodišča najvišje stopnje, če zadeva do tja prispe, sicer pa s pravnomočnostjo posameznega primera.
Če bi javnost sodila o povsem konkretnih primerih in bolečih družinskih dramah, strokovnjakov in sodnikov ne bi potrebovali. Plakati z zahtevami, kako morajo odločiti pristojni, torej ne smejo nadomestiti pravnih postopkov. Enakopravnost »orožij« bi zahtevala popolno indiskretnost in izdajo zaupanja vseh, celo otrok, pa najsi gre za dobre ali slabe novice. Ali res želimo to? Morda takrat, ko gre za druge, ne za nas. Morda danes, jutri pa ne več.
Tega pri Varuhu ne bomo storili, ker je edino prav, da »čevlje sodi le kopitar«. In v teh primerih je to po uporabi pravnih sredstev sodstvo. Njegove odločitve mnogi žal sprejemajo le, če so jim všeč in v korist. Druge označijo za nepravične. Kako to preseči?
Ne glede na to, za katero pot se odločiš,
vedno se bo našel kdo,
ki ti bo govoril,
da se motiš.
Vedno prihaja do težav,
ki te skušajo pripraviti do prepričanja,
da imajo tvoji kritiki prav.
Za to, da si začrtaš pot delovanja in ji slediš
do konca, je potreben pogum.
(Ralph Waldo Emerson)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
