Antropolog je otrokom v nekem afriškem plemenu predlagal tekmovanje. V senco drevesa je postavil košaro, polno dobrot, in jim dejal, da jo dobi tisti, ki bo prvi pritekel do drevesa. Otroci so se prijeli za roke in tekli … Ko so prišli do drevesa, so posedli okoli njega in si razdelili dobrote iz košare. Antropolog ni mogel verjeti svojim očem. Vprašal jih je, zakaj niso tekmovali in poskusili prehiteti drug drugega, saj bi zmagovalec sam dobil celo košaro dobrot. Otroci so odgovorili: »Ubuntu ... Kako bi lahko bil eden izmed nas srečen, če bi bili vsi ostali žalostni?« Ta izraz namreč v kulturi Xhosa pomeni: »Jaz sem, ker smo vsi.«
Ali tudi mi razmišljamo vsaj približno tako? Oktober prinaša veliko posebnih dni: 1. je svetovni dan starejših, prvi teden v tem mesecu je teden otroka, 10. oktober je svetovni dan brezdomstva in svetovni dan duševnega zdravja, 14. svetovni dan boja proti revščini.
Zelo primerne priložnosti, da razmislimo tako o najmlajših kot najstarejših, o duševnem zdravju, ki so ga mnogi izgubili, o brezdomstvu, ki je rak rana sodobnosti in posledica revščine, deložacij, izgube dostojanstva. Zagotovo sem katerega izmed teh dni izpustila, saj jim je toliko, da jim skoraj ni več mogoče slediti.
Teme otroštva in starosti, revščine, brezdomstva so vsak dan v medijih in javnosti, o njih potekajo konference, posveti, okrogle mize in izmenjave mnenj, prelitega je bilo veliko črnila, mnogo je zapisanega tudi v letnih poročilih Varuha.
Vedno se najdejo tudi povsem nove teme, o katerih je treba razpravljati. Nekatere zelo razburijo javnost. Ena takih je bil film, ki ga je zavod Živim v tednu otroka predvajal na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani. Mediji so hiteli z izjavami, vnele so se polemike in tudi naša institucija je dobila številna vprašanja, kako razumeti film in ali krši ustavne pravice.
Mediji so bili preplavljeni z različnimi odzivi, zlasti z mnenji, da je to napad na že pridobljeno pravico do splava. V uradu Varuha smo se odločili, da si film najprej ogledamo in šele nato damo ustrezno izjavo.
Film prikazuje spočetje otroka in potek nosečnosti, s sodobnimi spoznanji o tem, kako otrok raste, kaj čuti in zaznava, ko je v materinem telesu. Po ogorčenih zapisih sem pričakovala, da se zaključi s pozivom k prepovedi splava oziroma da enači splav z ubojem, vendar se k sreči ni.
Zato smo pri Varuhu ocenili, da sam film ne pomeni napada na že pridobljeno in v ustavi zapisano pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ogorčenje, pozive k umiku filma in razpravo o nujnosti ohranitve doseženih pravic je sprožil v povezavi s širšim kontekstom, s prostorom in časom, v katerih živimo. Pred kratkim je poljske ulice preplavilo na tisoče v črno oblečenih žensk. Protestirale so proti prepovedi splava, saj naj bi bil nemogoč celo v primerih posilstva ali napovedanega rojstva hudo prizadetega otroka. Poljska oblast se je ustavila pod težo silovitih pritiskov žensk, ki so zahtevale pravico odločati o svojem telesu. Septembra se je tudi v Sloveniji zvrstilo nekaj aktivnosti proti načrtovani uvedbi doplačil za hormonsko kontracepcijo. Priča smo bili protestom pred stavbo ZZZS, pod peticijo Recimo NE plačljivi kontracepciji je bilo zbranih več kot sedem tisoč podpisov posameznikov in posameznic in petdesetih organizacij. ZZZS se je uvedbi doplačil zaradi pritiska javnosti odrekel.
Nedvomno je bil buren odziv pri nas povezan tudi z že znanimi stališči Cerkve in dejstvom, da se je film predvajal prav na cerkvenem pročelju, pa tudi z zavodom Živim in z njegovimi stališči do rojstva in splava, ki so širše znana.
Prav tako ne smemo pozabiti molitev pred ginekološko kliniko. Pred časom smo jih pri Varuhu že obsodili kot psihološki pritisk na ženske, ki so se odločile za splav in jim je že brez tega dovolj hudo. Za splav se morajo odločiti celo ženske, ki si otroka neizmerno želijo, a jim ga žalostna usoda na tak ali drugačen tragičen način »vzame« v zgodnji nosečnosti. Dovoljeni splavi so zagotovo zmanjšali število detomorov. Ti so bili v preteklosti vedno odsev največje možne stiske žensk, ki niso našle drugega izhoda. Seveda so pomenili tudi odsotnost pomembne preventive in skrbi družbe in države za ženske v hudih stiskah. K sreči o detomorih skoraj ne govorimo več.
Seveda se globoko zavedamo, da je ustava nedvoumna in jasna in da je treba doseženo raven zapisanih človekovih pravic na vsak način ohraniti. V njenem 55. členu je zapisano svobodno odločanje o rojstvu otrok in tako mora ostati.
Teden otroka pa je bil tudi v znamenju sveta, v katerem naj bi živeli oziroma bi radi živeli. Kako je mogoče, da v enaindvajsetem stoletju po svetu na milijone otrok umre zaradi lakote, pa tudi zato, ker niso cepljeni, nimajo kakovostne hrane in vode, so žrtve vseh oblik nasilja, vojn in drugih strahot. Tudi za slovenske otroke zbiramo humanitarno pomoč in zamaške, udeležujemo se tekov zanje, pošiljamo esemese in zbiramo sredstva za prepotrebne operacije. Zakaj zdravstvena blagajna ne poravna stroškov uspešnih operacij v tujini in terapij, ki jim strokovnjaki priznavajo nujnost? Z nenehnim zbiranjem sredstev ter z medijskim izpostavljanjem otrok in njihovih staršev dajemo slabo sporočilo o humanistični naravi naše družbe. Tudi o teh vprašanjih se pogovarjam z vrhom ZZZS, vendar se premika prepočasi.
Prav tako je vse prepogosto tarča napadov zasebnost otrok na družbenem obrežju Facebook. Pravice v imenu mladoletnega otroka praviloma uresničujejo njegovi starši, saj ti presojajo, kaj je v njegovo korist in kaj ne. Pri tem imajo sicer razmeroma proste roke, a otroka ne smejo ogrožati – v takem primeru lahko poseže država s svojim aparatom in ga zaščiti.
Seveda pa se postavi vprašanje, kako ravnati, kadar se starši med seboj ne strinjajo, kaj je za otroka najboljše. Če med njimi ni soglasja, ampak močno nasprotovanje, lahko o tem odloča sodišče. Pri nedovoljenem posegu v pravico do zasebnosti je prav od sodišča mogoče zahtevati prepoved ali primerno odškodnino, v nekaterih primerih lahko odredi celo kazenski pregon.
Izpostavljanje otroka v javnosti ima zanj lahko negativne posledice. Vseh niti ni mogoče predvideti. Internet prinaša veliko še neznanih nevarnosti, zato bi morali biti starši pri objavi otrokovih fotografij in drugih osebnih podatkov še posebej zadržani, saj ni mogoče napovedati, kaj se bo z njimi dogajalo v prihodnosti, kdo jih bo uporabil in v kakšne namene. Po toči pa je prepozno zvoniti.
Šibki so tudi najstarejši. Menijo, da bi zaradi starosti in preživetega morali uživati sadove svojega dela v mirnem pokoju, brez nasilja, z dostojno pokojnino ali sredstvi za lepo življenje. A pogosto ni tako. Če se pridružijo še bolezni, je skrb za golo preživetje še toliko večja.
Te dni je Slovenijo pretresla še ena zgodba našega pravosodja. Kaj jo je povzročilo – nevestno delo, težave pri prenašanju podatkov v računalniške sisteme, nenatančne evidence ...? Na Varuha se je obrnila gospa, ki je šele pred kratkim izvedela za oporoko, spisano pred desetletji. Ker ni bila znana, je namesto oporočnega nastopilo zakonito dedovanje, ki pa je prineslo veliko krivic.
Na dan je prišla tudi novica, da se je takih oporok od leta 1945 v Sloveniji nabralo skoraj tisoč. Številni ljudje namreč sestavijo oporoko, vendar je ne izročajo svojcem v hrambo, temveč jo deponirajo pri sodišču, ker menijo, da bo le tako upoštevana njihova poslednja volja. V teh primerih pa njihova volja, ki so jo zapisali, zapečatili in shranili na slovenskih sodiščih, nikoli ni ugledala belega dne.
Tožb zaradi neupoštevanja volje zapustnikov za zdaj še ni. Seveda zapustnikov v teh primerih ni več, ostali so le tako ali drugače opeharjeni svojci. Nekateri so mnogo bolj zadovoljni, kot bi bili, če bi se oporoka razglasila, drugi pa z manj sreče in razočarani. Kako se bodo počutili ob razmišljanju, kje je vse, kar jim je bilo zapuščeno, in kdo so zdaj dediči?
Ne predstavljam si modrega in pravičnega reševanja tako zapoznelih in zavoženih zgodb, vsaj ne hitrega. Pravično bi bilo, da bi država ne le priznala napake, pri čemer vzrok zanje sploh ni pomemben, temveč vsem prizadetim sama pomagala. Možno je marsikaj – dogovori, poravnave, brezplačna pomoč odvetnikov pri vlaganju tožb ali odškodnine, ki bi bile vsaj obliž na rane prizadetih. Vsekakor je najslabša možnost, da jih sodišče samo napoti k pravdi, ki bo dolga, draga in najbrž tudi ne bo prinesla prave rešitve.
Zato je zaupanje v dobro upravljanje in pravičnost zagotovo porušeno.
Čas je, da država nemudoma pokaže vsaj dobro voljo in poskuša razrešiti primere, ki jih očitno ni zagrešila ena sama generacija, temveč so mnogi stari več desetletij. Pri tem niti ni pomembno iskanje posameznih krivcev, saj ti izgubljenega ne bodo mogli povrniti. Nujno pa je, da se iz napak nekaj naučimo in jih nikdar več ne ponovimo. Bo šlo?
Veličina ni v tem,
da nikoli ne padeš,
temveč da se po padcu vedno
pobereš.
(Kitajski pregovor)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
