Ceste so polne
smrtno resnih ljudi.
Ljudi, ki nimajo časa
za nič in za nikogar.
Izčrpani in obupno žalostni ljudje.
Potrti ljudje hromijo življenje.
Ljudje, naveličani življenja, zadušijo veselje.
Ljudje brez veselja pokopljejo upanje.
Strah nam danes hromi moči,
ki bi jih potrebovali jutri,
da bi prestali nesrečo,
zaradi katere smo trpeli.
(Phil Bosmans)
Pri Varuhu smo dobili precejšnje število utemeljenih pobud z obeh področij, kar pomeni, da ugotavljamo številne nepravilnosti, ki pomenijo kršitve človekovih pravic. Kršitelji so tako državni organi in institucije kot posamezniki, ki tam delajo prepočasi ali slabo. Nekatere kršitve so tudi posledica odsotnosti ustreznih predpisov.
Obetalo naj bi se sprejetje zdravstvene zakonodaje in številnih zakonov. Najnujnejši med njimi je Zakon o duševnem zdravju. Minilo je več kot leto dni, odkar je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Varuha, razveljavilo tretji stavek drugega odstavka in tretji stavek tretjega odstavka 74. člena Zakona o duševnem zdravju.
Odločilo je, da začne razveljavitev učinkovati po poteku enega leta od objave odločbe, in tudi ta rok se je iztekel. Za takšno rešitev se je sodišče odločilo, ker je kompleksnost urejenih vsebin onemogočala takojšnjo razveljavitev Zakona o duševnem zdravju v obravnavanem delu. Ustavno sodišče je z namenom, da bi zakonodajalcu zagotovilo dovolj časa, da bi postopek sprejema oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, v varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov uskladil z Ustavo, in z upoštevanjem razlogov odločbe njeno učinkovanje odložilo za najdaljši možni čas – eno leto. Tej odločitvi daje velik pomen z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar kaže tudi uvrstitev odločbe med njegove pomembnejše odločitve v letu 2015.
Varuh opozarja, da je nedopustno, da zakonodajalec do izteka roka ni poskrbel za ureditev postopka sprejema teh oseb. Na nujnost pravočasne ureditve Zakona o duševnem zdravju kažejo tudi opozorila, ki jih Varuh prejema celo od sodnikov, ki o tovrstnih zadržanjih odločajo. Ob tem se utemeljeno sprašujejo, ali odločba Ustavnega sodišča kot najvišjega varuha zakonitosti pristojnih ne zavezuje.
Dan za dnem smo namreč priča težavam v socialnovarstvenih zavodih: ljudi ne morejo sprejemati, ker zanje ni prostora, sobe so prenapolnjene, tisti, ki bi tam morali biti, pa potrebujejo posebno obravnavo. Ali je njihovo dostojanstvo spoštovano, če ležijo za »paravanom« v dnevni sobi ali ob kuhinji? V ta namen smo spomladi v zavodu Dom Lukavci pripravili novinarsko konferenco, ki je pritegnila številne predstavnike socialnovarstvenih zavodov in medije. Z dejstvi smo opozorili na nevzdržno stanje. Sprememb še ni, potrebovali pa bi jih že včeraj.
Nujno je tudi sprejetje aktov na področju varstva invalidov, ki jih narekuje novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Rok se je iztekel 1. 1. 2015.
Prav tako lahko le upamo, da bo 7,9 milijona evrov, letos namenjenih za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu, resnično prineslo učinke po posameznih področjih, ki jih je pred kratkim predstavila vlada. Navsezadnje daljša odsotnost zaposlenih z delovnega mesta, ki so na bolniškem dopustu, ker ne pridejo na vrsto za prepotrebno operacijo, stanje pa se jim poslabšuje, pomeni le še več stroškov za državo in delodajalca. Ali je prav, da podaljšujemo tudi njihovo agonijo?
Nujno je odkrivati nepravilnosti in sprejemati opozorila tistih, ki se zavedajo, da jih je treba odpraviti, ne pa prikriti in kaznovati tiste, ki o njih spregovorijo. Potrebna je boljša komunikacija v zdravstvu. Kot kažejo podatki v mnogih odprtih zadevah, prav ta ruši zaupanje ljudi in medsebojno sodelovanje zdravnikov, strokovnjakov in drugega osebja. Domnevne strokovne napake morajo voditi k izboljšanju dela. Vsi grešimo in vsi se lahko izboljšamo. Prostora za korupcijo ni in le transparentno delo lahko povrne tu in tam izgubljeno zaupanje ljudi.
Žal noben kazenski postopek ne more povrniti človeškega življenja ali zdravja. V nebo vpijoči primer Šilih, ki so ga reševala vsa sodišča, tudi domače ustavno in evropsko, je pokazal, da je 25-letna doba za morebitno končno poravnavo nedvomno predolga, razkril pa je tudi nepravilnosti, na katere je opozorilo Evropsko sodišče za človekove pravice.
Zdravniška zbornica mora imeti integriteto. Mnogi zatrjujejo, da deluje po sistemu »vrana vrani ne izkljuje oči«, postopki ne dobijo pravega, sploh pa ne hitrega epiloga, včasih se končajo šele na sodišču. Teme, ki zahtevajo hitre odgovore, mora zbornica ne le načeti, temveč tudi zaključiti.
Ob tem ne smemo pozabiti na številne pohvale, ki jih našim zdravnikom in njihovi visoki strokovnosti izrekajo strokovnjaki po vsem svetu. O uspehih moramo več poročati, sicer se negativnost širi kot rak. Prav te dni smo spremljali velike uspehe naših zdravnikov. Žal se o takih stvareh poroča en dan, o nepravilnostih pa vsaj en mesec.
Zakaj bi zdravnikom in osebju administrativne ovire in obrobne težave jemale kredibilnost, zmanjševale uspešnost njihovega dela in njihovo zavzetost ter krnile njihovo spoštovanje Hipokratove prisege?
Premalo je tudi pedopsihiatrov; otroci jih potrebujejo zdaj, ne šele čez leta ali samo nekajkrat na leto. Če so na voljo le samoplačniško, je njihova pomoč revnejšim nedostopna.
Ministrica je tudi nam obljubila številne spremembe – zakone in odgovore na vprašanja mnogih. Birokracija ne more reševati zdravja ljudi, črkobralstvo pa niti tistih, ki nanj prisegajo. Dajmo torej ministrici čas in še zadnjo priložnost, da izpelje obljubljene reforme, predvsem z ljudmi, ki so tam zato, da zadeve premaknejo v smer boljšega zdravja ljudi. Predolgo smo čakali. Ministrov ni bilo malo, očitno pa nobeden izmed njih ni imel dovolj časa, da bi izpeljal načrtovano. Področje zdravstva nujno potrebuje stalnost in močnega ministra ali ministrico. Nasprotovanja reformam namreč ne zmanjka.
Pohvaliti pa gre delovanje zastopnikov pacientovih pravic, s katerimi se pri Varuhu redno sestajamo. Njihova natančna poročila potrjujejo, da je vse, kar ugotavljamo tudi mi, še kako resnično.
Rada bi se dotaknila še ene teme, ki postaja kruta realnost. Kot varuhinja namreč z zaskrbljenostjo ugotavljam, da ljudje nenehno zbirajo in prispevajo za zdravljenje. Dobrodelnost je sicer zlata nit, ki povezuje ljudi v težkih trenutkih, a zdravje nekaterih otrok nikakor ne sme biti odvisno od nje. Družba ne sme dopustiti, da starši in skrbniki v boju za zdravje otrok razgaljajo (tudi) družinsko zasebnost. Jasneje in odločneje je treba povedati, v kakšnih primerih je mogoče zdravljenje v tujini, in jih tudi dopustiti ter kriti iz zdravstvene blagajne.
Pa preidimo še na okolje. Pred kratkim smo z ministrico govorili o bremenih preteklosti, ki so velika nevarnost družbe, bolezen današnjega ali jutrišnjega dne. Znana bremena v Mežiški dolini, Celjski kotlini in Zasavju nas še vedno bremenijo in kazni bodo požrle denar, ki bi ga morali nameniti hitrejši sanaciji. Vidijo se sicer tudi napredki, a ponekod še ne v zadostni meri.
Še vedno marsikateri del Slovenije ogrožajo trdni delci (s premerom 10 µm ali manj). Njihovi vzroki so številni, posledice pa enake. Ne gre le za promet, vzrok ni le kurjava, je še marsikaj. Industrija, ki onesnažuje, se ne zaveda, da mora zdravje nujno imeti prednost pred kapitalom. Ali so vsi ti filmi, ki smo jih gledali, res prikazovali le stanje v revnejših državah? Je res treba dvigovati meje dopustnega onesnaževanja, da nekdo dobi ustrezna dovoljenja in soglasja? Kaj pa zdravje?
Novi Stanovanjski zakon bo moral urediti nadzor dela upravnikov in upravljanje večstanovanjskih stavb, vzpostaviti vzvode za ukrepanje in še pri marsičem postaviti piko na i. Trenutna situacija je vse prej kot rožnata.
Po šestih letih pa smo pri Varuhu končno dobili odgovor, ki je bil vreden našega truda in velike vztrajnosti. Več let smo zatrjevali, da mora stanovanjska inšpekcija nadzirati izvrševanje predpisov s področja stanovanjskih razmerij brez omejitve lastnine večstanovanjske stavbe. Omejevala se je namreč na večstanovanjske stavbe v etažni lastnini, za kar po našem mnenju ni bilo zakonske podlage. Končno nam je pritrdila vlada, ki smo jo po neuspešnih opozorilih ministrstev in inšpekcij pozivali, da sama preuči stanje in poda svoje mnenje, ne le tistega, ki ji ga ponuja ministrstvo. Uspelo nam je.
To zagotovo še niso vse težave. Smrad, smrad. Sicer ga ni mogoče izmeriti, vendar se je treba boriti za ljudi, ki so mu izpostavljeni v svojem okolju in jim močno poslabšuje življenje. Vedo, od kod prihaja in kdo ga povzroča, pa ni pravih ukrepov. Kje so inšpekcije in drugi organi, ki bi hitro in učinkovito ukrepali pri izvoru? Ugotavljamo sicer, da so odgovorni na ministrstvu resneje pristopili k obravnavi problematike neprijetnih vonjav, in si obetamo izboljšanje. Za nekatere bo k sreči še dovolj zgodaj.
Tudi glede pravice do vode, ki je nujno potrebna za človekovo življenje, se premika. Zapis o vodi bo sprejet v Ustavo. Varuh je na to potrebo opozarjal že dalj časa. Vodo bodo končno dobila tudi nekatera romska naselja. So tamkajšnji otroci res sami krivi, da se nimajo kje umiti?
Sistem prioritet gradbene inšpekcije bi moral biti bolj pregleden in učinkovit. Če ljudje ne dobijo hitrega odgovora ali če se njihovo premoženje ruši, sosedovo pa ne, ne zaupajo nikomur več. Prioritetni način obravnave bi za zadostitev načelom objektivnosti, javnosti in preglednosti dela inšpekcij moral biti vnaprej določen in javno objavljen. Toda tudi tu se premika v pravo smer. Žal nekatere akcije inšpekcij, ki imajo preventivno naravo, niso dovolj odmevne. Nujno je okrepiti vrste inšpektorjev, morda tudi s prerazporeditvijo kadrov.
K sreči na področju varstva okolja delujejo številne nevladne organizacije. K Varuhu jih vabimo vsak mesec, gremo pa tudi na teren. Prejšnji teden smo si v dolini Soče ogledali Anhovo. Odziv ljudi je bil velik. Nihče ni proti industriji, le varna za zdravje ljudi mora biti. Težko je slišati besedi dolina smrti, še zlasti iz ust zdravnikov.
Nevladne organizacije na vseh področjih so glasnice sprememb, so upanje mnogih, ki bi sicer že obupali. Zato jim Varuh daje veliko priznanje.
Človek razmišlja, izračunava, odkriva, se čudi in misli, kako je mogoče.
In je.
Najmogočnejši. Z nasiljem nad sočlovekom, nad naravo in nad seboj.
(Rudi Kerševan)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
