Modrost pomeni, da se zavedamo
zmotljivosti svojih nazorov in mnenj
ter negotovosti in minljivosti stvari,
na katere se najbolj
zanašamo.
(Gerard Brown)
Politika, stroka in javnost. Tri navadno različne kategorije ljudi, zahtev, želja, razlag istega pojava, dogodkov in vizije rešitev. Lepo, če različne ideje, kako rešiti problem, lahko najdejo skupni imenovalec, a najpogosteje je to precej težka naloga.
Javnost se odziva impulzivno, pogosto na podlagi premalo informacij ali pa so te prirejene in posledica različnih interpretacij, tudi v medijih. Del politike želi čim hitrejše spremembe zakonodaje, ki bi ustrezale tudi volji ljudi (ali vsaj določenega kroga volivcev). Stroka je kljub dobrim namenom in znanju večkrat razklana, nekateri ji sploh ne verjamejo. Zato se kljub dobrim izhodiščem za prepotrebne spremembe lahko vname boj, v katerem je cilj samo zmaga. Sicer naj bi probleme rešil, včasih le začasno, vendar pogosto ustvari veliko novih. Zato velja »hiteti počasi«, čeprav se nam vsem tako zelo mudi. Tokrat se ustavimo pri novem Družinskem zakoniku in predlogih novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki sta ju vsak svojega pripravila Gibanje za otroke in družine (predlog spremembe ZZZDR) ter stranka Nova Slovenija (predlog novele ZZZDR-D). Ta ga je v parlamentarno obravnavo vložila sredo, 7. septembra, dva dneva pred Gibanjem, ki je bilo ob primeru »koroških dečkov« nadvse dejavno. Končuje se tudi razprava o Družinskem zakoniku, ki je bil pred leti predmet referenduma in zato ni obveljal.
V središču vsega naj bi bili otroci – varovanje njihovih pravic, koristi, želja, v povezavi s tistimi, ki jih vzgajajo in zanje skrbijo, torej starši ali skrbniki, rejniki ali posvojitelji. Vsi si želimo, da bi bilo za otroke, zlasti tiste, ki ostanejo brez staršev, najbolje poskrbljeno. Tu ni dilem in nedvomno si vsi prizadevamo za njihovo dobro, a natančnejša analiza predlogov in argumentov je vsekakor dobrodošla, nujna in zelo pomembna.
Kakšne so torej spremembe družinske zakonodaje, ki bi v primeru smrti staršev posvojitev otrok omogočile starim staršem? Člen 215 novega Družinskega zakonika predvideva tudi možnost, da bi dedki in babice posvojili vnuke, če ti ne bi imeli več živih staršev. Vprašanje primernosti takšne ureditve je v javnosti sprožilo veliko odmevov, razprav, nasprotovanja in pritrjevanja.
Zagotovo ni odveč opozoriti na najbolj tehtne razloge, zaradi katerih je pri uzakonitvi vseh teh možnosti potrebna vsa previdnost. Kot varuhinja tem možnostim ne nasprotujem, vendar bi jih bilo treba uvesti na podlagi temeljite razprave, argumentov in z upoštevanjem realnih primerov, s kakršnimi bi se v prihodnosti lahko srečali.
Tragična smrt staršev otroka nedvomno izjemno pretrese, ne glede na starost, še zlasti, če se tega že zaveda. Kako nadomestiti starše, kako otrokom najti primeren dom, ohraniti njihove stike s sorodstvom, preboleti zamere, težave, spore, neprijetne in zelo žalostne dogodke? To je zagotovo tema za strokovnjake, seveda pa so tudi pričakovanja do njih včasih prevelika.
Če otrok tragično izgubi oba starša, bodisi v prometni nesreči, zaradi bolezni ali pa celo zaradi nasilne smrti in samomora, kar se je v zadnjih letih žal večkrat zgodilo, mu ostajajo sorodstvo in vezi, ki so bile stkane ali bi vsaj morale biti.
Ne gre pa pozabiti, da ta otrok nima več le ene same družine, kakršna je bila primarna in njegova, torej očeta in matere. Tedaj nastopijo stari starši po obeh straneh. V primeru nasilnega dejanja bi sicer sokrivdo za prezgodnjo smrt mnogi pripisali družini tistega partnerja, ki ga je zakrivil, vendar tu ne sme biti avtomatizma. Družinsko nasilje ima ogromno obrazov in ni nujno, da vanj vstopajo tudi podobe starih staršev, niti po liniji, ki ji pripada storilec. Morda so prav stari starši najbolj navezani na vnuke in oni nanje. Morda bo odtujitev najtesnejših vezi s tem delom sorodstva za otroke tragična in usodna. Vsak primer je svet zase, zato avtomatizem odpade.
Vprašati se moramo, ali je možnost, da stari starši posvojijo vnuka – za kar si zdaj (zlasti zaradi enega odmevnega primera) prizadeva zakonodajalec – v skladu z načelom največje koristi otrok. Ob tem bi najprej nastala velika zmeda v sorodstvenih odnosih. Ko bi torej en par starih staršev postal posvojiteljski par, bi namreč iz otrokovega življenja popolnoma izginil drugi par starih staršev. Vsaj formalno. Postali bi tujci, saj s posvojitvijo zaživijo nova razmerja, prejšnja pa se prekinejo. O tem je treba ob prizadevanju za take rešitve dobro premisliti.
Gibanje za otroke in družine je v pičlih treh dneh zbralo 7.664 podpisov državljank in državljanov v podporo predlogu za spremembo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bi med drugim omogočal, da bi babice in dedki posvajali vnuke. Gre za novelo zakona, čeprav povsem enako možnost dopušča tudi predlog Družinskega zakonika, ki prav tako želi celostno urediti vprašanja vseh odnosov v družinah, kar je nedvomno pozitivno in dalj časa pričakovano.
Toda ali so tisti stari starši, ki so predlog vneto podpisovali, sploh pomislili, da bi tudi sami lahko »izgubili« vnuke, ker bi jih dobila »nasprotna stran«? Vnuki bi dobili nove starše in postali bi si popolni tujci. Menim, da ljudje o tem razmišljajo premalo ali prepovršno. Taka rešitev namreč nekomu koristi, drugemu pa hudo škodi. Nihče pa vnaprej ne ve, kdo bi otroka s takim aktom države dobil in kdo izgubil.
Seveda imajo mnogi v mislih predvsem razvpiti primer, v katerem so obstajali samo eni stari starši, o drugih pa nismo vedeli ničesar in jih tako rekoč ni – navsezadnje so bili celo povezani s tistim, ki je otrokom vzel mater.
Vendar obstajajo tudi drugačni primeri, saj smo se že srečali s starimi starši in njihovimi osirotelimi vnuki, ki jim je prometna nesreča v trenutku vzela oba starša. Prejšnje sorodstvene vezi na obeh straneh ostanejo nespremenjene, vendar ima en par starih staršev manj možnosti za druženje z vnuki, zaradi česar se pogosto vnamejo silni boji že za stike, varstvo, vzgojo in oskrbo. S posvojitvijo bi veliko tega odpadlo; morda bi se ti stari starši kot tretje osebe, pomembne za otrokov razvoj, lahko borili samo še za stike.
Menim, da je to popolnoma prezrt, zanemarjen in celo zamolčan vidik. Vse to je treba postaviti v ospredje javne razprave in premisliti, ali je prav, da otroka posvoji samo en par starih staršev, drugi par pa vnuke izgubi.
Naslednja dilema je zagotovo zmešnjava odnosov in poimenovanj, zakonitega dedovanja in drugih vezi ter posledic, ki jih prinaša taka posvojitev. Dedek se namreč spremeni v očeta in babica v mamo, bratje in sestre pokojnih staršev pa niso nič več tete in strici, temveč bratje in sestre osirotelih otrok.
Razmišljajmo še o starosti starih staršev. Ta trenutek morda še ni tako zelo pomembna, zagotovo pa bo v prihodnosti. In zakone sprejemamo prav za prihodnost.
Današnje ženske postajajo matere v precej poznejših letih kot nekoč. Tudi očetje so vse starejši, še zlasti, če se jim otrok rodi v drugi ali tretji zvezi. Veliko današnjih žensk dobi otroke, ko se že bližajo štiridesetemu letu, pri moških pa se ta starost pogosto približuje celo petdesetemu letu ali ga tudi preseže. Seveda je zato tudi starostna razlika med starimi starši in vnuki ne glede na podaljšanje življenjske dobe precej večja. Pozabiti bo treba na stare starše, ki bi imeli blizu petdeset let, kot je bilo nekoč običajno. Pri sedemdesetletnih starih starših je večja možnost, da vnuki kmalu spet ostanejo sirote. Kakšna bo torej otrokova korist, če ga posvoji taka oseba, pa čeprav je z njim v sorodstvenem razmerju? Kakšna bo možnost vzgoje, in to sodobne, z vsemi tveganji? Kakšna bo prihodnost? Od kod bodo maturanti svoje nove starše pripeljali na valeto ali maturo – morda iz doma starejših občanov, če ne bodo že prej spet sirote?
Zato pamet v roke. Nujen je temeljit razmislek. Ravnati moramo z veliko previdnostjo. Papir in zakonodaja marsikaj preneseta, zlasti če sta odziv na težke dogodke, ki so razburili javnost.
Možnost naj obstaja, a nikakor avtomatizem. Kakšen pa bi sploh lahko bil, ko pa imamo dva para starih staršev in si bo vsak od njiju prizadeval za posvojitev? Kateri par bo izbran, če bosta primerna oba? Tisti, ki bo imel več denarja in več možnosti za pravde, odvetnike, intenziven boj in vpletanje javnosti, ki bo posredno odločala?
Kot varuhinja človekovih pravic in tudi pravic otrok se vsega tega zavedam. Navsezadnje sem tudi sama babica. Vsi trdimo, da mislimo in delujemo le v dobro otrok, a o tem, kaj je tisto res najboljše, smo si včasih različnega mnenja. Ali je to res posvojitev za vsako ceno? Ker nam je res mar zanje? Ker želimo zmagati pred drugim parom starih staršev? Se zavedamo, kaj takšne rešitve prinašajo?
Ali ni predlagana ureditev lahko tudi neprimerna in diskriminatorna? Cilje, ki jim sledi, bi lahko mirno dosegli z zakonsko opredelitvijo, da imajo stari starši v primerih, ko vnuki ostanejo brez staršev, prednost pri izvajanju varstva in vzgoje ali pri dodelitvi rejništva. Takšna določba bi namreč pomenila obveznost pristojnih državnih organov, da za otroke, ki izgubijo oba starša, najprej poskrbijo v okviru širše družine, pri tem pa imajo vsi štirje stari starši enake pravice in tudi enake možnosti. Vsaj na začetku.
Tako nihče ne bi ostal brez vnukov. Ali ni to bolj pošteno? Ne nazadnje je tudi pravičnejše, kot če bi otroka posvojil nekdo tretji in bi vnuk s tem »izginil« iz življenja starih staršev. Tako pa si skrb zanj lahko delijo vsi, po najboljših močeh, vsi imajo stike glede na možnosti, potrebe, primernost in vse drugo, otroci pa ostanejo v širši družini in v stiku tudi z brati in sestrami pokojnih.
Zakona ne spreminjamo čez noč, saj ne sme biti prvovrstna politična tema in prestiž katerekoli politične opcije, in je prav, da nanj pogledamo prav z vseh vidikov. Zagotovo bodo številni strokovnjaki iskali največje otrokove koristi, enakopravnost in nediskriminatornost. Ko bomo sedli skupaj in obravnavali razloge za in proti, bodo modre samo tiste politične odločitve, ki bodo priznavale vse pravice in največjo korist otrok, ki so bili v takih primerih že marsičesa oropani in jim je treba prihraniti nove krivice.
Prav v njihovem imenu razmišljajmo tako, da nam morda ne bo pozneje žal. Zanje ali celo zase.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
