Zares, razmere v naši bližnji soseščini, v geostrateško odločilnem delu Evrope so, žal, srhljivo podobne tistim, ki jih v svoji fantastični monografiji: The Sleepwalkers: How Europe Went to War in 1914, opiše Chris Clark. Balkanske države se držijo v šahu, evropski voditelji v (ne)sodelovanju s Turčijo in Rusijo pa vlečejo poteze, ki vsaka zase nima večjih negativnih posledic, vzete skupaj pa Evropo – nezavedno, kot mesečnike v spanju – vodijo v prepad.
Tisto, kar je v teh zaostrenih razmerah najbolj razočaranja vredno, je, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo. V primežu globalizacije, humanitarnih in varnostnih izzivov spet zmagujejo tisti, ki se zavzemajo za izolacionizem, protekcionizem, vsakršno čistost, homogenost in maksimizirajo parcialne, izključno nacional(istične) interese na škodo celote.
Tako početje je ne le obžalovanja vredno, je tudi logično sprto z dejanskimi izzivi. V globaliziranem svetu 21. stoletja nobena država sama, pa naj bo še tako velika, ne more več učinkovito rešiti nobenega problema. Rešitev je zgolj in samo v sodelovanju. Na nivoju med državami to prizmo sodelovanja ponuja liberalni mednarodnopravni red.
Ideja slednjega je (bila) preprosta. Države se obravnavajo kot enakovredne in kot take stopajo v čim več mednarodnih sporazumov, ki jih vežejo k določenemu načinu vedenja in ravnanja, pa četudi zgolj iz hipokritičnih razlogov. Mednarodna mreža sporazumov, organizacij in institucij naj služi temu, da se konflikti rešujejo na v naprej predpisan, miren, idealno sporazumen način, ali pa pred neodvisnim tribunalom.
Podstat liberalnega mednarodnega prava je (bila) tudi prosta trgovina in krepitev vsestranskega ekonomskega sodelovanja. Danes je to odpravljeno, na levi in desni, z zamahom roke, češ da gre zgolj za neoliberalni projekt globalnih korporacij. Morda. Toda dejstvo ostaja eno: ekonomsko sodelovanje in prosta trgovina vodita v prosperiteto, države v prosperiteti pa se ne spopadajo med seboj. Ne zato, ker se imajo tako rade – tudi zato, saj ekonomski odnosi stkejo tudi občečloveške vezi, ampak preprosto zato, ker so oportunitetni stroški spopadov previsoki.
Vse opisano se nam skozi glasna usta populistov in demagogov podira. Ti so, kako groteskno, svojo kritično ost usmerili prav v tiste, ki na škodo lastne politične prihodnosti vztrajajo pri ohranjanju mednarodne liberalne ureditve sveta. S tem ironično peljejo vodo na mlin tistih drugih, katerih nevarnost naj bi primarno odvračali: orientalskih despotskih avtokratizmov.
Mednarodni liberalni red je v razkroju. Ujet je v primežu evropskih populistov, desnih in levih, ter vzhajajočih avtokratskih zvezd na vzhodu in jugu. Lahko se delamo, da tega ne vidimo. Lahko ostanemo mesečniki. Lahko sodelujemo pri njegovem nadaljnjem potiskanju v prepad. Lahko pa pomagamo ta trend zaustaviti, preden bo prepozno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
