Kako je to mogoče? Kaj vendar počno redna sodišča s pravno nedolžnim človekom, da praktično v letu in pol niso uspela vsaj na prvi stopnji, kaj šele pravnomočno, presoditi, ali je Novič kriv ali nedolžen? In naprej: koliko časa bo še trajalo, da zadeva pride do pravnomočnosti na drugi stopnji? V vsem tem času bo Novič pokrit z domnevo nedolžnosti, a hkrati podvržen po mnenju rednih sodišč popolnoma sorazmernemu popolnemu odvzemu pravice do osebne svobode. Tvegam napoved, da bo šlo, po vrhu vsega, še za sojenje v nerazumnem roku.
Zgolj na podlagi javno dostopnih informacij, spisa v tej zadevi namreč ne poznam, ne morem drugače, kot da javno in glasno pritegnem kritiki, ki jo je v javnost pronicljivo poslal mag. Krivic. Ta je do obisti razgradil že prejšnje priporne sklepe, še posebej pa odziv Okrožnega in Višjega sodišča na odločitev Ustavnega sodišča. Ti dve sodni instanci sta Ustavno sodišče domala ignorirali, izdali nova sklepa o priporu in ju podkrepili že z logično in zato tudi pravno nevzdržnimi razlogi. Tako ravnanje je res škandalozno.
Škandaloznost je toliko večja, ker očitno odraža pojav, ki je sistemske narave. Pri nas se je uveljavila praksa, da za vsak slučaj, da si pokrijemo hrbet, obtoženca, če le ni kakšne posebne vrste, vtaknemo v pripor, kjer na varnem čaka na tako ali onako odločitev sodišča. Z vidika sodnikov je to najbolj »komot« varianta, saj, če na koncu vendarle ne bo pravnomočne sodbe, in je bil pripor neupravičen, bo prizadeti posameznik pač prejel odškodnino. Stroške pa bodo nosili, kdo drug kot, davkoplačevalci. Odgovornosti, te pa ne bo, jasno, nosil nihče.
Drug pojav, ki je prav tako sistemski, je nezmožnost konkretizacije kazenskopravnih sodb. Tako kot v Patrii gre tudi tu za kršitev temeljnega postulata kazenskega prava: načela zakonitosti, ki pomeni, da posamezniki trohnijo v priporih brez pravne osnove. Protipravno. Na način, kot smo ga lahko zasledili v zadevi Novič, ki ga ni mogoče niti racionalno preizkusiti in se – posledično – zoper njega tudi ne pravno braniti.
Tretji, prav tako sistemski, pojav pa je sodniški ping-pong. Kot v zadevi Patria, je tudi tu Ustavno sodišče še enkrat več vroči kostanj poslalo nazaj v roke rednih sodišč, ki so, kot že vemo, še enkrat več odločila po starem. Ugoditev ustavni pritožbi na način, da pritožnik dejansko ni prišel do iskanega zadoščenja, je, na žalost, farsa. Če je Ustavno sodišče ugotovilo, da je pritožnik ves ta čas v priporu na osnovi, ki je ni mogoče niti razumno preizkusiti, bi moralo takoj odrediti njegovo izpustitev.
Če redna sodišča 18-mesecev niso zmogla najti dejanskih razlogov za razumno, kaj šele prepričljivo utemeljitev razlogov za pripor, kako naj bi to storila v 24h? Kot v Patrii, tudi tu ponavljam: utemeljenost sodnih odločb ne more biti odvisna od tega, kakšne jezikovne bravure bomo uporabili, temveč v kolikšni meri ta jezik lahko opiše dejansko, historično realnost. Če te ni, oz. se ni zgodila, je tudi jezik ne more opisati. Vsaj ne na način, ki zadosti vladavini prava. Lahko pa se gremo znanstveno fantastiko.
Seveda, boste rekli, kaj pa če je Novič v resnici kriv. Domnevam, da je to domneva, iz katere izhajajo sodišča, ki tako trdovratno vztrajajo s protipravnim priporom. Tudi to smo že videli. Če je kriv, bi moral biti že zdavnaj obsojen. To je njegova pravica. Kakor tudi pravica svojcev umorjenega, ki v enaki meri preživljajo absolutno predolgo procesno agonijo, na koncu katere se utegnejo znajti v družbi ostalih davkoplačevalcev, ki bomo v odsotnosti vsakršnega sodnega epiloga pokrivali škodo, storjeno s protipravnim priporom. Upam, da se motim.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
