Oče naj se imenuje, kdor vzgaja otroka, ne kdor ga je zaplodil.
N. Eksodus 45,5
V knjižni uspešnici Kurja juhica sem prebrala: »Star sem bil enajst let, ko se je mamica znova poročila. Ko sem bil star štiri ali pet let, sta se z očetom ločila. Iz svetlega pritličnega stanovanja v varni soseski srednjega razreda smo se preselili v majhno in temnejše stanovanje v četrtem nadstropju revnejše četrti v New Yorku. V šestih letih, kar smo živeli tam, se spominjam, kako sem zavidal tistim prijateljem, ki so imeli očete. Sanjal sem o tem, da bom tudi jaz dobil očeta. Moj oče je povsem odšel iz mojega življenja, kje živi in kaj počne, je bila skrivnost. Mislil sem, da bi bil oče, če bi ga imel, mogočni stražar, ki bi me čarobno branil pred vsemi nevarnostmi, ki so, tako se mi je zdelo, prežale name na ulici.«
Veliko otrok živi le z enim od staršev, ker je drugi odšel neznano kam ali pa na znani naslov, vendar otroka ne obiskuje. Prav gotovo je preveč tudi takih, ki jih matere odpeljejo v »varno« prihodnost in očetom ne dovolijo, da bi bili ob njih. Grešijo, delajo nepopravljive napake in jim jemljejo otroštvo, kakršno bi morali imeti. Knjiga Klic po očetu dr. Žmuc Tomorijeve pove prav to. Otroci si zaslužijo oba starša, pa četudi imata manjše napake, kar ju dela povsem človeška.
Nikakor pa si ne zaslužijo nasilja, grobosti, zanemarjanja. Slovenijo je pred kratkim pretreslo trpinčenje dveletnice. Ostaja veliko nerazrešenih vprašanj. Imela je tudi očeta. Kako da je ni videl trpeti in ali je res umrla zaradi nenadnih udarcev v času, ko ga ni bilo na stik? Kdo sta bila človeka, ki sta »skrbela« zanjo? Kako je mogoče, da mati kaj takega stori svojemu otroku, ker je novi partner najpomembnejši v njenem življenju? Kaj takega je lahko naredil dveletni otrok, da se nad njim tako grobo zneseš, da ima počeno lobanjo in še druge poškodbe? Kako da imaš tako poškodovanega otroka doma dva dneva in ne obiščeš zdravnika? Kdaj je bila deklica nazadnje tam in ali imajo starši res pravico, da se ob rojstvu otroka z njim vred umaknejo od sveta, »zaprejo« vrata, hodijo k zdravniku ali ne, nihče pa ne obvesti centra za socialno delo, da jih ni bilo na pregled in da je morda nekaj narobe. Ne bi smelo biti ovir za obisk predstavnikov centra in preverjanje, kako živiš in kje, kakšen je otrok in zakaj ne želiš z njim k zdravniku. Navsezadnje je težko verjetno, da dveletni otrok nima prav nobenih težav, niti prehlada, viroze, vročine, angine, bolečih ušes, in da torej pediatra sploh ne potrebuje. Če bi ga pripeljali k zdravniku pravočasno, bi zdravstvo reagiralo. Pred kratkim se je končalo uspešno usposabljanje zdravnikov POND, ki je pokazalo, da se zdravstvo dobro zaveda svoje velike moči, včasih pa tudi nemoči in odgovornosti pri nasilju v družini. Zaznava, odkriva preprečuje, sporoča. Zlasti pri otrocih je to obvezno in nujno, ne le pobožna želja ali prosta odločitev. Pediatri so lahko rešitelji otroka, ki ne more spregovoriti in povedati, kako živijo in kaj se jim doma dogaja.
Ali je mogoče, da na centru samo sprejmejo dejstvo, da sta se starša, ki imata več skupnih otrok in ob razvezi nemalo težav, preprosto dogovorila, kje bo kateri od otrok živel, in jima tako zaupajo, da ju nikoli več ne obiščejo? Je delavce centra mogoče preslepiti o skrbi za otroke? Vprašanj je veliko in potrebnih bo še precej odgovorov. Marsikaj bo razjasnil kazenski spis, ki medtem zagotovo postaja vse bolj zajeten.
Toda mladega bitja, ki je moralo zaradi velikega, hudega in nerazumljivega nasilja umreti, prav nič – nobena kazen ali proces – ne more obuditi. Kje so dobre patronažne sestre, ki so v preteklosti obiskovale celo gorske kmetije, pa sosedje in zlasti sorodniki, ki bi morali opaziti, da je v družini nekaj narobe, in to sporočiti pristojnim, pa čeprav anonimno?
Kot varuhinja človekovih in s tem tudi otrokovih pravic se globoko zavedam, da je za Arino prepozno, za druge otroke pa ni in ne sme biti. Še kako mar nam mora biti zanje. Tudi kadar vsako noč poslušamo neutolažljivi, že skoraj divji otroški jok iz sosednjega stanovanja. Sliši se tudi vpitje, loputanje z vrati. Mi pa smo kar tiho, ker se bojimo predrtih gum, besa, visokega in močnega možakarja, ki ukazuje ubogi ženi? Taka je usoda mnogih žensk. Če se ne odločijo poiskati pomoči zase, ne podajo ovadbe, ne pričajo ..., lahko rečemo, da je to njihova odločitev. Ne more in ne sme pa nam biti vseeno, ko gre za otroka, ki nima prav nobene besede in ga morda ne vidi in ne sliši nihče razen nas. Prav zato je tako težko verjeti, da Arine in drugih deklic in dečkov v soseski nihče ni pogrešal. Vse krike trpljenja je ta deklica odnesla v prerani grob in morda nikoli ne bomo izvedeli prave resnice. Je pa za vse nas to bridek poduk, da ni zakona, ni protokola, ni člena, ki bi službam in ljudem nalagal prav vse, kar morajo storiti. Marsikaj je odvisno od njih samih, njihove morale, etike, odgovornosti in ne nazadnje skrbi za sočloveka. Uporabijo lahko tudi anonimke. Ne veš, kdo jo je poslal, vendar pride na naslov ali dva, kjer se morajo odzvati. Morajo. Starši niso lastniki otrok, čeprav se pogosto tako obnašajo. Ker jim dajemo možnost, da svobodno odločajo, kako in kdaj se bodo njihovi otroci zdravili, ali se bodo cepili, ali bodo že v otroštvu vegani, ali bodo šli k zdravniku ali ne, se nam lahko spet in spet dogajajo zgodbe, kakršna je ta. Vsaj do vstopa v šolo, saj vrtec ni obvezen. Vendar, pozor, kljub obvezni osnovni šoli se starši lahko dogovorijo za šolanje na domu. Pri Varuhu opozorili, da je prav, da je to pod kontrolo – ne le zaradi znanja, ki ga mora šola preverjati večkrat med letom, tudi zaradi varnosti, zaradi možnosti izkoriščanja, zlorab in nasilja nad otroki. Obstaja možnost, da starši to počnejo. Dovolj je en sam tak otrok, ki plača za grehe svojih staršev in dobi »udarce«, ki bi jih morali dobiti prav oni. Za vsakega se splača potruditi.
Da, očetje in matere so pomembni, pa če živijo skupaj ali ne, saj so vendar starši. Samo nasilni in neprimerni morajo imeti prepoved stikov ali stike pod nadzorom. Otrok starše potrebuje. Ne le enkrat na mesec ali ob velikih praznikih in počitnicah. Prevzamejo naj skrb za otroke, porazdelijo naj si dobre in slabe dneve, naj med njimi ne bo tekmovanja, kdo je boljši in kdo bo lahko otroku kupil več, kdo bo popustljiv in ne bo omejeval igranja video igric, gledanja nasilnih in neprimernih filmov, ponočevanja, spanja z neumitimi zobmi, nezdravega prehranjevanja. Kontrola je za take potrebna. Otroka je mogoče »kupiti«in tudi odtujiti. Lahko ga ustrahuješ, da si ne upa spregovoriti. Govori, laže, dela tako, kot je bil naučen. Če so stiki zelo poredko, bodo nadaljnji še težji.
Redki lastniki grdo ravnajo z živalmi. Na voljo so le plačljivi veterinarji, in vendar jih obiskujejo. Pazimo, da imajo živali vodo, da so na toplem, da imajo zdravo prehrano. Trgovine za živali so polne kupcev, prav tako razstave.
Mnogi otroci pa so žal prepuščeni staršem, ki niti za živali niso sposobni poskrbeti. Zaposleni v centrih za socialno delo nimajo lahkega dela. Nanje se usuje plaz kritik, če jim otroka odvzamejo ali ne. Pojavijo se taki, ki trdijo, da bi ga morali, in oni, ki menijo, da je vse v redu in je prav odvzem katastrofa. Ali res vedo več kot socialni delavci? Kdo ima ali bi vsaj moral imeti več pravih informacij in komu gre zaupati? Javnosti? Ta lahko opozarja, a potem nastopi stroka!
Stotine parov si želi posvojiti otroka. Posvojitev je možna le v tujini in veliko stane. Otroka tam na neki način kupijo. Pri nas pa nekateri otroci umirajo ali predolgo životarijo v rejništvu, drugi nimajo stikov s staršem, pri katerem ne živijo. Zakaj je tako? Zakaj toliko prezrtih kršitev njihovih pravic? Zakaj tako dolgi procesi, toliko tožb, sodb, pritožb, izvedencev? Pri Varuhu na to že predolgo opozarjamo.
In kako je mogoče, da ob nujni spremembi Zakona o preprečevanju nasilja v družini nekateri tako sprevrženo razlagajo prepoved telesnega kaznovanja? Smo res pravični, če ne dopuščamo, da bi našega otroka udaril sosed ali učitelj, sami pa ga lahko, ker vemo, kaj je prav in dobro zanj? Ali ne ločimo prave vzgoje od permisivne, ki je neprimerna? Kako da sploh omenjamo vprašanje otrokovega normalnega dela doma in prepovedi ali omejitve uporabe mobilnikov? Tudi marsikomu od nas ne bi škodilo, če bi v otroštvu delal. Vendar ne na žagi, s traktorjem ali v gozdu, polnem nevarnosti. Nekatera dela za otroke niso primerna, in pika. So pa dela, ki jih morajo obvladati. Prav tako moramo otrokom vsaj omejiti uporabo nekaterih sodobnih naprav, saj vodijo k zasvojenostim. Tu ni dileme in ni zakona, ki bi to natančno dovoljeval ali preprečeval. Ali bi res moralo biti vse zapisano? Za nasilje ni opravičila in ob vsem, kar imamo in znamo, ni treba, da zaradi njega en sam otrok umira in umre. Odveč se je spraševati, koliko klofut je dovoljenih. Vsaka je ponižanje; tako za vas, če bi vam jo prisolil šef ali partner, kot tudi za vašega otroka. Je res manj vreden in to potrebuje? Mu res ne morete ničesar dopovedati na lepši način? Ste morda le prepozni? Pogosto velja slednje: niste uveljavili besede ne, temveč ste za svoj mir vse dovolili, zdaj pa tepež. Morda je otrok celo bolan, s posebnimi potrebami, potreben strokovne pomoči. Klofute ne bodo pomagale.
Nam je zdrava pamet res odpovedala? Moramo pri vsaki spremembi zakonodaje spraševati take neumnosti in razburjati ljudi in medije?
Že vsak bi rad bil psiholog in pravnik obenem. Kako preprosto in priročno je drugim soliti pamet.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
