Doma je namreč, tako na Hrvaškem, od koder primer izvira, kakor tudi v Sloveniji, ki je bila prek svojih ljudi (ne)posredno vpeta v številne podobne primere doma in na tujem, nismo bili deležni. Zlasti v Sloveniji se je namreč storilo vse, da se je o delovanju UDBE toliko govorilo in še toliko manj storilo, da se je njen pomen za aktualni čas v javnem diskurzu povsem zbanaliziral. Institucionalni odziv je bil temu ustrezen. Spet tvegam hipotezo, da namenoma.
Kot je, med vrsticami, sporočilo nemško sodišče, Hrvaška, in za namene te kolumne jo res lahko, kot je nekoč želel Bučar, štejemo za slovenskega siamskega dvojčka, ni storila pravega tranzicijskega preloma. Razmere so še posebej ilustrativne na področju arhivov, ki so bodisi uničeni, privatizirani ali pa, pozor – na to redko pomislimo – celo potvorjeni. Živimo torej v laži, najbrž celo dvojni.
Nemški mediji so k temu dodali, da je očitno, da imajo nekdanje totalitarne strukture še danes velik vpliv – in na to tudi redko pomislimo – tako na leve kot desne politične skupine in s tem na državo kot celoto. Ko so te skupine na Hrvaškem ugotovile, da nemški pravosodni organi, drugače kot nacionalni, delujejo po pravu, so napeli vse moči in prek vlade dosegli celo sprejem razvpitega Lex Perković, ki je, le mimogrede, pomenil tudi eklatantno kršitev prava EU. Evropski nalog za prijetje in predajo je namreč omejil le na primere, ki so se zgodili po letu 2002.
S pomočjo prava EU in nemške odločnosti je zadeva Perković, s tem pa tudi jugoslovanska UDBA, dobila zasluženi in dolgo odlašani, sicer še nepravnomočni, pravni rezultat. Ta ni pomemben le za tranzicijsko pravičnost v družbi kot celoti, temveč tudi za žrtve, katerih lokacije grobov marsikdaj ne poznamo še dandanes.
Odziv hrvaških političnih strank in medijskih komentatorjev kaže, da sodba na kratki rok ne bo prinesla nikakršnih mentalnih premikov. Utegne pa imeti vpliv na srednji in dolgi rok. Ta vpliv se bo meril predvsem v uklanjanju strahu; v potrditvi, da je UDBA zločinska organizacija; in da si njeni krvni in zaposlitveni nasledniki ne zaslužijo nikakršnega posebnega mesta v družbi. Nasprotno.
Morda bo kaj od tega kdaj pljusknilo tudi v Slovenijo. Morda se bo našel kdo v pravosodju, ki bo vzel ravnanje nemških pravosodnih organov za vzor. Morda se bo našel kdo v politiki, ki bo k vprašanju tranzicijske pravičnosti 25 let kasneje pristopil s trezno glavo, uporabljajoč sredstva, predvsem argumente, ki lahko prinesejo konkretne rezultate. Morda bo vse skupaj k takemu ravnanju prisilila neinstrumentalizirana civilna družba?
Morda se ne bo zgodilo nič od tega. A zgodilo se je že: nemška obsodba je dokaz, da je pregon ustvarjalcev in izvrševalcev totalitarnih režimov mogoč tudi v demokraciji, veliko let po tem, ko je totalitarizem formalno že ugasnil, in ko njegovih tedanjih žrtev, žal, že dolgo ni več.
Nekaj se mora zgoditi. Sicer žrtve tranzicijske nepravičnosti ostajamo sami. Sedanje in bodoče generacije, med katerimi očitno varno bivajo tisti, ki so prelivali celo kri in na temelju te krvi sebi in svojim zgradili ekonomsko in politično zelo prosperitetno sedanjost in prihodnost. Te teme in ta vprašanja - upam, da boste soglašali - so preveč pomembna, da bi jih lahko preglasilo politično in javnomnenjsko vpitje o nasprotnem, ki prispeva samo k naši otopelosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
