Kako redkokdaj slišiš
besedo DOMOVINA.
Ko da je ni v slovarju,
ko da je nad njo
anatema izrečena.
Slišiš le REPUBLIKA.
Te besede se kri drži,
pravično in krivično prelita.
Skoraj kot REVOLUCIJA.
Vem, da to mora biti
kadar mora biti,
ko ljudstvo ne more več
jarma nositi.
Lahko jo razumem,
teže spoštujem,
ne morem pa je ljubiti.
Preveč ran in strahu prinaša
tudi tistim,
ki niso nič krivi,
tudi tistim v njej
življenje ugaša,
ki so komaj še živi.
DOMOVINA
pa je DOM,
je zavetje in počitek
za še takega zgubljenca.
Je ena sama,
kakor MATI.
(Mila Kačič, Minevanja)
Ko pomislim na junij pred 25 leti, se spominjam marsičesa. Živeli in dihali smo za samostojnost. Prišel je dan, ki ga ni moč pozabiti. Hiteli smo iz službe, da bi se udeležili večerne proslave. Vse je bilo pripravljeno, v zraku je bilo čutiti napetost pričakovanja. Ko se je stemnilo, je zasijala rdeča preproga, dvignila zastava, začela pomenljiva proslava in izrečene preroške besede. Po mestu so igrale godbe in ulični posamezniki, v sporočilih zvoka je bilo čutiti poletni nemir. Res samo to? Naslednji dan pohod tankov in vojske, ki so jim nudili odpor celo goloroki domačini, mrtvi, ranjeni, meja je popustila, nihče ni vedel, kaj sledi. Desetdnevna vojna je terjala svoj davek, ki pa je bil zagotovo mnogo manjši kot bi lahko bil, zlasti glede na kasnejše izkušnje pri sosedih, pa tudi grožnje, ki so se neizbrisno zarisale v naš spomin. Celo obrazi in besede tistih, ki so tedaj poveljevali jugoslovanski vojski in Sloveniji ter Slovencem grozili tudi preko ekranov. V spominu so ostali za vedno.
Ko se je razpletalo in tudi končalo na vsakodnevnih izjemnih novinarskih konferencah, uradno pa na Brionih, smo zaživeli. Samostojnost, tuja priznanja in gradnja države. Politika je pokazala barve in zasedla poslanske sedeže. Sveže, nove, polne upanja. Taki so bili vsi, ki so tam sedeli in cilj je bil prelep; odločanje za blaginjo ljudi.
Ustava je prinesla tudi Varuha človekovih pravic, ki je kot povsem samostojna in neodvisna institucija začela z delom šele 1. 1. 1995. Prvi varuh mag. Bizjak je ministrsko funkcijo zamenjal za nadzor države, nosilcev oblasti in lokalnih skupnosti. Sledili smo mu še trije; dve ženski. Rabili smo dvotretjinsko podporo poslank in poslancev. Tudi predsedniki republike so bili štirje, vlad pa kar 12 z več kot 150 ministricami in ministri. Preko tristo- krat je doma in v tujini igrala slovenska himna, ker smo zmagali. Mi - majhni med velikimi. Kdo si vendar ne želi biti prvi, a vendar je vselej le eno zmagovalno ime? Smo jih sploh znali dovolj ceniti in ali nismo le zahtevali; zmage?!
Slovenci; delavni in pridni, samostojni in ukaželjni, ponosni in pravični. Vztrajni in edinstveni. Tako se je govorilo in delalo. Mnogi so nam zavidali hitro pot v samostojnost, vzpone in uspehe. Strankarski programi so bili vabljivi. Obljube o gospodarski rasti, blagostanju, skrbi za mlade in starejše, invalide in bolne. Pa so prihajali in odhajali. Vlade. Volitve. Poslanci in stranke. Nekatere predčasno. Vedno smo bili nekako pred volitvami. Boji koalicije in opozicije. Redko so strnili vrste in se poenotili.
Pa se vrnimo v ne tako davno preteklost.
Se še spominjate bonov, lihih in sodih dni, štampiljk v potnih listih, vpisanih iznosov denarja, čakanja avtomobilov omejenih znamk in barv, dolgih kolon na mejah, carinskih pregledov in pomanjkanja marsičesa? Gledali smo tja čez, k sosedom in sanjali. Da bi imeli vse to.
Pa smo to celo dobili. Odprto mejo, stotine znamk oblačil, obutve, avtomobilov, potovanja na vse konce sveta, s teniškimi žogicami, golf palicami ali brez ... in vendar kdaj tudi z grenkim priokusom. Do kdaj in kdo? Meja ni bilo več, vsaj ne tistih pravih. A, navidezno enakost je zamenjalo veliko tekmovanje. Za položaje, pomembnost, prestiž in predvsem denar. Denar, denar! Ta je ljudem zlezel pod kožo in v vse pore. Nekateri so ga imeli čedalje več, drugi vsak dan manj. Pid-i , delnice, obresti, krediti ... Zadolževanje je dobilo enormne razsežnosti. Nekaterim je pomenilo hipoteke in stalno "dihanje za vrat", drugim jamstvo s tem, kar še ni bilo niti njihovo.
Družbeno je zamenjalo privatno lastništvo. Propadati so začeli velikani gospodarstva in celo turizma. Na drugih ali celo tretjih dražbah se je marsikaj kupilo po razprodajnih cenah, čez čas prodalo po veliko višjih, nekoč dobri gospodarji so postajali vse slabši, delavci pa pogosto celo novodobni sužnji novih lastnikov, ki so se znali takoj preleviti v hude kapitaliste - sicer socialističnih korenin. Moje je samo moje in naše ni več vaše! Kmalu pa je postalo naše celo njihovo - tuji lastniki so zamenjali mnoge domače. Njim pa se je, zanimivo, začelo celo "splačati". Kam vse je poniknil denar? Našle so se "oaze" brez davkov ali z nižjimi. Je res tam vse in od vseh tako legalno? Banke, banke. Mnoge grobovi in grobnice, potrebne dokapitalizacij vseh nas; krivih in nedolžnih. Zakreditiranim preko razumnih meja ni bilo možno ničesar pobrati, ker ničesar niso imeli (več). Vse prepisano, prodano, preneseno.
Zakoni so hiteli v sprejem, a kaj, ko veljajo za naprej in ne za nazaj. Komaj dohajajo težave, ki jih ustvarja praksa pred vsako teorijo in celo razlago, ki jih je lahko celo več. Le na pokojninskem področju so tisti, ki so pošteno plačevali in si kdaj "od ust odtrgali", izgubili vplačano. Predvsem reveži. "Izginile" so tudi obveznice nekaterih bank. Menda so tako zahtevali tam v Evropi. Evropa je na trenutke postajala mačeha iz hudih pravljic. Od tam (iz centra) so prihajali in mi potovali tja, dobivali, si sposojali, vračali, ubogali. Veliko denarja je dobilo nove lastnike, mnoge je rešil, tuje injekcije so pomenile sicer preživetje nekaterih, a tudi "pogreb" mnogih. Podjetij in posameznikov. Zataknilo se je pri natančnih obračunih in vračanju. Vse ima namreč svoj omejeni rok trajanja. Tudi posojila. Vpeljali smo "zlato pravilo", zategnili pas, a dvignil se je narod. Na stavkah in barikadah. Pele so granitne kocke in valil dim. Odnesli so jo različno. Nekateri so odstopili, drugi šli v pravni boj. Končalo se je kakor za koga.
Prav na področju pravosodja smo zaznali obtožbe o "krivosodju". Odvisno kdo je o tem poročal. Sledile so seveda tudi zahteve po lustraciji pravnikov s trajnim mandatom, komentiranje sodb in postopkov na tako različnih stopnjah sojenja, tudi evropskega. Celo od tam rešitve niso prihajale prav hitro. Vzpenjali smo se po lestvici kršiteljev človekovih pravic, zlasti zaradi dolgotrajnih postopkov. Nekateri zadovoljni z zadoščenjem, drugi sploh ne. Spet odvisno na kateri strani je kdo in komu v prid je bilo kje razsojeno.
Sociala je začela kazati novo podobo; reven je že vsak sedmi prebivalec, preko 100.000 je brezposelnih. Od zgolj transferjev se ne da živeti, ob dodatni pomoči dobrodelnežev in humanitarcev morda skromno preživeti. Najtežje se je začelo goditi samskim in starejši generaciji, pa tudi mladim brez služb in starševske podpore (beri: "mama hotela"). Brezposelnost vodi tudi v izgubo motivacije, delovnih navad in celo zdravstvene težave. Ja, zdravstvo je postalo žal tudi plačljivo. Predolge čakalne vrste, slaba komunikacija, neraziskani vzroki nekaterih odmevnih smrti, posegov in afer, ... vse to meče slabo luč na "bele halje". Pa čeprav imamo toliko odličnih zdravnikov; svetovno znanih in doma celo premalo cenjenih. A, nujno rabimo javno zdravstvo, da ne bo denar krojil zdravja.
Kdaj bomo končno sprejeli prepotrebno socialno in zdravstveno zakonodajo? Kdaj bomo začeli ceniti tudi zdravo okolje? Nanj tako radi pozabimo.
Upanje je mnogim sprva vzbudilo odpiranje s.p.-jev ob začetni finančni podpori države, a le za kratek čas. Z nekaj tisoč evri, ob silni plačilni nedisciplini mnogih, se ni izšlo. Tonili so vse globlje. Izguba zdravstvenega zavarovanja, grožnja rubežev, ... vse to je privedlo ljudi v krizo brez zasilnega izhoda. Vse več je brezdomcev, celo družin. Kam naj gredo? Celo bivalnih enot je premalo. Pro bono ambulante so zasilni izhod. Kam smo padli?!
Nekateri zakoni so bili sprejeti na hitro, s ciljem varčevanja. A, kaj ko padec na ustavnem ali evropskem sodišču prinaša višji davek in postavi pravo ceno človekovim pravicam. Nekoč jo bo treba poplačati.
Nepoštenje, izguba morale in discipline, etika na psu, ... rabimo sploh še kaj, da nekateri bajno obogatijo in drugi izgubijo vse? Kdo lahko reši ta veliki gordijski vozel? Žal le inšpekcije, FURS, policija in organi pregona ter sojenja. Za tako opevano prevencijo je tu daleč prepozno. Take vrste ljudi prizadene le hitra reakcija pristojnih.
Dokler se bo ljudem splačalo živeti nepošteno in na tuj račun, bo pač tako. Ko se ne bo več izšlo, bo drugače in začeli bodo verjeti, da so zakoni za vse enaki. Kako težko je poslušati, da obstajata dve pravni državi in kako težko jih je prepričati, da je le ena oziroma bi vsaj morala biti. Morala! Brez dobre brezplačne pravne pomoči mnogi ne zmorejo niti stopiti na pot iskanja pravice. Nekateri lahko plačujejo celo več odvetnikov, ki jo zanje iščejo. Zato reveži opozarjajo na denar, ki pa ga nimajo.
Ob koncu je potrebno nujno dodati, da nas je vsekakor možno videti tudi iz druge perspektive. O njej govorijo mnogi tujci, ki nas množično obiskujejo. Še nikoli jih ni bilo toliko; zadovoljnih, očaranih nad lepoto naše domovine. Tako nas vidi tudi tuja diplomacija pri nas. Poznajo skoraj vsak kotiček prelepe Slovenije, hrame, gostilne, domačo hrano, morje, reke, jezera, jame, smučišča, ... prijazne in poštene ljudi.
Tu so še zmage mnogih mladih na tako različnih področjih. 50.000 jih je tekmovalo v Zotkinih talentih. Zmagovalci so minuli konec tedna napolnili Cankarjev dom. A, medijev tam skoraj ni bilo. Pravzaprav ni bilo. Ker ni bilo nobene tragedije, pretepa, nasilja, izgreda, napada ... Poročila teh bodočih, morda znanstvenikov in celo izumiteljev, niso niti omenila. No, pa saj jim ni šlo za to. Prišli so s starši in mentorji, od vsepovsod. Po "list" papirja, ki jim pomeni veliko. Ker so se zelo trudili in uspeli. Zase, pa tudi za družbo. Ki jih bo zagotovo nekoč rabila.
Morda bo takrat celo drugače in bodo delo dobili doma.
Rabimo pozitivne zgodbe. Kot vodo in kruh. Ker se zaradi njih splača ostati ali postati dober, pošten, pravičen. Ker vse le ni tako zelo črno. Ker so majhne zmage lahko tudi velike. Ker "mali" človek v resnici ni majhen, pač pa velik. Ker zna preživeti v labirintu predpisov, ker se znajde pred zaprtimi vrati in zmore počakati, da se odpro, ker ne izgubi poslednje bilkice upanja. Pomagajmo mu vsi in opozarjajmo, da se dobro vrne in slabo k sreči tudi. Prej ali slej.
In ne pozabimo na strpnost do drugačnih, ki nas vendar bogatijo. Ta hip jo zelo rabimo. Tako kot so jo pogosto v zgodovini, a se vedno ni izšlo, zato so kasneje nespametne poteze obžalovali celi rodovi zgodovine.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
