Nekoč je bila dežela, v kateri ni bilo bogatih ljudi.
Ni bilo princes, oblečenih v hermelin in brokat.
Tudi ni bilo moč srečati debelih trgovcev, ki vodijo razkošne vprege. Pa tudi ne mladih brezdelnežev, ki ne vedo, kako bi zapravili denar, od katerega se jim trgajo žepi … Ne, ničesar od tega ni bilo.
»To je bila pa žalostna dežela,« boste rekli. Ne vem. Ker v tej deželi tudi ni bilo revnih ljudi.
(Neobjavljena zgodba Michela Piquemala)
»Če imaš preveč, to pomeni, da drugi nimajo niti najnujnejšega.« Tako razmišlja Michel Piquemalv knjigi Modrosti srca. Pravi, da se bogastvo hrani z revščino, in sprašuje, ali so bogati roparji revnih in kako bi dosegli enakomernejšo razporeditev dobrin in enakost.
Taka vprašanja si nenehno zastavljajo zlasti tisti, ki se komaj preživljajo, čeprav prejemajo plačo ali preskromno pokojnino, in jim kopni dostojanstvo ob obiskih humanitarnih organizacij. Kako to zajeziti, spremeniti, omogočiti človeka vredno življenje in primerne razmere, kako da je takih vse več? Kaj pa vloga centrov za socialno delo in njihovih uslužbencev? Ti bi morali znati pomagati in svetovati, ne samo upravljati računalnike, ki so zagotovo brez duše in srca.
Že dolgo se obljublja reorganizacija centrov za socialno delo. Vsekakor je nujna. Socialni delavci bi morali imeti za ljudi več časa, nasvetov in strokovne pomoči. Številni se zdaj obširno ukvarjajo s papirologijo in z njo izgubljajo dragoceni čas in tratijo znanje, ki bi ju morali nameniti ljudem v hudih stiskah.
V zadnjih dneh poslušamo zgodbe o revnih in o deložacijah. Zlasti o gospe, ki jo je v medijih lahko videla vsa Slovenija in me je kot varuhinjo tudi javno pozivala k pomoči.
Spoštujem tajnost postopka, ki je določena za našo institucijo. Če me ne odvežejo molčečnosti, o posameznih postopkih in pobudnikih ne morem javno govoriti. Ob številnih pobudah, ki jih v takih primerih dobivamo, lahko zapišem tisto, kar Varuh ugotavlja in na kar nenehno opozarja. K nam se namreč obračajo mnogi v stiski, ko jim grozi, da bodo zaradi razmeroma majhnih dolgov, ki jih niso zmožni poplačati, izgubili svoj dom. Od Varuha pričakujejo marsikaj, celo razveljavitev prodaje nepremičnine, poplačilo dolgov in rešitev iz hude krize. Nemalokrat tudi finančno pomoč.
Varuh na svojem »kontrolnem mostu« med državo in državljani, ki jim v tem primeru pravimo pobudniki, lahko ugotavlja, ali država z institucijami krši zakonodajo, ravna prepočasi, zlorablja oblast in ali je zakonodaja na katerem od področij preslaba, nedomišljena, neživljenjska. Predpise namreč sprejemajo za to pristojni, institucije pa jih uporabljajo.
Toda na eni strani so dolžniki, na drugi pa upniki. Pobude kažejo, da se posamezniki pogosto zelo slabo znajdejo v vlogi dolžnika. Večinoma ne poznajo pravil postopka in možnosti za zavarovanje svojih pravic, ki jih imajo kot dolžniki v postopku izvršbe. Zaradi pritiska, ki ga zanje pomeni izvršba, procesna dejanja opustijo ali pa se v postopke sploh ne vključijo, kar še dodatno poslabša njihov položaj. Znani so primeri, da dolžniki prvič slišijo za izvršbo, ko jim izvršitelj na vrata doma že lepi usodna obvestila. Še vedno namreč niso redki dolžniki, ki prelahkotno jemljejo izvršilne postopke, sprožene zoper njih, še zlasti ko je predlagana izvršba na nepremičnino. Pravno pomoč poiščejo šele, ko ne more biti več učinkovita, saj so zamujene ključne faze v sicer zelo formaliziranem izvršilnem postopku, v katerem lahko tudi dolžnik kot stranka vpliva na to, s katerim sredstvom in na katere predmete se bo opravila izvršba. Dolžnik v primeru izvršbe na nepremičnino sodišču namreč lahko predlaga, da naj dovoli drugo sredstvo izvršbe ali izvršbo na drugi nepremičnini. Na to možnost ga opozori tudi sodišče v sklepu o izvršbi. V primeru prodaje nepremičnine, ki je dolžnikovo stanovanje, je dolžnik zavarovan tako, da lahko uveljavlja pravico do prebivanja v prodanem stanovanju (razen če gre za izvršbo zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila za izgradnjo ali nakup te nepremičnine ali terjatve, zavarovane s hipoteko na njej). Ta pravica je omejena na tri leta, dolžnik pa jo mora uveljavljati najpozneje v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi oziroma najpozneje do dražbenega naroka, če je ta razpisan pred potekom tega (60-dnevnega) roka, predlog pa mora biti vložen najpozneje osem dni pred prodajnim narokom. Sodišče na tem naroku z odredbo ponovno ugotovi vrednost nepremičnine, če stranka s predložitvijo mnenja sodnega cenilca o tržni vrednosti verjetno izkaže, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve do dneva prodaje precej spremenila. Dolžnik lahko do pravnomočnosti sklepa o domiku nepremičnine kupcu z draženjem nepremičnine najboljšemu ponudniku še vedno poplača svojo terjatev in tako doseže ustavitev izvršbe s prodajo nepremičnine.
Spomnimo se primerov s časopisnih naslovnic, ko je bila za borih nekaj sto evrov prodana hiša, njeni prebivalci pa izseljeni in deložirani ...
Ali je dolžnik v teh primerih naredil vse, kar bi lahko, in to pravočasno? Sodišče sme na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar največ za tri mesece in le enkrat.
Mnogi pobudniki, ki Varuha pozivajo k ukrepanju, se sprašujejo, kje smo, nas kličejo in obiščejo šele takrat, ko so vsi ti roki že zamujeni, nepremičnina prodana, od prodaje je morda minilo precej časa, na vrata pa že trkajo novi lastniki. Navsezadnje so ti kupili nepremičnino, v njej pa ne morejo prebivati. Lahko bi predstavili tudi zgodbo kupca, ki je ves denar vložil v nakup, pa nima kje bivati. Vsaka zgodba ima torej navadno dve plati. Na drugi strani je namreč upnik, ki zelo dolgo čaka na poplačilo svojih dolgov. Če je to država, bi mnogi še razumeli, pogosto pa gre za zasebne upnike. Nekateri zaradi tega propadejo. Na obeh straneh grozi revščina, na obeh so možne zlorabe, upanje, bes, groza, razočaranje. Zgodbe in usode ljudi so pretresljive.
Z vprašanjem primernosti ureditve veljavne izvršilne zakonodaje, ki glede na uveljavljeno načelo proste izbire izvršilnih sredstev ne glede na višino upnikove terjatve omogoča, da je izvršba na nepremičnino lahko prvo in edino izvršilno sredstvo, se je Varuh ukvarjal že leta 2012, ob medijsko zelo odmevnem primeru. O njem mnogi govorijo še danes. Ob njem se je postavilo veliko vprašanj, na nekatera smo dobili tudi odgovore. Že tedaj smo zapisali, da bi moralo biti zaradi zagotovitve načela enakosti pred zakonom po našem stališču tudi v izvršilnem postopku zagotovljeno uravnoteženo varstvo upnika, da z izvršbo doseže poplačilo svoje terjatve, in hkrati varstvo dolžnika, da pri tem ni ogrožena njegova eksistenca. Ureditev, ki omogoča prodajo dolžnikove nepremičnine samo s ciljem, da se upniku v izvršilnem postopku omogoči, da pride do poplačila, je sicer upravičena in legitimna, vendar po naši presoji ni povsem v skladu z enim od načel pravne države, to je z načelom sorazmernosti.
Naša opozorila so takrat sicer padla na plodna tla, saj je vlada tedanjemu ministrstvu za pravosodje in javno upravo naložila, da celovito prouči določbe predpisov glede upnikove neomejenosti pri izbiri izvršilnih sredstev in glede določitve minimalnega praga denarne terjatve z nepremičninsko izvršbo, zlasti z vidika sorazmernosti posega v lastninsko pravico. Kljub temu pa na tem področju (še) ni prepotrebnih sprememb.
Učinkovit izvršilni postopek je sestavni del pravnega sistema. Znova poudarjamo, da učinkovitost izvršilnega postopka ne sme biti le v vlogi varstva interesa upnika in s tem posredno tudi javnega interesa po zagotovitvi plačilne discipline, temveč mora zagotavljati tudi sorazmerno varstvo dolžnika, upoštevaje višino terjatve, ki naj se v takem postopku poplača. Veljavna izvršilna zakonodaja sicer morda ni ustavno sporna, zagotovo pa ni edina možna.
Zato je Varuh ministrstvu za pravosodje leta 2015 (znova) predlagal, naj pripravi takšne rešitve izvršilne zakonodaje, zlasti za primere, ko izvršba teče na podlagi verodostojne listine (za razmeroma majhne zneske), da takojšnja posledica za dolžnika ne bo le izvršba na nepremičnino, ki je hkrati tudi njegov dom in edino premoženje.
Da bi bilo na tem področju morda res treba nekaj spremeniti, kaže tudi dejstvo, da je Ustavno sodišče RS v postopku za preizkus ustavne pritožbe s sklepom opr. št. Up-921/14-8 z dne 29. 1. 2015 do končne odločitve zadržalo izvršitev sklepov izvršilnega sodišča v delu, v katerem je dovoljeno nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom – z izvršbo na pritožnikovo nepremičnino. Ocenilo je namreč, da »teža posledic, ki z nepovratno izgubo lastninske pravice na stanovanju preti pritožniku, presega tisto, ki jo bodo nasprotniki sodnega postopka (24 etažnih lastnikov) utrpeli z začasno odložitvijo poplačila njihovih terjatev v skupni višini 192,39 EUR«.
Ministrstvo za pravosodje in javno upravo je glede na zahtevo vlade pripravilo analizo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju glede neomejenosti upnika pri izbiri izvršilnih sredstev. Prikazane so bile tako pozitivne kot negativne strani veljavne ureditve in morebitnih sprememb, med katerimi sta bili zlasti določitev vrstnega reda sredstev izvršbe in spodnje meje zneska dolga, glede katerega bi bilo mogoče predlagati izvršbo na nepremičnino. Pojasnilo je, da upniki zelo redko (v približno 1 odstotku zadev) predlagajo izvršbo na nepremičnine za izterjavo terjatve, manjše od 1.000 evrov, ta pa je še redkeje realizirana s prodajo nepremičnine, prav tako se upniki redko odločajo za nepremičninsko izvršbo tudi ne glede na vrednost terjatve. Ta je namreč običajno draga in dolgotrajna (predujem za obvezno cenitev mora namreč založiti upnik). Če nepremičnina ni prodana, bo moral upnik stroške nepremičninske izvršbe nositi sam. Ministrstvo za pravosodje je navedlo, da nepremičninska izvršba pomeni tudi učinkovito grožnjo dolžniku, da svoj dolg končno poravna.
Z analizo iz leta 2012 je vlada ministrstvu naložila, da pristopi k pripravi sprememb Zakona o izvršbi zaradi zmanjšanja plačilne nediscipline, hkrati pa je pri izvršbi na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, predlagala dodatne ukrepe za varstvo dolžnika.
Zato ministrstvo pri pripravi sprememb zakona, ki je bil sprejet leta 2014 (ZIZ-J, Uradni list RS, št. 53/14), izhajalo s stališča, da je veljavna ureditev neomejenosti upnika pri izbiri sredstev ob številnih možnostih dolžnika, da prepreči izvršbo na nepremičnino, ustrezna. Predlagano in kasneje tudi sprejeto pa je bilo izboljšanje zakonodaje z dodatnim opozorilom dolžnika o njegovih zakonskih možnostih, da v primeru predlagane nepremičninske izvršbe dovoli drugo sredstvo izvršbe. Ministrstvo mora namreč slediti ciljem učinkovitosti izvršilnega postopka, varstvo dolžnika pa se mora v njem uresničevati tako, da ima na voljo pravna sredstva ter zagotovljen socialni minimum in človeško dostojanstvo, ne pa da varstvo dolžnika popolnoma onemogoči učinkovitost izvršbe.
Varuh sprejema razloge, ki jih je v odgovoru navedlo ministrstvo, zaradi katerih ureditev sodnega izvršilnega postopka še vedno ni spremenjena, opozarja pa na odločitev Ustavnega sodišča RS in vlade iz leta 2012 o pripravi sprememb glede izvršbe na nepremičnine, ki je dolžnikov dom, predlaga dodatne ukrepe za varstvo dolžnika in pričakuje čimprejšnjo končno odločitev Ustavnega sodišča v že omenjeni zadevi.
Izguba doma namreč za vsakega dolžnika in njegovo družino pomeni izgubo varnosti in dostojanstva.
Preden v takih primerih zaženemo vik in krik, pozivamo k ukrepanju različne institucije in Varuha ter vsevprek grozimo, pa se je nujno celovito seznaniti s takim primerom.
Postopek pri Varuhu je zaupne narave, in če se kdo obrne na nas, nas mora pozneje, ko svojo zgodbo predstavlja javnosti, odvezati molčečnosti, da lahko odkrito pojasnimo, kdaj smo se seznanili s primerom, kaj smo svetovali in kakšna je realnost. Mnogi dolžniki jo namreč delno zatajijo ali prikrojijo, kaj kmalu pozabijo na vsa opozorila in pomoč, ki so jim jo obljubljale institucije, in predvsem na to, da dolg ni nastal iz enega evra, temveč se je tudi zaradi daljše neodzivnosti in tiščanja glave v pesek povečeval, nazadnje pa je bil poplačan na žalosten, včasih neustrezen način.
Centri za socialno delo, občine in številne humanitarne organizacije za pomoč ljudem v stiski namenijo izjemno veliko sredstev, kar sicer zagotovo ne zadostuje za vsa poplačila, a vendar marsikdaj prepreči tragične posledice.
Hkrati je nedopustno, da ljudje ne zaslužijo dovolj za preživetje in za plačilo osnovnih življenjskih stroškov, da za delo ne dobijo plačila, da imajo pokojnine, ki so daleč pod pragom revščine …
Zato se strinjam z dr. Andražem Terškom, ki je v Dnevnikovem Objektivu pred kratkim zapisal, da je revščina neustavna v državi, v kateri so socialne pravice in solidarnost ustavni koncept in vrednote. Taka država ne sme dopuščati revščine, saj mora biti ta prepoznana kot ustavno nedopustna družbena realnost in kratkoročno odpravljena pravna politika. V takih razmerah pa bo seveda mogoče precej bolj brezkompromisno terjati dolgove od tistih, ki svoje obveznosti zmorejo plačevati, vendar jih nočejo.
Vrzi rešilni pas.
Vrzi rešilni pas.
Nekdo se danes utaplja.
(Edward Smith Ufford)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
