V Sloveniji je uveljavljena ustavna demokracija, zato je naša država utemeljena na vladavini prava. Slovenija ni pravna država v smislu, da bi država oz. njene veje oblasti vladale s pravom. Nasprotno država in njene veje oblasti so podvržene pravu. Ravnanje vseh vej oblasti v Sloveniji, vključujoč ljudstvo, v imenu katerega se vsa oblast izvršuje, mora biti podrejeno pravu, slednjič ustavi.
V državi, kjer vlada pravo, in ne ljudje, ne samo da ne zadošča, je lahko tudi v nasprotju s pravom, da je za katerikoli cilj potrebna zgolj ustrezna pravna podlaga. Nasprotno bi bilo v pravni državi sicer mogoče, da bi bile tudi najbolj arbitrarne oblastne odločitve pravne samo zato, ker imajo zakonito podlago. Toda to nasprotuje bistvu vladavine prava, ki je v prepovedi arbitrarnega izvajanja državne oblasti. Pravo v sistemu vladavine prava ni instrument vladanja, ampak je, kot vztraja Palombella, nujni institucionalni okvir, v katerem se mora izvajati vsaka oblast.
V sistemu vladavine prava ne velja, da je zakon zakon, zato ker je zakon. Zakon je lahko zakon samo, če je v skladu z ustavo kot najvišjim formalnim pravnim aktom slovenskega pravnega sistema, in še bolj s splošnimi ustavnimi načeli, ki žarijo skozi ves slovenski ustavni sistem. Slovenska pravna teorija, ki vztraja na stališču, da so pravna načela zgolj vrednostna merila, ki morajo biti nujno operacionalizirana za ustvarjanje pravnih učinkov v individualnih pravnih razmerjih, in ki jim zato (ter hkrati) odreka hierarhično višji značaj v ustavnem redu, se po mojem trdnem prepričanju moti.
Splošna ustavna pravna načela so hierarhično nadrejena celotnemu ustavnemu redu. Vsak pravni akt, splošni ali konkretni, in vsako pravno dejanje mora biti v skladu z njimi. Pri tem ne gre le za vrednostna merila, temveč za samostojne pravne obveznosti, ki jih lahko, včasih tudi morajo konkretizirati pravna pravila, vendar če do tega ne pride, splošno pravno načelo zato ne more izgubiti svoje učinkovitosti, temveč ga je treba uporabiti neposredno.
Eno takih splošnih ustavnih načel je tudi načelo prepovedi zlorabe pravice. Če se omejimo le na slovenski ustavni sistem, čeprav bi ga lahko prepoznali tudi kot načelo običajnega mednarodnega prava, je to načelo zapisano v 2. členu Ustave v povezavi z njenim 3. odstavkom 15. člena. Črkobralci ga tam seveda ne boste našli, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja. Tako kot v 1. členu Ustave ne boste našli človekovega dostojanstva, pa vendar demokracija, ki ne spoštuje človekovega dostojanstva, ni demokracija. Tako kot svojih pravic v pravni državi ni mogoče uresničevati v nasprotju z namenom, s katerimi so te dane ali celo z izključnim namenom škodovati drugemu.
In prav za to, za šolsko zlorabo pravice, gre pri najnovejšem slovenskem izumu vlaganja neomejenega števila zahtev za razpis naknadnega referenduma, da bi dosegli neke druge cilje, ki nimajo prav nič opraviti s konkretnim zakonodajnim postopkom, v katerem se vlaga referendumski veto. Take zahteve, ne samo da sme, ampak jih mora, predsednik Državnega zbora zavreči zaradi očitne zlorabe pravice do referenduma. Če ravna drugače, sam krši Ustavo, ki mu v 2. členu v povezavi s 3. odstavkom 15. člena, kot že rečeno, nalaga preprečiti zlorabo pravic.
Za tako ravnanje ne potrebujemo dopolnitve zakona o referendumu in ljudski iniciativi, niti poslovnika Državnega zbora, ker je pravna podlaga zanj Ustava sama, konkretno: splošno ustavno načelo prepovedi zlorabe pravice. Če se postavimo na drugačno stališče, se premaknemo v paradigmo pravne države, ne pa vladavine prava, kot smo jo opisali na začetku in kot jo narekuje slovenska ustavna demokracija.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
