Ti dnevi, ki pridejo, bodo veliki.
Le radost, ki polni srce in oko.
Vsi stavki se bodo končali pri piki.
Prav vsaka beseda bo suho zlato.
Med nami ne bo več barab in goljufov.
Le čisti pogled iz oči v oči.
Nobenih prevar in neplačanih pufov.
Povsod le razprte, poštene dlani.
Slovenci spet bomo postali prijazni.
Vsa pota bo spremljal dobrotni smehljaj.
Izginile bodo vse mrke prikazni.
Ja, raj bo ... Edino vprašanje je - kdaj?
Viktor Konjar v knjigi
Absurdolinke z želom
Zakaj tako radi trdimo, da so otroci naše največje bogastvo? Ali mislimo resno ali je to le obrabljena in od vseh muk utrujena floskula? Še zlasti intenzivno jo ponavljamo ob dnevih, namenjenih otrokom in pravicam, ki jim pripadajo po naši in tuji zakonodaji, konvencijah in direktivah. Kako priročne so te pravice. Mnogi prisegajo, da jih je več kot dolžnosti, pa jih vendarle pogosto ne spoštujemo.
Pri čem se nam je na družinskem področju tako usodno zataknilo?
Zaradi slabih odnosov, zapustitve, zamer, ljubosumja, naklepno, načrtovano, v stanju omračene zavesti … so mnogi (večkrat očetje) svojim otrokom pripravljeni vzeti oba starša hkrati: enega zaradi strela, hladnega orožja ali celo najhujšega fizičnega nasilja za vedno prekrije zemlja, drugi pa si sodi sam in konča prav tam ali pa sicer ostane živ, vendar nedosegljiv - desetletja za zapahi.
In takrat privrejo na dan močna čustva – žalost, jeza, bes, zgražanje ... tudi v medijskih zgodbah, ki zastavljajo pomembna vprašanja o prihodnosti teh otrok.
Kot da bi se zgodilo kar čez noč, kot da muk, nasilja in posledic ni nihče opazil. Kje so bili najbližji, ko se je začelo in nadaljevalo? Žrtve pri izbiri nasilnikov pogosto nimajo smole le enkrat. V vsakem zakonu ali zvezi brez zlatega prstana se rodi nova bodoča sirotica. Nič kriva zagleda ta svet in v njem doživlja gorje, posledice pa čuti vse življenje.
Jočemo ob izgubi domačih živalic, za najdene iščemo topel dom, a ni veliko živali, ki bi kruto pokončale mladičkovo mater, vsaj ne mater lastnega mladička. Smo ljudje torej slabši od živali, bolj kruti in uničevalni, celo ko gre za nič krive lastne otroke?
Vsako leto po ubojih in umorih nekaj večjih in manjših otrok v trenutku ostane brez obeh staršev. Zjutraj so jih odpeljali v vrtec ali šolo, brez slovesa … Včasih so celo priče grozodejstva in iščejo pomoč ali kličejo policijo. Odveč je spraševati, kako to doživljajo in ali bodo kdaj spet taki, kot so bili prej.
Kot da že to ni dovolj hudo. Kot da jih pogreb in jok sorodnikov, slike v medijih, sočutje vseh okoli njih ne bi dovolj prizadeli! Ne, v istem trenutku se lahko začne še boj zanje.
Nekateri so na varno odpeljani takoj, drugi po mučnih postopkih, ocenjevanju primernosti najbližjih. Imajo možnost kaj reči, komu kaj povedati, koga prepričati? So subjekt ali goli objekt predaje, »rubeža«? Izraz je strašljiv, saj pomeni zaseg dolžnikovih nepremičnin ali premičnin ali celo deložacijo. Ali ni podobno, kadar na hitro, brez pravega slovesa, odpeljejo otroka, ker so ljudje različnih poklicev in pomembnosti odločili, da bo to zanj najboljše. Je to res prava odločitev? Otrok ni potovalka, ki jo lahko prestavljamo kamorkoli, otrok čuti in zaznava, doživlja travme. Službe, ki presojajo, kaj je zanj dobro, se lahko tudi prenaglijo ali zmotijo, pa čeprav v želji delati dobro.
Verjamem, da je to ena najtežjih odločitev socialne službe, saj nikoli ne bo všeč vsem. Ko otroke odvzamejo (ali ko jih ne, pa bi jih morali), se usuje plaz očitkov. Pri otrocih znamo biti polni čustev, pa čeprav večkrat prepozno.
Kot varuhinja človekovih pravic se zavzemam za posodobitev družinske zakonodaje. Spomnimo se družinskega zakonika, ki je bil na referendumu zavrnjen zaradi ene same zadeve, ki je nato tudi pri drugem zakonu prinesla referendum.
O rejništvu in posvojitvah naj odločajo sodišča. Za centre za socialno delo je to pretežko delo, preveč so vpeti v prostor in preveč poznajo vpletene, da jim ne bi bilo mogoče očitati neobjektivnosti. Tudi če delajo po najboljšem znanju in vesti. Če bi odločala sodišča, bi obstajala možnost uporabe vseh pravnih sredstev in poti. Sicer ni nujno, da bi nas sodišče vedno prepričalo, a centre bi s tem zelo razbremenili. Vsaka pravna pot se enkrat konča. Takrat je treba sprejeti odločitev. Pri centrih je to še težje.
V več primerih so otroke morali vrniti staršem. Dogodkov, ki so nas pretresli, je bilo veliko. Pustili so dvom. Obstajal pa bi v vsakem primeru, tudi če bi ostalo tako, kot so sprva odločili. Kdo pa pozna zadevo do podrobnosti?
Mnogi si vzamejo pravico do razsojanja na podlagi nekaj osnovnih informacij, pa čeprav morda povsem pristranskih in samo iz medijev. Vedno znova se kaže, kako hitro nas kdo v kaj prepriča in kako težko je najti eno in edino - resnico.
O krutih smrtih in otrocih, ki ostanejo sami, se začne govoriti in pisati. Izvemo podrobnosti: kako je kdo živel, zakaj je prišlo do umora, kje so otroci in kdo bo zanje skrbel. Vključene so številne službe, a končno odločitev sprejme prav center za socialno delo. Vklopimo vsa svoja čustva in se razburjamo. Še zlasti, če otroke odvzamejo iz družine. V zadnjem primeru so jih odpeljali stran od starih staršev, ki so tragično izgubili hčerko, in jih namestili v rejniško družino.
Zato in prav zato mora biti odločitev pretehtana, preudarna, dobro obrazložena in nedvoumno v korist otrok. Ravnati je treba previdno in s tresočo roko. Kako torej?
Varuh sprejetih odločitev ne more spreminjati, lahko jih le presoja z vidika spoštovanja človekovih pravic, ko prejme pojasnila ustreznih institucij. Kako so se ocenjevale relevantne okoliščine, kaj so službe naredile za zaščito otrok? Varuh je v tem primeru ocenil, da otrokom z namestitvijo v rejniško družino pravice niso bile kršene in da sta bila odvzeta z odločbo (torej v pravnem postopku) edinemu roditelju – očetu v zaporu. Nismo ocenjevali, kako so bile zaščitene pravice starih staršev, ki so že najeli odvetnika in se borijo zanje. Ocenjevali smo izključno, ali je center za socialno delo sledil koristi otrok. In ugotovili smo, da je.
Strokovne službe zavezuje načelo zaupnosti podatkov, zato javnosti ne morejo in ne smejo zaupati vsega. Interes javnosti je poznati delo organov in nadzirati njihovo ravnanje, ne pa poznati vse podrobnosti o družini.
Kot varuhinja pa vendarle zaznavam pomanjkljivost zakonodaje. Obstoj pravnih poti je nuja, prav tako vključitev starih staršev in ožjih sorodnikov, ki se potegujejo za vzgojo, varstvo in oskrbo otrok. Kako je mogoče, da se o njihovih željah in pričakovanjih ne odloča na sodišču? Odloči center za socialno delo, na odločitev pa se lahko pritožita oče in skrbnik otrok. Ali si oče, ki je otrokom vzel edino mater, še zasluži imeti roditeljsko pravico? Naj odloči sodišče, a zadeva mora tja priti.
Zakonodajo bi bilo treba urediti tako, da bi bil v pravnih postopkih za zaščito otrok priznan pravni interes dedkov in babic ter ožjih sorodnikov otrok. Morda je sobivanje z njimi za otroke največja korist. Zdaj stari starši niso stranke v postopku, kar pomeni, da nimajo apriorne pravice do otrok, lahko se zanje borijo posredno, prek instituta rejništva, posvojitve in še kako.
Odločanje o tako občutljivih primerih odvzema otrok bi moralo preiti na družinska sodišča, na kar pri Varuhu že leta opozarjamo. Zato smo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti znova pozvali, naj čim prej posodobi družinsko zakonodajo in zagotovi nedvoumno razmejitev pristojnosti odločanja med centri za socialno delo in sodišči. Če bi o rejništvu odločalo sodišče, bi se vzpostavila možnost pritožbenih poti tudi ožjim sorodnikom otroka, s tem pa tudi večja možnost nadzora sprejetih odločitev.
Navsezadnje družina potrebuje svoj mir, naj ugasnejo žarometi! Ali sploh kdo razmišlja, kako bo javni boj zaznamoval otroke, kako bo, ko se bodo vrnili v vrtec in šolo, in kako pozneje, ko bodo odrasli? Poleg »koroške deklice« sta zdaj tu še »koroška dečka«. Ali ni to prehudo?
Kaj pa smernice za poročanje o otrocih? Varuh jih je sprejel v sodelovanju s Središčem ZIPOM, Zvezo prijateljev mladine, Društvom novinarjev Slovenije in Ministrstvom za notranje zadeve. Vsi bi se morali zavedati, da primerno poročanje narekuje tudi Kodeks novinarjev Slovenije. Pri presoji, ali ima pravica javnosti do obveščenosti prednost pred otrokovo pravico do zasebnosti, je nujno uporabiti test sorazmernosti, ki ugotavlja, ali je tak poseg res nujen in ali je edina pot, ali bo korist večja od škode. Kaj bi se pokazalo v tem primeru?
Nujni so tudi stiki s starimi starši. Otroka namreč ne moreta razumeti, zakaj jih naenkrat ni več. Tako sta jima izginila že mama in oče. Kdaj bodo stari starši sploh lahko imeli stike z njima? Ali tu lahko vidimo kaj pozitivnega?
Pri Varuhu smo takoj ponudili zagovornika iz projekta Zagovornik - glas otroka. Ne zato, ker bi menili, da je pri rejnikih slabo - gotovo sta zelo skrbna. To moramo preprosto verjeti. Vendar tudi zanju, kdorkoli in kjerkoli sta, ni lahko. Vsak dan spremljata žalost starih staršev, proteste znanih in neznanih podpornikov, besnenje na družabnih omrežjih in »pljuvanje« po vseh, ki so s to zgodbo kakorkoli povezani. Ne verjamejo nikomur, zahtevajo »kri« in odgovornost, zaupne podatke in zgodbo »brez krinke« zasebnosti.
Bi želeli, da se o vas in vaših najbližjih zaradi interesov javnosti odkrije prav vse? Vprašajte otroke, ki so ob takih zgodbah odrasli, kako so se počutili, kaj občutili. In ne zamerite, če ne bodo želeli dati izjave za javnost. Preveč so že pretrpeli in vedno bodo zaznamovani. Vedno.
Bodo torej stari starši kmalu lahko videli svoja vnuka, bo sodišče odločalo o odvzemu roditeljske pravice očetu, bodo stari starši in ožji sorodniki kmalu del sodnih odločanj o rejništvu, bodo veljala stroga pravila in protokoli o fizičnem odvzemu otrok, bo pristojnost s centrov za socialno delo končno prešla na sodišča?
Vprašanj, ki zahtevajo odgovore, je veliko. Le če bomo dobili odgovore nanje, pa bomo lahko rekli, da je bila to zgodba, ki je marsikaj razkrila in spremenila.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
