Za vsako uspešno žensko
stoji njena samozavest.
Ni nujno, da za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska, še veliko manj pa je možnosti, da bi za vsako uspešno žensko stal moški, ki bi jo podpiral, razumel, ji pomagal tako pri vzponih kot pri padcih in opravljal tudi »žensko« delo, pa čeprav bi morala biti taka domača delitev le arhaičen spomin.
Že desetletja spremljamo boje žensk na vseh področjih od materinstva do partnerstva. Delajo na najrazličnejših službenih položajih, njihovi dnevi pa se običajno še vedno končajo ob štedilniku, pralnem stroju in likalni deski. Po 8. marcu nas na to spomni še 25. marec, materinski dan. Razlogov za opominjanje je veliko več kot razlogov za praznovanje velikih uspehov. Majhnih uspehov pa je vendarle vsak dan več.
Pred tridesetimi leti so otroci ob dnevu žena v vrtcu risali rožice, nato pa z okorno pisavo, včasih obrnjeno v nasprotno smer, zapisali nepozabne besede: rad te imam, moja mamica. Zapeli so pesmico, objeli mamico in v roke stisnili ji risbico. Očetje so prinesli cvet, včasih že rahlo uvel, tam pred večerom. Ženske so si v tovarnah in podjetjih vzele kakšno uro odmora in se poveselile, šefi so jim na mizah, ker se je pač spodobilo, pustili kak nagelj. Če so se udeležile skupnih praznovanj, kjer se je tudi pelo in plesalo, so imele slab občutek, saj so jih doma čakali otroci in možje in vsa opravila, ki so jih medtem zamudile. Dan mučenikov se nikoli ni zares uveljavil, bil je bolj za šalo. Moškim res ni bilo treba imeti »svojega dne«. Vedno so imeli veliko prostih dni zase, za svoje hobije in predvsem za naporno službo, po kateri doma mnogi niso zmogli niti najmanjše pomoči, kaj šele enakopravnega prispevka pri opravilih.
V njihovem mladostnem spominu so zgarane matere, babice in ženske skrbele za »ognjišče«, na roke prale perilo, neutrudno likale, pozneje tudi delale v tovarnah. Ta predstava je še vedno močna, saj govorimo o pomoči ženski, ne o enakovrednem delu, pa čeprav so ženske zaposlene in pogosto delajo več za enako ali manjšo plačo, predvsem pa velikokrat težje in morda tudi bolje.
Žal ne moremo mimo dejstva, da zaradi brc, strelov, vbodov z noži in hudih pretepov krvavijo in umirajo predvsem ženske. Celo z otroki v naročju, za domačimi štirimi stenami. Včasih jih bolestni ljubosumneži počakajo po službi in za vselej »odrešijo« nove zveze, ker je z njimi ne bi smele na lastno željo prekiniti. Nemalokrat si taki moški sami vzamejo življenje, ker resnici ne želijo in ne zmorejo pogledati v oči – ne v javnosti in ne pred organi odkrivanja, pregona in sojenja. Večna neznanka so celo za psihologe in psihiatre. Ostajajo samo ugibanja, medijske zgodbe, fotografije s pogrebov, stari posnetki obhajil, birm, porok in krajev bivanja ali dela.
Nasilja je absolutno preveč. Prepoznali smo tudi psihično nasilje, a ga nikoli nismo povsem opredelili. Tudi ekonomsko ima korenine v zgodovini: ženska bi za dom morala prispevati vse, kar zasluži, ali celo prositi zase in za otroke, moški pa si »izkoriščanja« ne bi dovolil. Pogosta razmišljanja, res pa jih je že precej manj.
Še vedno kdo pravi, da si je ta in ona za nasilje sama kriva, da bi morala imeti krajši jezik in biti bolj poslušna, podrejena in delavna. Celo starejše predstavnice nežnejšega spola, zlasti v podobi »prijaznih« tašč, učijo, da je treba le potrpeti, in to predvsem ženskam. Tako so bile vzgojene.
Kot da se ni mogoče raziti, se razbremeniti pretežkega zakonskega jarma in pustiti otrokom, da odrastejo z obema staršema, pa čeprav na dveh ločenih naslovih. Na voljo je tudi skupno skrbništvo, vendar sta za to potrebna oba in njuno sodelovanje. Razhodu staršev velikokrat sledijo tudi manipulacije. Vse to bo lažje urediti, ko bo dobra tudi tista mati, ki bo »prepustila« otroke očetu, ker jim ta morda lahko omogoči boljše življenjske razmere, ker bodo ostajali blizu šole ali ker sta se tako odločila. Do tedaj pa se bodo nadaljevali neusmiljeni boji. O materi, ki »izgubi« otroka zaradi dogovora ali sodne odločitve, se povsod sprašujejo, kakšna je, in o njej skoraj nikoli ne mislijo prav nič dobrega. Enakopravno starševstvo je torej šele na začetkih. Otrok pa si zasluži oba.
Najrazličnejše kvote so sprva zame pomenile ponižanje. Pozneje sem jih sprejela, ker edine vodijo k pravičnosti, k vsaj delni zastopanosti žensk v političnem prostoru. Marsikdaj se je žal zdelo, da so ženske na sezname uvrstili ne zato, ker bi jih želeli in ker bi bile sposobne, temveč zaradi zaveze tem kvotam. Danes se vse to že kaže kot nekaj povsem samoumevnega, saj imamo tako v parlamentu kot tudi v vseh zadnjih vladah precej ministric, v zdajšnji skoraj polovico.
Kaj pa v upravah, poslovodnih organih? Tam še vedno kraljujejo predvsem moški, vendar ženske prodirajo in enakopravnost tu in tam dobiva nov obraz. Saj poznate stereotipe: pri ženskah je ambicioznost prej slaba kot dobra, ambiciozni moški pa so vredni vsega občudovanja.
Naše babice in prababice bi se svojim vnukom in pravnukom čudile. Težko bi razumele, zakaj spremljajo svoje noseče partnerice na ultrazvočne preiskave in pri porodih, zakaj hodijo po otroke v vrtce in šole, zakaj stojijo ob električnih pečicah. Pri mladih se je marsikaj že spremenilo. Na bolje.
Nikakor pa si še ni mogoče zamišljati popolne enakopravnosti zaposlenih žensk in njihovih nezaposlenih partnerjev. Še vedno si predstavljamo, da morajo ženske prati, likati in kuhati za družino, tudi če partner ni zaposlen - saj vendar ni gospodinja. Če je moški iz kateregakoli razloga doma, ženska pa v službi (kar niti ni več tako redko), ga še vedno pogosto dojemamo kot »reveža«, smili se predvsem ženskam, sprašujejo ga, kako zmore ob sebi prenašati tako zaposleno žensko, ki ga pogosto pušča samega. Ali kdaj slišimo obrnjene zgodbe? Če moški s seboj na dogodek ali sprejem pripelje nezaposleno ali upokojeno ženo, ji vsi zavidajo njen položaj, saj ob tako uspešnem moškem naravnost cveti, on pa je seveda doma deležen popolnega miru pri hišnih opravilih in skrbi za družino. Enakopravnost? Še zdaleč ne.
Zadnje čase marsikoga razburjajo in vznemirjajo molitve za nerojene otroke pred ljubljansko ginekološko kliniko. Je to prav ali ne, se sme prav tam moliti, kako to vpliva na ženske, ki so se odločile za splav - želen, hoten ali zelo nesrečen? Shodi so nedvomno dovoljeni. Toda zakaj ravno tam in v trenutkih, ko ženske navadno nimajo izbire? Nekaterim je tako zaželeno rojstvo otroka preprečila usoda - nenadoma mu je nehalo biti srce ali pa bi zaradi genske napake živel le nekaj dni. Pravih splavov, ko bodoča mati prekine življenje otroku, ker je premlada, ker ji razmere ne omogočajo, da bi otroka rodila, ker ima že preveč otrok ipd., je k sreči iz leta v leto manj. Vse več pa je parov, ki si otroka neizmerno želijo in na ginekološko kliniko prihajajo z velikanskimi upi, da jim bo kdaj to omogočeno. Kako molitve doživljajo vsi ti? Prav nič narobe ni, če verujoči moli - za vse žive, mrtve in tudi za nerojene otroke. Vendar zakaj prav tam, kjer se pogosto srečujejo obup in žalost, strah, nemoč, trpljenje, pa naj bodo razlogi tako zelo različni? Pravica do splava je ženskam dodeljena ustavna pravica, ki je bila zelo težko priborjena. Zakaj nekomu, ki se zaveda, da ta odločitev ni lahka in da ne bo nikoli pozabljena, tako otežiti trenutke, ki bi jih rad za zmeraj izbrisal iz svojega življenja?
Ob teh premislekih ne moremo tudi mimo begunk. Se zavedamo, koliko žensk potuje mimo nas - samih ali z otroki? Si lahko zamišljamo, kako so zmogle to dolgo pot, kaj vse je nanje prežalo in še bo tudi v obljubljenih deželah? Morda so same ali pa s partnerji, resničnimi ali zlaganimi. Morda jih bodo zlorabili za prostitucijo, trgovino z ljudmi. Kako prepoznati »lovce« na človeško blago, kako ustaviti oziroma olajšati ta človeka nevredna potovanja? Se zavedamo, da nekateri bogatijo na račun revnih in nemočnih, ki so bili iz domačih dežel pregnani ali pa so jih zapustili na lastno željo?
Tudi skrb za otroke s posebnimi potrebami pogosto ostane materam. Močne zdržijo. Šibki očetje žal odidejo, ker nimajo moči, da bi stali ob takih ženah in otrocih. Mnogi v takih situacijah pa so izjemni očetje in možje. Pohvalno. Srečujem jih marsikje.
Minil bo še en marec in še eno leto spominjanja in opominjanja. Naj pravicam žensk in boju zanje ne bosta namenjena le dva dneva v tem posebnem pomladnem mesecu. Naj bodo taki vsi dnevi in meseci v letu, kajti le tako bomo lahko nekoč v prihodnosti rekli, da je neenakopravnost zgodba preteklosti.
Toda tedaj, v tako imenovani
»civilni gozdni kulturi«
je bilo ženskim nogam
pogosto namenjeno
postati majhne človeške žrtve,
saj so morale ostati majhne,
nesvobodne
nekako breznožne.
Nezmožne teči
navkreber ali
navzdol ali
... proč.
In res ... je šlo prav za to.
Toda moje noge so z menoj zbežale proč
in danes ni nikakršnih oklepnih čevljev,
ki bi me prisilili »hoditi ravno« ...
(Clarissa Pinkola Estés, Ples starih mater)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
