Britanski premier Cameron mora svojim volivcem čim prej prinesti vsaj deklarativna zagotovila, da so njegovi evropski partnerji podprli britanske reformne predloge. Ti so del notranjepolitičnih obljub, s katerimi je Cameron želel preprečiti odliv bolj evro-skeptičnih glasov v lastni stranki, si s tem utrditi svoj politični položaj navznoter, kakor tudi okrepiti britansko pozicijo navzven proti EU.
Sklicevanje na razpis referenduma v pogajanjih z evropskimi partnerji je seveda svojevrstni joker, ki deluje po načelu: če ne boste kar najbolj ugodili našim pričakovanjem, bodo moji volivci glasovali proti nadaljevanju članstva Velike Britanije v Uniji, kar bo za Unijo kot celoto mnogo slabši scenarij kot popuščanje pri teh ali onih zahtevah.
Tovrstna pogajalska strategija ni slaba in tudi ni nepreizkušena, nikakor pa to ne pomeni, da je tudi brez tveganja. Enako strategijo je ubral že Tony Blair v obdobju nastajanja Pogodbe o Ustavi za Evropo, kjer je Velika Britanija prav tako iz rokava ves čas vlekla referendumskega jokerja, ki pa ji ga slednjič ni bilo treba uporabiti. Tega jo je namreč odrešil tedanji francoski predsednik Jacques Chirac.
Razvoj dogodkov, ki so sledili, je dobro znan: Francozi so, da bi se znebili Chiraca, potopili evropsko ustavo; enako so storili še Nizozemci na svojem referendumu in evropske ustavne epizode je bilo nepreklicno konec. Kaj ima to opraviti s tokratnim britanskim referendum? Samo to, da se bo zares zgodil in da v luči zgodovinskih izkušenj njegov izid ne bo gotov, dokler ne bodo prešteti zadnji glasovi. Kot vemo iz zgodovine EU, je referendum zelo nepredvidljiv mehanizem, na katerem se zna marsikdo še kako presenetljivo opeči.
Upam, da v britanskem primeru temu ne bo tako, a kot rečeno, tega v naprej ni mogoče izključiti. Še posebej zato, ker je reformni izplen, če sledimo Tuskovemu predlogu, za Veliko Britanijo relativno majhen. Razen napovedi zakonodajnega akta, na podlagi katerega bo mogoče v izjemnih okoliščinah uveljavljati t.i. zasilno zavoro pri socialnih transferjih, ter okrepitve načela subsidiarnosti z mehanizmom rdečega kartona, v obstoječih predlogih sporazuma ni prav ničesar zavezujočega. V glavnem gre za soft-law prijeme, katerih učinek bo bolj kot ne simbolne narave.
Ali bo to zadovoljilo britanske volivce bo pokazal čas. Tisto, kar je gotovo, je dejstvo, da s to kvazi reformo EU na sistemski ravni ne bo rešila ničesar. Celotno dogajanje pa velja vendarle razumeti kot napoved nečesa večjega. Namreč nepreklicnega oblikovanja Unije dveh hitrosti. S tem ko bodo države članice pokazale več prožnosti v odnosu do Velike Britanije, se bo tudi odprla pot do sistemske diferenciacije znotraj Unije.
V perspektivi nekaj let, ali pa morda še prej, se bo Unija razdelila na jedrno federalno zvezo, strnjeno okrog evrskih držav, ter preostanek držav članic, ki bodo tvorile zunanji koncentrični krog povezave, ali celo več njih. Tak razvoj dogodkov je neizbežen, če se želi Unija zares uspešno spopasti z nizom kriz, katerim je priča že od zgodnjih let tega stoletja, pa še nobene ni niti približno zadovoljivo razrešila.
V luči povedanega tako lahko britanske reformne predloge razumemo drugače, kot se v javnosti izdajajo. Bolj kot za skrb za vzdržnost britanskega socialnega sistema gre za pripravo sistemskega odnosa med zunanjimi in notranjimi članicami nove Evropske unije, ki prihaja. Ta zgodovinski trenutek bi morali zaznati tudi v Sloveniji in se na vse pretege zavzemati za preboj v jedrno Unijo. V nasprotnem primeru nam bo na periferiji v lastni provincialnosti ostala le še bodeča žica, okrog lastnega vratu.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
