Naše poslanstvo je služiti
demokraciji prek sodelovanja
z institucijami Evropske unije, da se vzpostavi bolj
učinkovita, odgovorna, pregledna in etična uprava.
Emily O'Reilly
Evropska varuhinja človekovih pravic
Smo že kdaj toliko govorili o upravi, javnih uslužbencih, njihovih plačah, stavkah in problemih, s katerimi je povezano njihovo delo? Ljudje opozarjajo, da je to »servis«, ki pa bi že sam potreboval »servisiranje«. Da se množijo in širijo, napredka pri hitrosti odločanja pa kar ni. Da moraš odpreti deset vrat, da izveš, katera so prava. Da je vse odvisno predvsem od človeka, ki je za pultom ali pri telefonu. Da je njihovo delo vezano na urnik vseh javnih služb, ki ga je težko ujeti, če nisi ravno upokojen (kar bo čedalje težje doseči) ali brezposeln (kar je sicer res pogosteje, a tudi ti ljudje nimajo nobenega veselja brezglavo tavati). Pogosto bi vsi potrebovali dober vodnik nasvetov ali celo pravnega svetovalca (beri: odličnega odvetnika).
Lahko pa tudi koga pohvalimo, in prav je tako. Spominjam se neznansko dolgih vrst na upravni enoti na Mačkovi v Ljubljani. Za osebno izkaznico ali potni list si čakal v dolgi, zaviti in ne ravno hitro premikajoči se vrsti. Brezosebnost in drdranje prošenj pred vsemi, fotografije si moral že prinesti s seboj. Zdaj pa prideš, potegneš listek s številko, morda utegneš le srkniti kavo iz avtomata in že si z referentko v prijetni sobi, kjer vse poteka brez zapletov. Lahko se fotografiraš, vse uredijo sami, in to zelo hitro. Ponujali so celo uradne ure ob sobotah, pa ni bilo posebnega odziva. Take upravne enote so lahko zgled dobrega, hitrega in do strank prijaznega poslovanja. Imamo se torej tudi s čim pohvaliti. Žal temu ne sledijo vse službe. Zlasti pri centrih za socialno delo pričakujemo reorganizacijo v smeri ukvarjanja z ljudmi namesto s papirologijo. To spremembo potrebujemo! Toda še vedno bodo med uradniki dobri in slabši (čeprav takih sploh ne bi smelo biti).
Evropski parlament je leta 2001 sprejel Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki vsebuje smernice za praktične ukrepe za večjo učinkovitost, preglednost in odgovornost odločanja.
Evropska varuhinja človekovih pravic, ki nadzira zgolj delo evropskih institucij, pravi, da javnost še nikoli doslej ni tako kontrolirala odločanja v Evropi. Državljani EU imajo namreč na podlagi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pravico do dobrega upravljanja. Institucije morajo zato pozdraviti spremembe in izzive ter se proaktivno lotiti izboljševanja kakovosti in krepitve učinkovitosti svojega dela.
Evropski parlament je ob potrditvi kodeksa sprejel tudi resolucijo, s katero je evropskega varuha človekovih pravic pozval, naj ga uporablja pri preučevanju, ali je bila storjena nepravilnost. Zato se varuhinja človekovih pravic nanj sklicuje pri svojih preiskavah in tudi pri proaktivnem delu za spodbujanje dobrega upravljanja.
Na podlagi 228. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije je evropski varuh pooblaščen za preiskavo nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije (razen pri opravljanju sodne funkcije Sodišča Evropske unije). Varuhinja dobiva pritožbe, deluje pa tudi na lastno pobudo. Vsakdo ima namreč po 41. členu Listine pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku. Vsakdo ima tudi pravico, da mu Unija nadomesti kakršnokoli škodo, ki mu je bila povzročena v zvezi z delom uslužbencev.
Katera so torej načela javne uprave, ki so vodilo javnim uslužbencem EU? Gre za predanost Evropski uniji in njenim državljanom, integriteto, objektivnost, spoštovanje drugih in preglednost. Ta načela pomagajo izboljšati javno upravljanje in njegovo kakovost, krepi se vladavina prava.
Kodeks naj bi bil zgled za ravnanje v državah članicah. Ali je res tako? Kakor kje in kakor kdaj. Varuh je na tem področju zelo aktiven, ne delujemo le na podlagi prejetih pobud.
Srečujem in spoznavam tako primere dobre kot tudi slabe prakse, zato sem pozorna na vse, kar se dogaja pri nas. Včasih namreč ne zadošča niti dobro delo. Problemi so širši in jih uradniki ne morejo odpraviti, pa čeprav delajo vestno, hitro in zelo strokovno. Potrebne so modre odločitve politikov in politike, ki zadostijo pravnim predpisom, a so tudi človeške. Celo dobri zakoni ne morejo vsega predvideti, kaj šele tisti, ki so sprejeti po hitrem postopku in včasih nepremišljeno, pravimo celo, da rokohitrsko. Želijo ustaviti zlorabe, pa povzročijo težave poštenim.
Prav v času pisanja kolumne ta konec tedna sem prejela pismo gospe, ki jo že dolgo poznam. Opozarja in želi spremembe. Pogosto piše Varuhu. Pa ne le nam, temveč tudi voditeljem, nazadnje odprto pismo predsedniku vlade.
Njeno pismo me je pretreslo. Vedno znova me. Odkrito je spregovorila o revščini kot hudi kršitvi človekovih pravic. Zapisala je takole: »Svojemu sinu od sramu ne morem pogledati v oči, da sem ga rodila v takšen svet, kjer ne more spoznati, kaj je pravzaprav zares pravo življenje. Pišem, ker se mi smilijo tudi drugi ljudje. Planet Zemlja je skupni dom vseh nas Zemljanov in Zemljank in vse dobrine in surovine, ki jih ponuja, bi se morale pravično porazdeliti. Država je ustvarjena za dobro vseh ljudi.«
Opozarja na 300.000 ljudi, ki živijo pod pragom revščine, 250.000 alkoholikov, 107.000 nezaposlenih, 410.000 socialno izključenih, 4000 brezdomcev, pol milijona predpisanih receptov za antidepresive in še na marsikaj in marsikoga.
Ne, ni edina, vse več jih je, ki vsak dan pišejo, a žal prave rešitve še ni. Celo odpis dolgov ni rodil takih rezultatov, kot smo ali so jih pričakovali. Analiza bo pokazala, zakaj ne.
Brezposelnost, prekarno delo, neplačevanje plače ali (in) prispevkov, nezmožnost plačevati stroške za preživetje, deložacije, bolezni, slabi vplivi okolja ... Pohvaliti velja vsa javna dela, ki rešujejo ljudi, pa bivalne enote, ki jim spet ponudijo najskromnejši dom. Toda to je le »gašenje požara« najhujše revščine, »tli« pa še naprej. Država ponudi rešitev eni skupini ljudi (npr. mladim do 30. leta ali starejšim nezaposlenim). Tisti, ki ne spadajo v nobeno tako kategorijo, pa sprašujejo, ali ni diskriminatorno, da so izvzeti prav oni, in kaj jih loči od »izbrancev«. Skupin prikrajšanih ni malo, saj ne smemo pozabiti niti na invalide in ljudi s kakršnimikoli posebnimi potrebami, zlasti otroke.
Ali prav pri tem ne bijemo povsem enakega boja vsako leto? Opozarjanje, zahteve, iskanje pomoči za posamezne otroke in pomoč medijev, ki povzamejo njihovo usodo. Zgodba se resnično dotakne src televizijskih gledalcev. Pomagajo enemu, se veselijo uspeha drage operacije v tujini in že potrebuje pomoč nov otrok. Naloga stroke je, da v takih primerih stopi pred javnost in jasno in nedvoumno pove: ali je pri nas narejeno prav vse, ali je obet tujine tako čudežen, predvsem pa, kdo ga bo plačal, in če ne, zakaj ne. Ni slabšega sporočila kot neenotnost naših strokovnjakov in »pranje umazanega perila« pred javnostjo. Komu potem ljudje sploh verjamejo? Navadno tistemu, ki ga drugi napadajo, po sistemu, da se nam šibkejši smili. In vedno ga najdejo. Je pravi?
Še slabše je neodgovarjanje, in to ne le ljudem, bolnikom, svojcem, javnosti, temveč celo Varuhu kot instituciji, ki ima po zakonu nesporno možnost, da vpraša, razišče in dobi odgovore. Prejšnji petek smo na spletni strani objavili prikaz slabega upravljanja, ker od UKC Ljubljana kar deset mesecev nismo prejeli odgovora. Šlo je za pobudi, ki smo ju marca 2015 prejeli od Društva za pljučno hipertenzijo Slovenije in Društva za cistično fibrozo Slovenije, v katerih so opisali nevzdržne razmere za zdravljenje teh bolnikov. Navedbe smo želeli preveriti pri tedanjem direktorju zavoda. Pisali smo mu 25. 3. 2015. Odgovora kljub več urgencam ni bilo. Zadnjo smo sedanji vršilki dolžnosti poslali 8. 1. 2016, ko smo opozorili, da neodgovarjanje oziroma kar ignoriranje naših dopisov skladno s četrtim odstavkom 33. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP) pomeni celo oviranje našega dela. Zadevo smo javno objavili tudi z namenom, da se taka praksa nikjer več ne ponovi. Ima kdo pravico, da o tem molči? Odgovor, kakršenkoli že, je ne nazadnje tudi stvar dobrega upravljanja. Prav o tem smo govorili na začetku kolumne.
Pri Varuhu smo uvedli tudi prakso, ki jo omogoča zakonodaja: nenapovedan prihod v institucijo in pregled ali zaseg dokumentacije. Člen 42 ZVarCP pravi, da lahko varuh oziroma oseba z njegovim pooblastilom vstopi v uradne prostore vsakega državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil in s pregledom dokumentacije ugotovi, kako je z reševanjem zadeve in človekovimi pravicami. Seveda so to izjeme, in ne pravilo, saj so odgovori pristojnih navadno pravočasni, popolni in potrebe za preiskavo ni.
Celo pohvalimo lahko nekatere, ki nepravilnosti odpravijo takoj, ko zanje izvedo. Primer odlične prakse smo pred kratkim doživeli ob ugotovitvi nepravilnosti na enem izmed slovenskih sodišč. O tem je pisala tudi Pravna praksa. Po objavi se je oglasila predsednica sodišča, ki se je opravičila in povedala, da se to ne bo več ponovilo in da je za opozorilo zelo hvaležna. Včasih se da kaj prikriti tudi pred predsedniki. Zato sta nujni preglednost delovanja in odgovornost. Prizadete včasih celo opravičilo tako razveseli, da je že pol oproščeno. Ker tega niso vajeni.
Spremembe v praksi ravnanja javnih služb opažamo tudi v izjemnih primerih revščine, ko po našem opozorilu o dobrem upravljanju storijo korak, ki ga sicer morda ne bi. Sicer jim ne bi mogli očitati nezakonitega ravnanja, le neposluh za velike težave ljudi na robu preživetja. To so sicer majhni koraki za človeštvo, a veliki za nekoga v življenjski stiski.
Naj bo pozitivnih zgodb še veliko. Le tako bomo lahko rekli, da se kljub vsej črnogledosti premika v pravo smer. In verjamem, da se bodo opozorila marsikoga dotaknila. Še tako dober kodeks namreč prav nič ne pomaga, če ni posluha v vsakdanji praksi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
