Tako je tudi prav, a najbrž že prepozno. S svojim neravnanjem v primeru madžarske ustavne ugrabitve države je EU dopustila razvoj državnega modela, ki ni skladen s temeljnimi vrednotami EU, in ki je, ker ni utrpel nikakršnih sankcij, postal vzor za druge države. Te se sicer zaenkrat nahajajo le v polju Srednje Evrope, a ne gre izključiti, da se bo avtoritarni trend kaj kmalu selil tudi na zahod.
V primeru odkrite ustavne in politične ugrabitve države, kot smo ji lahko priča na Madžarskem in na Poljskem, namreč ne gre za nikakršne visoke ideale, ki bi se apostolsko stekli v odstranjevanje posledic totalitarnega komunističnega sistema v teh državah. To je še posebej jasno na Poljskem, kjer levice, in z njimi komunistov, v parlamentu sploh ni, saj je ta v celoti bolj ali manj desno sredinsko obarvan. Levica na Poljskem dobesedno ne obstaja.
V obeh primerih gre torej za avtoritarne impulze, podčrtane z brezkompromisnim bojem za oblast, ki se izteče v nastavljanje »naših« ljudi v vse pore državnega, gospodarskega in družbenega življenja, v katere lahko vsaj pojmovno seže politika. Oblast pa je, jasno, povezana z denarjem. Z davkoplačevalskim, da ne bo pomote.
Pri tem plenjenju po državi, seveda, ni prostora za vladavino prava in za demokracijo. Opozicija, največkrat tudi po svoji lastni krivdi, je v inferiornem političnem položaju, zato je nujna intervencija od zunaj. Nujna zato, če naj vrednote Unije, zapisane v 2. členu PEU, ostanejo vsaj približna realnost in ne le mrtva črka na papirju. Pri čemer velja poudariti, da EU sploh ni zunaj, ampak je del nas, kot smo tudi mi del nje.
V primeru Poljske je Evropska Komisija tako prvič zagnala svoj Okvir za zaščito vladavine prava v EU. Okvir se izvaja v treh, stopnjujočih se korakih. Njegov namen je preventivni: preprečiti, da bi država članica zdrsnila v sistemsko kršitev vrednot EU. Komisija v tesnem dialogu z državo članico stanje oceni, izda priporočila in sprejme ustrezne ukrepe. Če vse to ne zadošča, pride do uvedbe sankcijskega mehanizma iz 7. člena PEU, ki lahko, slednjič, rezultira tudi v zamrznitvi nekaterih pravic države članice.
Opisano dogajanje v Evropski uniji bi moralo biti v poduk tudi vsem institucionalnim in političnim akterjem v Sloveniji. Slovenija zaenkrat resda ni na radarskem zaslonu vladavine prava v EU. A temu je tako le iz dveh razlogov. Radar je nov in se je začel komaj uporabljati, in drugič: slovenski primer je specifičen.
Specifičen v tem, da se ugrabitev slovenske države ni zgodila na odkrit ustavnopraven način po nekem velikanskem volilnem uspehu neke stranke. Slovenska država je ugrabljena na drugačen, namreč prikrit, mehak način, ki zadevnim političnim silam iz razloga nepreloma s totalitarno preteklostjo omogoča neprekinjeno vladavino v vseh porah družbe ne da bi tja na novo nastavljale »naše« ljudi. To preprosto ni potrebno, ker so »naši« že povsod in po načelu lastne sistemske reprodukcije povsod tudi ostajajo.
Kjer pa »naših« vendarle ni dovolj, ali pa so se spridili, celo osamosvojili; ali pa se je po nekem naključnem demokratičnem prelomu nekoč celo zgodilo, da je neka institucija celo nekoliko bolj pluralno, in ne boste verjeli, celo meritokratsko sestavljena, tedaj pa je treba ukrepati. Tako, kot je zapisala poslanska vladajoče stranke, sama celo nekdanja sodnica: »Vmes menjamo ustavne sodnike.«
Res je. Menjate jih. Zahvaljujoč Poljski in še prej Madžarski, na srečo tudi pod budnim očesom Evropske komisije. Ali je to kakršnakoli garancija za preprečitev še enega slovenskega zdrsa na področju vladavine prava in demokracije v naslednjih mesecih, pa bo pokazal čas.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
