Na svetu je zmeraj ples,
vendar le za tistega,
ki zna plesati.
(Nemški pregovor)
Zamisel za kolumno sem dobila ob nedavnem tragičnem umoru žene in matere štirih otrok in storilčevem opravičilu za to nagnusno dejanje. Splet očitno prenese tudi to. Ljubosumje, je pisalo. Kdo si ima pravico koga tako lastiti, da ga ni pripravljen z nikomer »deliti« in ga mora zaradi »napake« (če je sploh bila storjena) ubiti? Beseda ljubiti ima v sebi tudi besedo ubiti. Kako daleč in hkrati blizu sta si, vidimo v mnogih primerih. Pa spet ugibamo in iščemo vzroke za dejanje, razkrivamo podrobnosti, storilca in žrtev preučujemo do obisti, iščemo dom in pomoč osirotelim otrokom. Ti so za vedno zaznamovani - z enim od staršev v preranem grobu in drugim v zaporu. Bo ta želel videti otroke, ker jih ima rad? Bo poiskal psihološko, psihoterapevtsko ali psihiatrično mnenje in pomoč? Ali je bil tokrat prvič nasilen? Pravijo, da ne. Mu tega ni bilo mogoče preprečiti in obema pomagati? Je bila morda kriva naivnost? Se ženska ne sme ločiti? Nima vseh pravic?
Zakaj toliko nasilja?
V enem samem dnevu sem gledala risanko, polno nasilja, s čudežnim in srečnim razpletom na koncu, pa film, v katerem grozijo, morijo, vendar se nazadnje seveda vsaj glavni junaki rešijo. Skoraj vsak dan poročajo o grožnjah z razstrelitvijo na Bližnjem vzhodu. Trepeta Evropa, trese se Amerika. V filmih in v resnici.
Podobne vsebine ponujajo pametni telefoni, tablice, računalniški umotvori. Igrice vabijo in zasvojijo, ne učijo. Igrajo jih tudi otroci, celo v šoli. Starši pogosto za to vedo, vendar si s tem »kupujejo« svoj mir. Otroci so tako pridni, pravijo, a le če imajo v rokah »napravo«.
Zgodb o nasilju in krivicah, ki se ljudem dogajajo, je ogromno. Poslušam jih že desetletja, v vseh svojih vlogah, nekoč kot tožilka in humanitarka, zdaj že tri leta kot varuhinja. Se ne da delati bolje? Je slabo prakso mogoče spremeniti?
Zadnje usodne zgodbe kažejo, da se ni prav veliko spremenilo. Mnoge se vlečejo tako dolgo, da ljudi popolnoma uničijo. Seveda ni vedno krivo pravosodje, kar mnogi trdijo. Pravde vedno nekomu koristijo, drugemu pa škodijo. Nekdo jih želi končati, drugi zavlačevati. Olajšanja jim ne prinese niti sodba Evropskega sodišča, ko in če do nje seveda pride.
Primer Y proti Sloveniji kaže agonijo mladega dekleta, ki je leta preživljalo težo in muke vseh postopkov. Zloraba ni bila pravnomočno dokazana, storilec pa je bil oproščen. Tožilske pritožbe so sicer prinašale razveljavitve, a tudi končna sodba je bila storilcu v prid. Zaradi pomanjkanja dokazov. Odškodnina je bila prisojena zaradi dolžine postopkov in težav, ki jih je zaradi tega imela žrtev. Morajo res doživljati vse to? Nas opomini evropskih sodb česa naučijo? Bo nova direktiva EU za žrtve prinesla izboljšave?
Poznamo tudi drugačne razplete. Sodbo z zaporno kaznijo in dosojenim premoženjskopravnim zahtevkom 20 tisočakov. Toda žrtev jih nikoli ni dobila, ker je pot do denarja trajala tako dolgo, da se je storilec prej vrnil na prostost. Sicer pogojno, vendar je pokojnino potreboval za dom starejših občanov. Prednost so imela poplačila različnih stroškov. Žrtev je spet potegnila kratko.
Prav tako gospa, ki je komaj ušla smrti, s katero ji je grozil mož. Leta se je borila za življenje in vrnitev na pot normalnega komuniciranja. Storilca se je hudo bala. Nato ga je nekega dne, po večletni zaporni kazni, nenadoma zagledala v trgovskem centru. Pogojno je bil izpuščen. O tej odločitvi sploh ni bila obveščena. Si lahko predstavljamo tako srečanje? Ali nima pravice mirno zaživeti in predvsem biti obveščena, kdaj bo izpuščen iz zapora? So njegove pravice res pred njenimi? Podobno se obsojencev po prestani kazni močno bojijo obremenilne priče. Je to tako težko razumeti?
Pa dekle, ki je po letih gorja spregovorilo za medije. Babičin prijatelj je bil za spolno zlorabo obsojen, samo na dve leti. Vendar travme niso izginile, ampak so se po rojstvu njenega otroka silovito vrnile. Odškodnina je pokrila stroške odvetnika, ki ga je najela sama, in ostalo ji je malo več kot 800 evrov. Njena psiha pa je za vedno uničena. Kje je torej pravica zanjo? Je sploh mogoče oceniti ali »izmeriti« posledice? Ali ni žrtev še enkrat kaznovana?
V Mariboru me je obiskal moški, ki prejema 298 evrov veteranskega dodatka, vendar so mu ga pobrali rubeži. Domnevalo se je, da je to dodatek k pokojnini, vendar je imel samo ta prejemek. Živel je od pomoči Karitasa. Zdaj je prišlo do spremembe zakonodaje. Končno!
Na pogovor je prišla tudi gospa, ki ji je partner umoril dva otroka. Tridesetletna kazen. Njegovo življenje v zaporu seveda plačuje država. Vsaj 70 evrov na dan oziroma 2100 na mesec. Premoženjskopravni zahtevek materi mrtvih hčerk ni na voljo, ker ima obsojeni prejemke nižje od 600 evrov in jih spretno porabi. Ali ne bi veljalo za take primere spremeniti zakonodajo, tako da je ne bi bilo več mogoče izigravati? Varuh bo to predlagal.
Veselim se mnogih napovedanih sprememb zakonodaje na področju pravosodja, kjer so taka izigravanja in »spretnosti« pomenila prikrajšanje pravic drugih, ponavadi nič krivih. Varuh tu deluje zelo aktivno, saj nenehno spremlja številne usode opeharjenih.
Pa otroci, ki po razhodu staršev enega od njiju sploh ne vidijo več! Nenehno opozarjam na nujnost korektnih razvez in stikov otrok z »normalnimi« starši, tj. s tistimi, ki do otrok niso nasilni ali manipulativni. Taka pa sta lahko oba, oče ali mati. Zlasti matere velikokrat dosežejo omejitev stikov, kar lahko vodi v otrokovo odtujenost od drugega od staršev. Tej temi smo lani namenili tudi celodnevni posvet na Pravni fakulteti v Ljubljani. Zaradi izjemnega zanimanja smo ga tja prestavili iz Državnega sveta, saj je bila največja dvorana zasedena skoraj takoj po razpisu prijav. Prava tema ob pravem času! Govorili so tudi predstavniki očetov. Vsem je bila dana možnost predstavitve izkušenj in pogledov na to temo. Že leta se namreč srečujemo z zelo žalostnimi primeri, v katerih so otroci v vlogi objektov, in ne subjektov. Pravo resnico teh tragedij je zelo težko ugotoviti.
Lani sem se pogovarjala z očetom, ki otroka že sedem let videva pod nadzorom. Kako je to sploh mogoče? Ni nevaren, ni v novih postopkih, in vendar je tako. Ima sploh realne možnosti, da ga otroka sprejmeta? V drugem primeru mati sina sploh ne vidi in niti ne ve, v katero srednjo šolo hodi. Ni nevarna, zoper njo ni tekel in ne teče noben postopek. V obeh primerih se starša, ki jima je dodeljeno skrbništvo, neizmerno trudita, da bi otroci drugega od staršev »pozabili«. Spol storilcev torej niti ni pomemben.
Spremljam številne žalostne usode in prav nikoli ne obsojam ali razsojam. Priporočam pa, da socialne službe, odlični izvedenci in primerno hitra sodišča odločijo v otrokovo največjo korist. Poznam krute primere postopkov, ki trajajo leta in celo desetletje. Tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice je lahko le obliž na rano.
Zato sem se ob nedavnem zapisu v Demokraciji le nasmehnila. Citiram: »V zgodbah o ločitvah in dodeljevanju otrok očetje skoraj vedno potegnejo krajši konec in potem dostikrat nimajo pravice do stikov z otroki. V medijih teh zgodb seveda ne smejo objavljati, kajti uredniki morajo ubogati varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer, znano kot voditeljico društva Beli obroč. Saj veste, če urednik priseže zvestobo, se mora prisege držati in amen. Tako je pač, ko določen lobi prevzame nadzor nad mediji. Zato pa se lahko revija Ona oz. njena dolgoletna urednica Sabina Obolnar do onemoglosti spravlja na SDS in njen predlog o prepovedi burk.« Zapis sem prebrala kar dvakrat. Pravzaprav ga ne morem razumeti, nikakor sprejeti.
Kdo so ti uredniki? Do vseh medijev imam popolnoma enak in korekten odnos, pa še to navadno le prek službe za odnose z javnostmi.
Preden sem postala varuhinja, so me v reviji Ona (ker je v članku ravno omenjena) večkrat povprašali o čem. V zadnjih treh letih pa nikoli, kvečjemu kritizirali. Vsakokrat sem sicer na vprašanja iste urednice (običajno postavljena v njenih uvodnikih), kje je zdaj varuhinja, kako da se varuhinja ne oglasi itd., takoj odgovorila. Ponavadi kar v svojih kolumnah.
Od kod torej ideja o »strahu« urednikov? Naj mi jih pokažejo, da jih vsaj spoznam. Komu so kaj prisegli? Meni gotovo ne!
Res pa je, da smo v prvem letu mojega mandata skupaj z nevladniki (ZIPOM) in Društvom novinarjev Slovenije dosegli sprejetje smernic za medijsko poročanje o otrocih: da jih ne razgaljajo pred vesoljno javnostjo, ki »pije« njihove zgodbe, otroci pa so zaznamovani in imajo ob »trgovanju« staršev z njimi le velikansko škodo. Saj poznate zgodbo o Salomonovi sodbi o tem, kdo ima otroka res rad! Napredek je velik. Zakaj ne bi vpletenih v medijih vsaj zakrili in jim spremenili glas? Smilijo se mi tudi vsi, ki se morajo komu pred spanjem zahvaljevati za prejeto pomoč ali javnosti pripovedovati, v kakšni bedi živijo. Si predstavljate njihov naslednji dan v šoli? Ali res ne smejo imeti neobremenjenega otroštva?
Zato smo se pri Varuhu takoj in ostro odzvali ob »piskajočih« ključkih za šolsko prehrano. Piska naj staršem in ne nič krivim otrokom! Pa še pri starših je modro biti previden, saj nekateri niso krivi, da ne zmorejo preživeti sebe in otrok. Zanimivo je namreč, ko piska drugim, manj pa, ko tebi, kajne?
Pravijo, da siti ne ve, kako je biti lačen. Zato bi moral marsikateri uradnik v javnem sektorju kdaj vsaj približno doživeti občutke ob izgube službe, stanju na bankomatu pod 10 evrov, bolezni in neprijaznosti nekaterih, gorje, če kdaj tudi ob stavku »rak in ni rešitve«, izgubi bivališča, strahu pred rubežniki in deložacijo. Vsaj nekaj od tega ali vsaj kje v bližini - da bi imel empatijo, čas za delo tudi minuto po uradnem koncu službe in »krajši jezik«, predvsem pa znanje in voljo resnično delati. Žal vidim veliko ljudi, ki suhoparno, brez kančka slabe vesti in prijaznosti ljudem v silni krizi spodmaknejo še tisti zadnji kamenček upanja. Morda pa se jim bo kdaj zgodilo podobno!
Tudi zato je prvi delovni teden v novem letu čas za premislek in ukrepanje – vseh, ki imajo v svojih rokah škarje in platno.
Kot varuhinja bom brezkompromisno opozarjala in preverjala. Ker stojim na »kontrolnem mostu« med državljani in državo. Ta je včasih tako mačehovska, odtujena in hladna.
Toda optimistično opažam, da se premika, da smo boljši, manj sovražni ... in je upanje. Naj nikoli ne zamre!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
